VSL sodba I Cp 2295/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 565,60 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 1.368,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na posameznem delu stavbe ID znak ... v korist tožnice (I. točka izreka), ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, da je tožnica originarno, na podlagi priposestvovanja, lastnica nepremičnine, dvosobnega stanovanja v večstanovanjski stavbi na D. (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.869,35 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Pritožbeno sodišče je o pritožbah enkrat že odločalo. Pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (tudi) podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.(1) Pritrdilo je pritožbi toženke, da sodba materialnopravno zmotno dejstvo, da je bila na stanovanju, ki ga je tožnica kupila, ves čas vpisana družbena lastnina v upravljanju oziroma uporabi Občine Ljubljana ... ni štela za odločilnega in zavzelo stališče, da slednje izključuje, da bi tožnica na spornem stanovanju pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Vrhovno sodišče, ki je na podlagi predloga tožeče stranke dopustilo revizijo,(2) je reviziji tožeče stranke ugodilo(3) in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek. Zavzelo je stališče, da je ob dejstvu, da od uveljavitve Stanovanjskega zakona(4) (v nadaljevanju SZ) sporno stanovanje ni več v družbeni lastnini, tožnica pa ga je pridobila na podlagi pravnega posla in ga je imela (nesporno) v posesti celotno priposestvovalno dobo, zavzeto stališče sodišča druge stopnje materialnopravno napačno.

4V pritožbenem postopku ostaja sporna odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

5Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (II. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodilni del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne podredni tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Soglaša z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, meni pa, da je sodba v ugodilnem delu nepravilna in nezakonita. Sodba zaključi (12., 13. točka obrazložitve), da pravna prednika tožeče stranke nista pridobila lastninske pravice na podlagi zakona, zato posledično tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe v sodni poravnavi in da bi lahko pravna prednika lastninsko pravico na stanovanju pridobila le z odkupom, v nadaljevanju (18. točka obrazložitve) pa navaja, da naj bi tožnica kupila stanovanje od pravnih prednikov, ki sta stanovanje pridobila na podlagi soinvestitorske pogodbe od soinvestitorja nepremičnine, to je pravne prednice toženke. S tem si sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Pravna prednika kot soinvestitorja na stanovanju namreč nista pridobila lastninske pravice, pridobila sta le imetništvo stanovanjske pravice, kot sicer pravilno ugotovi sodba v 12. točki obrazložitve. Sprememba imetništva stanovanjske pravice v lastninsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini je bila možna le na podlagi določb SZ-91 (prvega odstavka 116. člena, 117. člena in nadaljnjih). Ob ugotovitvi sodbe v 12. in 13. točki obrazložitve, da pravna prednika lastninske pravice na stanovanju nista pridobila, slednje tudi nista mogla prenesti na tožečo stranko kot kupko po sodni poravnavi z dne 23. 9. 1993, ki je v bistvu predstavljala prodajno pogodbo za predmetno stanovanje. Sodna poravnava je neupoštevna, ker je v njej ugotovljeno neko pravno dejstvo (da sta soinvestitorja v skladu z določbami 116. člena SZ po samem zakonu postala solastnika predmetnega stanovanja), ki ob sklenitvi sodne poravnave ni obstajalo. Sodna poravnava zato ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova, na podlagi katerega bi temeljila zakonita posest tožeče stranke na tej nepremičnini. Pomembno je poudariti, kar sicer ugotavlja tudi sodba, da je bila na stanovanju ves čas vpisana družbena lastnina v upravljanju oziroma v uporabi Občine Ljubljana ... Tožnica ni mogla biti in ni bila dobroverna posestnica stanovanja, torej da bi mislila ali bila celo prepričana (kot ugotavlja sodba), da je lastnica tega stanovanja. Nepomembna je vsebina dopisa Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana ... z dne 6. 4. 1992, ki nepravilno in nezakonito šteje, da naj bi bila lastninska pravica na tem stanovanju pridobljena na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ-91 in to tudi ne dokazuje dejstva, da naj bi bila (tudi) tožnica dobroverna. Lastninjenje tega stanovanja, kot sicer pravilno in nesporno ugotovi sodba (12., 13. točka obrazložitve) ni bilo izvedeno. Opozarja na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), da se lastninska pravica na stvari, ki je družbena lastnina ne more priposestvovati. Po določbi 33. člena ZTLR pa se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo. Pravni prednik tožnice v zemljiški knjigi ni bil vpisan, od prenosa zatrjevane lastninske pravice (23. 9. 1993) ni bil lastnik, zato tožnica ni dobroverna in je zato nepravilna odločitev sodbe, da naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju s priposestvovanjem.

6Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Konkretizirano se opredeli do vseh pritožbenih očitkov. Poudarja, da se dobrovernost posestnika domneva in mora nasprotnik navajati dejstva in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajala nedobrovernost posestnika. Toženka ni ponudila niti trditev niti dokazov, nasprotno pa je tožnica dokazno podprto dokazala obstoj dobroverne in zakonite posesti ves čas priposestvovalne dobe.

7Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

8Sodba zavzame stališče, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na originarni način, s priposestvovanjem. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, 1) da so tožnica in njena pravna prednika A. A. in B. B. od leta 1983 uživali nemoteno in mirno posest spornega stanovanja, 2) da je bila posest tudi zakonita, saj je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, na soinvestitorski pogodbi in aneksu k tej pogodbi, ki sta jo sklenila A. A. in B. B. s samoupravno stanovanjsko skupnostjo Ljubljana - ... (pravno prednico tožene stranke), 3) da je tožnica od sklenitve sodne poravnave 23. 9. 1993, s katero je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, na podlagi katere sta pravna prednika tožnice tožnici sporno stanovanje prodala, imela stanovanje v posesti (oddajala ga je tudi v najem) v prepričanju, da je lastnica, ne da bi toženka temu nasprotovala 4) in da je potekel za priposestvovanje potreben čas.

9Dejanske ugotovitve sodbe so:

- da sta pravna prednika tožeče stranke A. A. in B. B., kot soinvestitorja, in samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana - ..., 16. 12. 1983 sklenili soinvestitorsko pogodbo, s katero sta pogodbeni stranki ugotovili, da soinvestitor postane s poravnavo vseh finančnih obveznosti (za pridobitev stanovanjske pravice zagotovi denarna sredstva) uporabnik stanovanjske pravice na stanovanju, in se dogovorili, da soinvestitor sodeluje pri izgradnjah in nadzidavi objekta na D. v Ljubljani in si s tem zagotavlja stanovanje S6 in pravico souporabe skupnih delov stavbe in ustreznega zemljišča, na katerem objekt stoji,

- da sta se pogodbeni stranki v aneksu št. 1 dogovorili, da soinvestitor za pridobitev stanovanjske pravice in soinvestitorske pogodbe zagotovi dodatni soinvestitorski delež,

- da sta soinvestitorja poravnala svoje obveznosti,

- da je bil izpolnjen pogoj rešitve stanovanjskega vprašanja pravnih prednikov tožnice in pogoj nadzidave skupnih prostorov v stanovanjski hiši,

- da sta pravna prednika tožnice in tožnica 3. 4. 1991 sklenili pogodbo o odplačnem prenosu pravic iz soinvestitorske pogodbe (kupoprodajna pogodba),

- da je bila s sodno poravnavo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani VI P 271/93 z dne 23. 9. 1993 pogodba o odplačnem prenosu pravic iz soinvestitorske pogodbe z dne 3.4. 1991 razveljavljena in sklenjena kupoprodajna pogodba za predmetno stanovanje, ter

- da sta s sodno poravnavo pogodbeni stranki ugotovili, da sta B. B. in A. A. sofinancirala izgradnjo stanovanja in da sta slednja na podlagi soinvestitorske pogodbe v skladu z določbami 116. člena SZ po samem zakonu od 18. 10. 1991 postala solastnika predmetnega stanovanja, ter

- da prodajata tožeči stranki stanovanje, za katerega je kupnina v celoti plačana in dovoljujeta, da se na ime tožeče stranke vknjiži lastninska pravica v zemljiški knjigi oziroma v knjigi etažnih lastnikov,

- da je stanovanje, na katerem tožnica zatrjuje lastninsko pravico, identično stanovanju, za katerega sta pravna prednika tožnice sklenila soinvestitorsko pogodbo,

- da je bil pravni prednik tožnice A. A. imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na podlagi soinvestitorske pogodbe,

- da sporno stanovanje ni bilo vpisano v javnih knjigah kot last soinvestitorjev, temveč je bila ves čas vpisana Občina Ljubljana - ... - družbena lastnina,

- da je tožnica, ko je sporno stanovanje oddajala, najemne pogodbe registrirala, pri čemer je v dopisih Mestne Občine Ljubljana, Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo z dne 24. 9. 1998 in 11. 4. 2001 navedeno, da se sklepa najemna pogodba s tožnico kot lastnico,

- da je bilo v dopisu Občine Ljubljana ..., Sekretariata za občo upravo, z dne 6. 4. 1992 navedeno, da je tožeča stranka avtomatično postala lastnica stanovanja z uveljavitvijo SZ in da bo Občina Ljubljana ... izdala vknjižbeno dovoljenje po predložitvi cenitve zapriseženega sodnega cenilca, iz katerega bodo razvidni idealni deleži vseh solastnikov stavbe ter da se bo po pridobitvi vknjižbenega dovoljenja tudi vseh ostalih solastnikov hiše, vpisu etažne lastnine v zemljiško knjigo, vpisala tudi tožnica,

- da je tožnica sporno stanovanje adaptirala in zanj tudi ves čas plačevala stroške za tekoče vzdrževanje (stroške obnove dela strehe, posodobitve dvigala).

