VSL sodba I Cp 1621/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Izvršilno sodišče (Okrajno sodišče v Ljubljani) je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 183574/2014 z dne 8. 1. 2015 naložilo tožencu, da tožeči stranki plača znesek 1.052,39 EUR (prvi odstavek izreka), dovolilo predlagano izvršbo (drugi odstavek izreka) ter stroške upnika odmerilo na 64,00 EUR (tretji odstavek izreka). Omenjenemu sklepu je toženec ugovarjal, zato je izvršilno sodišče sklep v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in izvršilnih stroških odločalo v pravdi.

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka za znesek 58,13 EUR in se v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka), nadalje da se sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem delu prvega odstavka izreka (t.j. glede plačila 994,26 EUR) in v celoti v tretjem odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 318,61 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka.(1) Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Toženec je kot lastnik poslovnega prostora na naslovu C. 1, Ljubljana, in solastnik skupnih delov in naprav dolžan nositi bremena, ki se nanašajo na stavbo kot celoto in ki zadevajo njegov poslovni prostor kot posamezni del stavbe. Tožeča stranka je kot upravnik stavbe svoj del obveznosti po pogodbi o upravljanju št. 038-U/97 v celoti izpolnila, toženec pa svojega dela pogodbenih obveznosti ni izpolnil, saj za opravljene storitve ni plačal. Ni znano, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je tožeča stranka na družbo L., d.o.o. prenesla opravljanje celotnih poslov upravljanja, saj je bilo v pogodbi o njunem poslovnem sodelovanju izrecno določeno, da družba L., d.o.o., izvaja le storitve plačilnega prometa in finančnega poslovanja, kar niti približno ne predstavlja celotne dejavnosti upravljanja stavb. Tožeča stranka je morala po pogodbi o upravljanju opravljati dvajset različnih storitev in ne le delitve denarnih obveznosti in plačilnega prometa. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi šlo za nedovoljen prenos dejavnosti, saj ni navedlo predpisa, ki bi določal, da tožeča stranka ne sme posameznih opravil ali poslov prenesti v neposredno izvajanje podizvajalcu. Stanovanjski zakon-1 (SZ-1) v 56. členu celo izrecno določa, da lahko upravnik za opravljanje posameznih poslov pooblasti tretjo osebo ter v zvezi s tem ne postavlja omejitev. Ali je posamezna opravila tožeča stranka izvršila sama ali pa jih je priskrbela po podizvajalcih, je stvar njene organizacije dela. Tožeča stranka tožencu odgovarja za opravljene posle, ne glede na to, ali je nek konkretni posel opravila sama, ali ga je po njenem naročilu opravil kdo tretji. Pogodbeni odnosi med tožečo stranko in družbo L., d.o.o., zadevajo le pogodbeni stranki. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 254/2015, ker je nobena izmed strank ni predlagala kot dokaz. Navedena sodba se nanaša na druge stranke, drugačno situacijo in drugačne dokaze, razlogi za odločitev pa so bili procesne in ne vsebinske narave. Do sodb, ki jih je tožeča stranka predložila, pa se sodišče ni opredelilo, čeprav gre za iste stranke in identično življenjsko situacijo.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Po prvem odstavku 458. člena istega zakona se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče pri odločitvi vezano, izhaja, da je tožeča stranka upravnik stavbe na naslovu C. 1, toženec pa lastnik poslovnega prostora na navedenem naslovu. Etažni lastniki stavbe na C. 1 so s tožečo stranko dne 24. 1. 1997 sklenili pogodbo o upravljanju večstanovanjske stavbe št. 38-U/97. Tožeča stranka je nato dne 1. 7. 1997 z družbo L., d.o.o., mimo volje etažnih lastnikov sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero je celotno opravljanje upravniških poslov prenesla na navedeno družbo. Družba L., d.o.o., je tako izvajala upravniške posle in etažnim lastnikom za opravljene storitve izdajala račune, čeprav ni bila upravnik stavbe. Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva plačilo terjatev na podlagi računov, ki jih je družba L., d.o.o. izdala tožencu in jih nato odstopila tožeči stranki s pogodbo o odstopu terjatev.

