VSL sodba I Cp 1240/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama nosita stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ga pritožnica ne izpodbija, dovolilo spremembo tožbe, z izpodbijano sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da ji moreta toženca v 15 dneh solidarno plačati 5.926,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 10. 9. 2015 dalje do plačila. V presežku (za zahtevane zakonske zamuden obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo Toženca sta na račun tožnice dolžna solidarno plačati tudi stroške pravdnega postopka v višini 969,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženca se pritožujeta iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožencev. Primarno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da sodbe ni moč preizkusiti. Iz slednje tako naj ne bi bila razvidna materialnopravna podlaga odločitve (menično pravo, institut prevzema dolga oziroma institut poroštva). Trdita, da je sodba zato nejasna in nerazumljiva in kot tako nasprotna 8. in 324. členu ZPP. Menita, da sodišče ne sme podati alternativnih možnosti, temveč mora odločitev utemeljiti na nedvoumno ugotovljenemu dejanskemu stanju in jasno opredeljeni materialnopravni podlagi. Sodišče zaradi nejasne materialnopravne opredelitve tako ni odgovorilo na vprašanje nastanka obveznosti, dospelosti terjatve, zastaranja, obstoja oziroma prenehanja terjatve zaradi stečaja dolžnika. Slednje namreč posamezni pravni instituti urejajo različno. Vztrajata na stališču, da listina, predložena s strani tožnice, ne predstavlja lastne menice. Sodišče v tem delu ni odgovorilo na vprašanje, ali sta lahko izdajatelja menice dve osebi. Sodišče nadalje ni podalo odgovora glede dospelosti terjatve. Datum izdaje menice je namreč različen od datuma teka zakonskih zamudnih obresti (dospelosti). V zvezi z dospelostjo menice se sodišče sklicuje na komentar Zakona o menici (v nadaljevanju ZM), kar ni dopustni pravni vir. V tem delu tako sodišče opusti natančno navedbo določbe, na katero opira svojo odločitev. Menita, da raztezanje rokov za uveljavitev pravic iz menice ni v skladu z namenom menične strogosti, ki je v zaščiti varnostni pravnega prometa z menicami. Ker je menica prezentacijski vrednostni papir, je predložitev na vpogled odločilna okoliščina za nastop dospelosti. V konkretnem primeru je rok za prezentacijo že potekel, zato je potekla tudi veljavnost menice. V nasprotnem primeru rok po 33. členu ZM ni smiseln. Pritrjujeta stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožnica ni bila upravičena predlagati izvršbe na podlagi verodostojne listine z sočasnim očitkom, da bi moralo sodišče hkrati odločiti o vprašanju pravočasnosti tožbe. Vztrajata, da predložena listina ne vsebuje vseh sestavin po 107. členu ZM (zlasti imena tistega, kateremu je potrebno plačati). Menita, da menica ni bila veljavno prenesena, saj na njej ni indosamenta. S odstopom terjatve pa je bila na tožnico prenesena terjatev družbe Š., d. o. o., ki je bila že zastarana. Listina (menica) je bila namreč izdana 1. 8. 2008, pri čemer podjetje Š. d.o.o. plačila terjatve ni zahtevalo v roku petih let. Enako velja, če sporno listino štejemo za pristop k dolgu. Ker pripoznavo dolga lahko poda le dolžnik in ne tretji za dolžnika, sporna listina ne more predstavljati pripoznave dolga. Glede zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). ZM v 109. členu namreč določa, da se za lastno menico uporablja določba 78. člena ZM. Argumentacija sodišča prve stopnje, ki ugotavlja nasprotno, je zato nepravilna. Brez pravne podlage in izven tožbenih trditev je nadalje stališče sodišča, da pravice do ugovora zastaranja ni, če je ta podana v nasprotju z javno moralo. Sodbi očitata tudi pomanjkanje odločitve o razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, kjer je odločeno o izvršilnih stroških. Zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožnica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine konkretnega primera. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni protislovnosti in protispisnosti tožnica ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Jasno tudi je, da je sodišče svojo odločitev oprlo na menično pravo, zgolj kot dodatni argument pa je uporabilo tudi določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo institut pristopa k dolgu oziroma poroštvo. Tudi materialna podlaga je v zadostni meri opredeljena, sklicevanje na komentar zakona oziroma drugo literaturo pa predstavlja zgolj dodatno razlago posameznih zakonskih določb. Glede prvotnega izvršilnega postopka pritožba sicer pravilno opozarja, da sodišče sklepa o izvršbi ni razveljavilo v celoti (sklep na list. št. 134) in da ta v delu odločitve o izvršilnih stroških še velja (list. št. 11). Pritožba pa pri tem spregleda, da je sodišče v predmetnem postopku dovolilo spremembo tožbe, po kateri izvršilni stroški niso bili več zahtevani. V konkretni zadevi tako ni moglo odločati o tovrstnih stroških, saj za to ni imelo podlage v tožbi.