10Pritrditi je pritožbi, da so razlogi sodbe (12., 13. točka obrazložitve), s katerimi sodba utemeljuje zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (da pravna prednika tožnice nista pridobila lastninske pravice na podlagi zakona, zato posledično tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe v sodni poravnavi) v nasprotju z razlogi v nadaljevanju (18. točka obrazložitve), s katerimi sodba utemeljuje ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku (da je tožnica kupila stanovanje od pravnih prednikov, pravna prednika pa sta stanovanje pridobila na podlagi soinvestitorske pogodbe od investitorja nepremičnine, pravne prednice tožene stranke). Pravna prednika sta, kot opozarja pritožba in ugotavlja sodba (12. točka), bila le imetnika stanovanjske pravice na stanovanju. Glede na to, da je tožnica sporno stanovanje imela v svoji posesti (na podlagi pravnega posla) od leta 1993 dalje, pa slednje ni odločilnega pomena, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, in ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev odločitve.

11Po izrecni določbi 29. člena ZTLR priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče, zato priposestvovanje (tudi če bi bila posest pravnih prednikov tožnice zakonita in dobroverna, kot ugotavlja sodba) ni moglo teči pred uveljavitvijo SZ, s katerim je država olastninila stanovanja v družbeni lasti. Sicer pa posest pravnih prednikov ni bila zakonita, saj na podlagi soinvestitorske pogodbe in aneksa k njej, ki sta jo sklenila pravna prednika, na katerih sodba temelji zakonitost posesti, pravna prednika lastninske pravice na spornem stanovanju nista mogla pridobiti.(5)

12Presoja, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju, na podlagi priposestvovanja, je zato odvisna od vprašanja, ali je tožnica, ki je sporno stanovanje pridobila na podlagi pravnega posla (s sodno poravnavo 23. 9. 1993 sklenjeno kupoprodajno pogodbo), sama izvrševala dobroverno in lastniško posest.

13Po določbi 28. člena ZTLR (velja od leta 1980) je dobroverni zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri je imel nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po izteku desetih let, dobroverni posestnik pa po izteku dvajsetih let. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ), ki velja od 1. 1. 2003, je opustil ločevanje med t.i. rednim in izrednim priposestvovanjem in uveljavil pojem dobrovernega lastniškega posestnika, ki priposestvuje nepremičnino po poteku desetih let. Po določbah 27. in 28. člen SPZ je posest dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje, dobroverni lastniški posestnik pa je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Ne zadošča, da ne ve, da ni lastnik, temveč mora biti v opravičljivi zmoti. Zmota je opravičljiva, če posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. Za razliko od dobroverne zakonite posesti pa se dobroverno lastniško posest ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven.(6) Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova tudi potem, ko je z neko potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah.(7) Z določbo prvega odstavka 239. člena SPZ je določeno, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Po določbi drugega odstavka 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.

14V predmetnem primeru, ko je tožnica sporno nepremičnino pridobila na podlagi pravnega posla 23. 9. 1993 je priposestvovalna doba začela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla. Ob dejstvu, da je tožnica imela sporno stanovanje (nesporno) v posesti celotno priposestvovalno dobo (pritožba temu ne nasprotuje) je, kot poudarja razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča (16. točka obrazložitve), odločilno za presojo pravilnosti odločitve vprašanje, „ali je bila v dobri veri, da sta prodajalca lastnika in da je (ker zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno) tako tudi sama derivativno pridobila lastninsko pravico.“

