56. člen SZ-1

Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe, v smislu določbe prvega odstavka 57. člena SZ-1, je podana takrat, če upravnik pri izbiri ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, torej če je izbral osebo, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ne bo pravilno (in / ali pravočasno) opravila posla, ker na primer nima ustreznega strokovnega znanja oziroma sposobnosti, ki so potrebne za pravilno izpolnitev. Upravnik v tej zadevi ne nastopa kot naročnik del. Pogodbe ni sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov - naročnikov. Naročnik nima obveznosti nadzora, temveč pravico do nadzora, ki je usmerjena k temu, da lahko ugotovi, ali so se izpolnile predpostavke za uresničitev njegovih odstopnih upravičenj. Ker je nadzor naročnikova pravica, ne pa tudi obveznost, za naročnika zaradi neopravljanja nadzora ne morejo nastati škodljive posledice v tem smislu, da bi zaradi tega prevzel tveganja v zvezi z opravljenim poslom. Predmetna škoda ni nastala zaradi kršitve (samostojnih) upravnikovih dolžnosti, temveč zaradi nestrokovno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi, ki je bila zaupana zunanjemu izvajalcu.

Prenos celotne storitve upravljanja s strani izbranega upravnika na neko drugo pravno osebo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dopusten, saj nasprotuje namenu določil o izbiri upravnika in negira voljo etažnih lastnikov.

Upravnik bi lahko tretjo osebo pooblastil zgolj za opravljanje določenih upravniških poslov, ni pa imel v zakonu podlage, da je na drugo družbo prenesel celotno pogodbo o upravljanju večstanovanjske hiše. Pogodba o upravljanju je namreč sklenjena, ko jo podpiše več kot polovica solastniških deležev etažnih lastnikov, enak delež pa je potreben, če se etažni lastniki odločijo za zamenjavo upravnika (drugi odstavek 53. člena SZ-1).

Družba L. L. ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Plačala je torej nekaj, kar ni bila dolžna, tega pa ji toženka zato tudi ni bila dolžna vrniti. Terjatve do toženke ni pridobila in je zato ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na družbo L. (tožnico).