6V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da vtoževana terjatev izvira iz upniško-dolžniškega razmerja med podjetjem Š., d. o .o., v lasti tožnice in (kasneje izbrisanim) podjetjem B., d. o. o., nekdaj v lasti tožencev. Sporno tudi ni, da podjetje tožencev terjatve ni poravnalo ter da sta se toženca dne 1. 9. 2008 z izstavitvijo lastne menice (priloga A12) zavezala, da bosta po izročitvi menice na vpogled nerazdelno plačala prinosniku te menice znesek 5.926,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 dalje.

7Sodišče prve stopnje je razmerje med tožnico in tožencema pravilno presojalo po meničnem pravu. Že sama listina namreč nosi naslov „lastna menica“, vsebuje pa tudi vse sestavine, ki jih predvideva 107. člen ZM. Čeprav na sami menici ni imena tistega, ki ali po čigar odredbi je treba plačati, pa je iz nje moč razbrati, da je menični dolg potrebno plačati prinosniku. Oseba, ki je upravičena terjati plačilo, je tako določljiva, zato je pravilna odločitev sodišča, da sporna listina vsebuje tudi navedeno bistveno vsebino. Menica je veljavna, čeprav sta kot njena izdajatelja navedeni dve osebi.1 Ker sta toženca z izdajo menice ustvarila samostojno zavezo nasproti tretji osebi, sodišče pravilno ni upoštevalo ugovorov, ki so se nanašali na temeljno razmerje (zastaranje, stečaj družbe tožencev, ugovor procesne legitimacije, itd.) Ni namreč pomembno, zakaj je bila menica izdana oziroma ali je določeno temeljno razmerje sploh obstajalo.

8Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vprašanja menice kot verodostojne listine. V tem oziru je pritrdilo ugovorom tožencev, da je lahko verodostojna listina le menica s protestom oziroma s klavzulo „brez protesta“. Menica v konkretnem primeru takih zahtev ne izpolnjuje, zato je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo (po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi ugovora tožencev) pravilno štelo kot menično tožbo in zadevo odstopilo na odločanje pristojnemu sodišču (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Glede na navedeno se pretrganje zastaranja določa od dneva vložitve predloga za izvršbo (7. člen ZM). Ta je namreč v konkretnem primeru izenačen s tožbo. Pravilna je zato odločitev sodišča, da se je zastaranje pretrgalo dne 26. 9. 2013, in sicer z vložitvijo izvršilnega predloga (79. člen ZM). Začetek teka zastaralnega roka pa je sodišče prve stopnje pravilno vezalo na vprašanje dospelosti menične terjatve. Le ta je bila razvidna iz same listine, in sicer gre za menico na vpogled, pri kateri čas dospelosti s predložitvijo določi upnik (33. člen ZM). Ker pa sta toženca kot izdajatelja menice določila, da se slednja v plačilo lahko predloži do 1. 1. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je menična terjatev dospela z navedenim dnem. Čeprav pritožbeno sodišče glede časa zastaranja pritrjuje stališču pritožnikov, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti ZM (v skladu z 109. členu ZM se določbe o zastaranju uporabljajo tudi za lastno menico) in ne OZ, to na samo odločitev sodišča ne vpliva. Vsi menično pravni zahtevki namreč zastarajo čez tri leta od dospelosti (prvi odstavek 78. člena ZM), pri čemer je bil navedeni rok prekinjen z dnem vložitve predloga za izvršbo in kot tak še ni potekel. V zvezi s pravočasnostjo predložitve menice, pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se posledica zamude pri njeni prezentaciji ne nanaša na lastne menice, kadar imetnik menice zahteva plačilo neposredno od njenega izdajatelja. Tožnica s kasnejšo predložitvijo menice (na glavni obravnavi dne 10. 9. 2015) tako ni izgubila pravic iz menice, zgubila pa je del zakonskih zamudnih obresti, ki bi jih dobila, če bi plačilo menice zahtevala prej. V tem delu je zato sodišče prve stopnje zahtevek utemeljeno zavrnilo. Odločitev sodišča je bila zato pravilna že na navedeni (meničnopravni) podlagi. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki izpostavljajo vprašanje pristopa k dolgu oziroma drugih pravnih podlag, saj je odločitev pravilna že iz opisanih razlogov.

9Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.