15Po določbi 9. člena SPZ se dobrovernost pridobitelja domneva, če se ne dokaže drugače. Tožena stranka, ki je zatrjevala nedobrovernost tožnice, bi zato morala ponuditi ustrezne trditve (in dokaze). Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje nedobrovernost tožnice utemeljevala le na dejstvu, da je bila na predmetnem stanovanju „ves čas kot lastnica vknjižena pravna prednica tožene stranke, enako stanje pa je še danes in se v tem v ničemer ni spremenilo“, (4. točka odgovora na tožbo). Pritožbenih trditev, ki jih toženka glede nedobrovernosti tožnice podaja v pritožbi prvič, pritožbeno sodišče, glede na to, da toženka ne izkaže, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati.(8) Zgolj dejstvo, da predmetno stanovanje ni bilo vpisano v zemljiški knjigi kot last soinvestitorjev in je bila ves čas vpisana družbena lastnina na Občino Ljubljana ..., kot pravilno obrazloži že sodba (glede na neurejeno stanje zemljiške knjige) ne zadošča za zaključek o nedobrovernosti tožnice. Še zlasti to velja ob dokazno podprtih trditvah tožnice, da je pravna prednica toženke že pred sklenitvijo sodne poravnave in po njej, kasneje pa toženka sama, vse do 21. 12. 2012 (III. točka tožbe),(9) štela tožnico za lastnico stanovanja. Dopis Občine Ljubljana ..., Sekretariata za občo upravo z dne 6. 4. 1992 (pred sklenjeno sodno poravnavo z dne 23. 9. 1993) sicer res, kot trdi pritožba, ne nudi podlage za pridobitev lastninske pravice,(10) glede na njegovo vsebino (pritožbeno sodišče jo je povzelo že uvodoma) povzeto tudi v sodni poravnavi,(11) pa je tožnico lahko utrdilo v prepričanju, da sta pravna prednika pridobila lastninsko pravico po zakonu na podlagi 116. člena SZ. Tudi kasnejši dopisi toženke, dejstvo, da je tožnica stanovanje adaptirala in plačevala stroške za tekoče vzdrževanje (stroški obnove dela strehe, posodobitve dvigala), potrjujejo dobrovernost tožnice, kot pravilno oceni sodba. Toženka je glede dopisa Občine Ljubljana ..., Sekretariata za občo upravo z dne 6. 4. 1992 in drugih dokazov, ki jih je predložila tožnic trdila le, da ne predstavljajo podlage za pridobitev lastninske pravice, ni pa izpostavila nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v dobrovernost tožnice. Upoštevaje stališče, zavzeto v razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča, da je treba okoliščine, da je sporno stanovanje bilo do uveljavitve SZ, v družbeni lastnini, in način, kako se je stanovanje olastninilo z uveljavitvijo SZ presojati v okviru ugotavljanja tožničine dobre vere (17., 18. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče zaključuje, da toženka ni ponudila okoliščin, ki bi pri tožnici morale poroditi dvom o tem, da sta pravna prednika po zakonu pridobila lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ in je lastnica na podlagi 111. člena SZ postala občina. Ob (pravilni) ugotovitvi sodbe, da je podana (kvalificirana) posest, dobra vera in da je potekla priposestvovalna doba, je materialnopravno pravilna odločitev sodbe, da je tožnica lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila na podlagi priposestvovanja.

16Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v ugodilnem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka konkretizirano odločitvi o stroških, ki jo sodba temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP in njihovi odmeri, ni nasprotovala, zato je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo tudi v tem delu (III. točka izreka).

17Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo mora toženka tožnici za odgovor na pritožbo, ker je obrazloženo odgovorila na posamezne pritožbene očitke, povrniti potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče nagrade ni odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), kot to predlaga tožnica v priglašenem stroškovniku, temveč v skladu s predhodno določbo 20. člena OT, po prej veljavnem ZOdvT. Tožnici je priznalo stroške v višini 565,60 EUR in sicer (upoštevaje vsp 11.000 EUR za podredni tožbeni zahtevek) nagrado za postopek z rednimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 545,60 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR. Tožena stranka je tožnici, ki je uspela z revizijo, dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka in sicer nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT 682,00 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR, sodno takso za predlog za dopustitev revizije 207,00 EUR in sodno takso za revizijo 459,00 EUR, skupno 1.368,00 EUR.

18Odločitev o obveznosti povrnitve zakonskih zamudnih obresti od pravnih stroškov temelji na 378. členu OZ, o začetku njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

-------------

Op. št. (1): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 884/2015 z dne 1. 7. 2015.

Op. št. (2): S sklepom II DOR 312/2015 z dne 26. 11. 2015 je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju na podlagi priposestvovanja.

Op. št. (3): Sklep VSRS II Ips 93/2016 z dne 8. 9. 2016

Op. št. (4): Uradni list RS 18/1991.

Op. št. (5): Po prvem odstavku 72. člena ZTLR je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja.

Op. št. (6): Tako: Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013.

Op. št. (7): Primerjaj: VS RS sodba II Ips 608/2005 z dne 31. 8. 2008, ki sicer obravnava potrebno skrbnost dediča, glede katere je bilo kasneje (VS RS sklep 357/2013 z dne 24. 9. 2015) prvotno strogo stališče omiljeno.

Op. št. (8): Po določbi prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke trditve in dokaze ponudijo le na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Op. št. (9): Toženka tega konkretizirano ni prerekala.

Op. št. (10): Sodba slednje pravilno upošteva pri zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka.

Op. št. (11): Tudi v sodni poravnavi je enak zapis, da sta pravna prednika pridobila lastninsko pravico po določbi 116. člena SZ.