VSL sklep Cpg 1084/93

1. Prvi pritožbi (z dne 21.7.1993) se ugodi, sklep sodišča prve stopnje (o zavrženju vloge tožene stranke z dne 30.6.1993) se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.
2. Odločitev o stroških prve pritožbe se pridrži za končno odločbo.
3. Drugi pritožbi (z dne 28.6.1993) se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v ugodilnem in stroškovnem delu razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.
4. Odločitev o stroških druge pritožbe se pridrži za končno odločbo.

I. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo vlogo tožene stranke z dne 30.6.1993. Zoper navedeni sklep se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka. Primarno je predlagala ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

1Pri vlogi z dne 30.6.1993 ne gre za pritožbo (ta je bila namreč priporočeno poslana po pošti dne 28.6.1993), niti za popravek pritožbe (ta je bil namreč priporočeno poslan po pošti dne 29.6.1993), ampak gre za vlogo po 1. odst. 211. čl. Zakona o pravdnem postopku (ko je tožena stranka dostavila kopijo spisa v enem izvodu za predlaganega stranskega intervenienta D. H. p.o.).

Ker je obvestitev drugega (v konkretnem primeru D. H. p.o.) o pravdi dopustna vse dotlej, dokler se pravda pravnomočno ne konča, se pokaže, da pri navedeni vlogi (to je pri vlogi, ki je bila priporočeno poslana po pošti dne 30.6.1993), ne gre za nedovoljeno vlogo, ampak za vlogo, ki jo zakon zahteva v zvezi s pravočasno predlagano stransko intervencijo (primerjaj 1. odst. 211. čl. in 2. odst. 206. čl. ZPP).

S tem ko je sodišče prve stopnje obravnavano vlogo kot nedovoljeno zavrglo, je zagrešilo relativno bistveno postopkovno kršitev iz 1. odst. 354. čl. ZPP, ki je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je drugostopno sodišče na podlagi 3. točke 380. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (glej 381. čl. v zvezi z 2. odst. 375. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo D. H. p.o. z vlogo z dne 30.6.1993 obvestiti o pravdi.

2Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijani sklep, je na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP sklenilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo.

II. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožečim strankam plačati 2.523.307,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1992 do plačila; dočim je v ostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 135.486,00 SIT pravdnih stroškov tožečih strank (3. točka izreka).

Zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. ZPP pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

3Pravica zastopanja je predpostavka za procesna dejanja zastopnika.

Dejanja brez pooblastila se ne upoštevajo. Zato mora sodišče med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, tudi upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da ni upravičen, razveljavi opravljeno dejanje, razen če jih stranka pozneje sama odobri. Vendar pa mora v zunanjem razmerju preklic pooblastila iz 1. odst. 99. čl.

ZPP biti sporočen sodišču, kjer teče pravda. Preklic mora biti dan pismeno ali ustno na zapisnik (2. odst. 99. čl. ZPP). Za nasprotno stranko učinkuje preklic šele od trenutka, ko ji je bil sporočen (3. odst. 93. čl. ZPP). Ker preklic pooblastila za odvetnika M. S. iz X (z dne 18.6.1992) ni bil naznanjen sodišču, v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. čl. (ki naj bi bila v tem, da tožečih pravnih oseb ni zastopal pooblaščenec). Preklic pooblastila po pogodbi o delu z dne 16.10.1991 ter generalnih (splošnih) pooblastil z dne 21.4.1992 (A1) oz. z dne 9.1.1992 (A2-A6) je bil namreč naslovljen na pooblaščenca, ne pa na sodišče, zato je učinkoval le v notranjem razmerju.

4Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o poravnavi obveznosti po Pogodbi o kooperaciji z dne 14.8.1991 (A7), in sicer dne 26.2.1992. Nato pa se je tožena stranka dne 6.8.1992 sporazumela z D. H. p.o., da bo del neporavnane obveznosti v znesku 1.000.000,00 SIT nakazala na žiro račun D. H. p.o., nakar naj bi tožeča stranka "odstopila od tožbe" (B2). Tožena stranka je zatrjevala, da gre pri tem za dogovor o izpolnitvi D. H. p.o. kot tretjemu, ki ga je določilo vseh šest tožečih strank. Šlo naj bi za izpolnitev upravičencu (po 1. odst. 305. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), ki so ga določili upniki.