8Pritožnica ne more uspešno izpodbijati ugotovitve, da je bilo na družbo L., d.o.o., dejansko prenešeno celotno izvajanje upravniških poslov, saj v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je vsebino pogodbe o poslovnem sodelovanju (Priloga A72) sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo, saj naj bi bilo po pogodbi na družbo L., d.o.o., prenešeno le izvajanje plačilnega prometa in finančnega poslovanja. Pogodba namreč povsem jasno določa, da družba L., d.o.o., v celoti izvaja dejavnosti po pogodbah o upravljanju stavb, ki jih je z etažnimi lastniki sklenila tožeča stranka, posledično pa je upravičena do celotne nagrade, ki bi sicer pripadala tožeči stranki za storitve upravljanja (5. člen pogodbe o poslovnem sodelovanju).

9Prenos celotne storitve upravljanja s strani izbranega upravnika na neko drugo pravno osebo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dopusten, saj nasprotuje namenu določil o izbiri upravnika in negira voljo etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je namen določil SZ-1 omogočiti etažnim lastnikom izbiro konkretnega upravnika, za katerega ocenjujejo, da bo najbolje opravljal storitve upravljanja. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na 56. člen SZ-1, ki določa, da sme upravnik za opravljanje posameznih poslov, ki sodijo v okvir upravniških storitev, pooblastiti tretjo osebo. V skladu z navedenim členom je torej po izrecni volji zakonodajalca obseg dopustnega prenosa poslov omejen na izvedbo posameznega posla,(2) kar po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contratio) hkrati pomeni, da upravnik na tretjo osebo ne sme prenesti celotne storitve upravljanja.

10Pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki (125. člen OZ). Kot pravilno poudarja pritožnica, pogodbeno razmerje med tožečo stranko in družbo L., d.o.o. zadeva le sami pogodbeni stranki in ne tretjih oseb. Njuno pogodbeno razmerje ima značilnosti pogodbe o mandatu (766. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Družba L., d.o.o., je tako na podlagi omenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju lahko pridobila kvečjemu terjatve do tožeče stranke (776. člen OZ), medtem ko ni imela nobene podlage za izdajanje računov tožencu, s katerim ni bila v pogodbenem razmerju.

11Navedena družba pa se tudi ne more uspešno sklicevati na pravila o neupravičeni obogatitvi, saj je vedela, da ni upravnik in da tako ni dolžna poravnavati obveznosti toženca do dobaviteljev in v ta namen zalagati svojih sredstev. V skladu z 191. členom OZ pa kdor nekaj plača, čeprav ve, da tega ni dolžan, plačanega ne more zahtevati nazaj. Da bi lahko uspešno zahteval nazaj, bi morala biti podana zmota glede obstoja obveznosti ali pa v primeru, če si je pridržal zahtevati nazaj oziroma če je plačal, da bi se izognil sili. Dejanskih trditev v tej smeri pa tožeča stranka ni postavila. Ker torej družba L., d.o.o., terjatev do toženca ni pridobila ne na poslovni podlagi, ne na podlagi neupravičene obogatitve, teh terjatev tudi ni mogla odstopiti tožeči stranki.

12Pritožnica neutemeljeno navaja, da bi se sodišče moralo opredeliti do predloženih izsekov iz obrazložitev posameznih sodb, medtem ko se ne bi smelo sklicevati na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 254/2015, ker je nobena izmed pravdnih strank ni predlagala kot dokaz. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do nosilnih pravnih naziranj tožeče stranke, ki jih je utemeljevala tudi s predložitvijo izsekov iz obrazložitev sodb, ter svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Sodišče pri navajanju odločb in stališč iz sodne prakse ni vezano na predloge strank. Sodna praksa namreč ni dokazni vir ampak vir razlage prava, pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Pritožno sodišče še navaja, da je enako stališče kot v tej in omenjeni zadevi zavzelo tudi v sodbi I Cp 458/2016 z dne 1. junij 2016.

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odgovor toženca, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se tožeča stranka zoper sklep o ustavitvi postopka (točka I. izreka) ne pritožuje.

Op. št. (2): Tega tretja oseba (pooblaščenec) opravi v imenu in za račun pooblastitelja.