Ker določitev izpolnitvenega upravičenca ni bila opravljena v pisni obliki, je tožena stranka predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov (direktorjev) tožečih strank, vendar je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog kot nepomemben (glej 2. odst. 300. čl. ZPP) zavrnilo.

Zato je tožena stranka svoj dokazni predlog ponovila v pritožbi, pri čemer pa je predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika (direktorja) D. H. p.o. (V. K.). Vendar gre pri slednjem za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 496.a člena ZPP, saj tožena stranka kot pritožnica ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da navedenega dokaza ni mogla predlagati do konca glavne obravnave z dne 4.5.1993. Sicer pa sodišče prve stopnje niti ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke. S tem je kršilo določbo 2. odst. 300. čl. ZPP (če se dokazi zavrnejo, je namreč treba navesti razloge, zakaj se zavrnejo). Pri navedeni kršitvi gre zgolj za relativno bistveno postopkovno kršitev iz 1. odst. 354. čl. ZPP (ki je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe) - vendar pa je ta kršitev povezana z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP (ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih).

Izpolnitvenega upravičenca upnik(i) praviloma določi(jo) s pooblastilom. Tudi v obravnavanem primeru naj bi šlo za takšno pooblastilo. Pri tem pa se oblika pooblastila ravna po pravilu iz 90. čl. ZOR: oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo, velja tudi za pooblastilo. To pomeni: če je bila pisna oblika predpisana za Pogodbo o kooperaciji (z dne 14.8.199) in v posledici tudi za Pogodbo o poravnani obveznosti po tej pogodbi (z dne 26.2.1992), je bila predpisana tudi za pooblastilo za določitev izpolnitvenega upravičenca. Če pa je bilo tako, je bilo zaslišanje zakonitih zastopnikov tožečih strank res nepotrebno, saj ustno pooblastilo ni moglo imeti pravnega učinka (glej 1. odst. 70. člena ZOR). Kot povedano, pa izpodbijana sodba o morebitni pisnosti pooblastila nima razlogov.

Dokazno breme je breme, ki ga je nosila tožena stranka za to, da bodo njene trditve, ki naj se upoštevajo v odločbi, tudi dokazane. Dokazno breme je torej odgovornost za uspeh dokazovanja. Ne zadošča, da stranka le ponudi potrebna dokazila za neka odločilna dejstva.

Stranka namreč svojemu dokaznemu predlogu zadosti šele, če sodišče na podlagi dokazovanja ugotovi, da je njena trditev resnična. Tako bi sodišče prve stopnje lahko v škodo tožene stranke odločilo šele potem, če bi kakšno pomembno dejstvo ostalo nedokazano. O tem pa bi bilo mogoče govoriti šele potem, ko bi se sodišče po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditev tožene stranke ni resnična. Tako pa sodišče prve stopnje zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov tožečih strank ni popolno ugotovilo spornega dejstva, od katerega je sicer odvisna utemeljenost zahtevka (če je seveda njihovo zaslišanje sploh bilo potrebno - potrebno pa je bilo, če za pooblastilo ni bila predpisana pisna oblika).

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter v ugodilnem in tudi stroškovnem delu (pritožba zoper sodbo vsebuje namreč tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče najprej ugotovi, kakšna oblika je bila predpisana za pooblastilo za določitev izpolnitvenega upravičenca, nato (če pisna oblika ni bila obvezna, ampak je bilo pooblastilo lahko dano v kakršnikoli obliki - tudi ustno, ali molče oz. s konkludentnim ravnanjem) pa naj zasliši zakonite zastopnike tožečih strank, pri čemer pa mora tožena stranka poprej navesti njihova imena in priimke ter prebivališča (241. čl. ZPP).

Po potrebi (v okviru pooblastila iz 3. odst. 7. čl. ZPP) naj sodišče prve stopnje zasliši tudi direktorja D. H. p.o. (V.K.) ter direktorja tožene stranke (D. G.) in delavca tožene stranke (J. Z.). Zaslišanje prvega je tožena stranka predlagala v pritožbi, zaslišanje ostalih dveh pa na naroku z dne 4.5.1993. 5. Ker je sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo prve stopnje, je na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

6Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-1) smiselno uporabilo kot republiške predpise.