211. člen ZPP

Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Po določilu 41. člena SPZ se lastninska pravica z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti. Če bi toženka v postopku I P 000/2021 uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, s katero je tožnica do celote postala lastnica na spornih nepremičninah, ter bi se te vknjižile na pokojno A. A., bi toženka ob njeni smrti kot dedinja na njih pridobila solastninsko pravico. Uspeh v postopku bi tako vplival na razrešitev predhodnega vprašanja glede obstoja (so)lastninske pravice toženke na nepremičninah, iz katerih bi se po tožbi morala izseliti. V obravnavanem postopku bi toženka v primeru uspeha s tožbo lastninsko pravico kot dedinja in univerzalna pravna naslednica imela že ob zaključku postopka. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da odločitev v zadevi I P 000/2021 ne rešuje izpostavljenega predhodnega vprašanja toženkinega in tožničinega lastništva nepremičnin, se do vprašanja smotrnosti prekinitve ni opredelilo.

Če sodišče prve stopnje združi dve pravdi za skupno obravnavanje, s tem odloči, da bo tudi predhodno vprašanje obravnavalo v združeni pravdi. V nasprotju z namenom instituta združitve pravd bi bilo, če bi sodišče prekinilo postopek po tožbi, ki ga je za skupno obravnavanje združilo s postopkom po nasprotni tožbi, postopek po nasprotni tožbi pa bi nadaljevalo.

Pritožbeno sodišče je že pri odločanju o pritožbi upravitelja zoper sklep o razrešitvi in imenovanju novega upravitelja menilo, da je protiustavna določba devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Zaradi tega je prekinilo postopek in na Ustavno sodišče RS že vložilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS). Ker je izpodbijani sklep sprejet na enaki dejanski in pravni podlagi kot sklep v zadevi Cst 329/2020, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 279.b člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP odločilo, da se v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti izvede vzorčni postopek, ostali postopki pa se prekinejo. Ocenilo je, da drugi in tretji odstavek 279.b člena ZPP v predmetni zadevi, ki se nanaša na razrešitev upravitelja v stečajnem postopku, nista smiselno uporabljiva. Stranke pa imajo možnost vložitve pritožbe na podlagi 211. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

Tožena stranka je predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka v zadevi VI Pg 530/2009, s katero naj bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo zoper takšno pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo. Tožena stranka s pritožbo vsebinsko ne izpodbija odločitve o prekinitvi postopka, zahteva le, da bi sodišče moralo odločiti o njenem ugovoru res iudicata. Sodišče odloči o takšnem ugovoru, če šteje, da je utemeljen. Če pa šteje, da ugovor, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, ni utemeljen, svojega stališča ne izrazi v obliki sklepa, ampak nadaljuje z razpravljanjem v zadevi, odločitev o obstoju te negativne procesne predpostavke za vodenje pravde pa sprejme skupaj z odločitvijo o glavni stvari.

Pritožba predlagatelja stranske intervencije je dopustna, ker tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje predlog za stransko intervencijo zavrnilo, bi pritožbeno sodišče moralo odločati o pritožbi stranskega intervenienta zoper sklep o prekinitvi, ker drugi odstavek 200. člena ZPP določa, da do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, se intervenient lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti. Iz trditvene podlage toženca izhaja, da je v zapuščinskem postopku sporno, ali bo dedovanje oporočno ali zakonito, zato se še ne ve, ali je pooblaščenec tožnice oporočni dedič in zato stranka postopka. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kolizija interesov glede pooblaščenca tožnice ni izkazana. Če (je) bo pooblaščenec tožnice oporočni dedič, bo lahko vstopil v pravdo kot stranka, če pa ni dedič, mora kot pooblaščeni odvetnik v postopku varovati interese dedičev in volilojemnika, kot mu to nalaga ZOdv.

Ne prvotna tožena stranka ne nova tožena stranka privolitve nista podali. Teh zakonsko zahtevanih soglasij sodišče prve stopnje ne more nadomestiti s svojo odobritvijo tako kot pri objektivni spremembi tožbe (prim. prvi odstavek 185. člena ZPP). Prav tako za subjektivno spremembo tožbe ne pride v poštev določba o privilegirani spremembi tožbe (186. člen ZPP). Tudi pri naknadnem sosporništvu je zahtevano soglasje novega toženca, katerega sodišče s svojim sklepom ne more nadomestiti. Prekinitev postopka je mogoča le v zakonsko predvidenih primerih (prim. 205. in 206. člen ZPP) in ni v dispoziciji strank. Najpomembnejša zahteva za uporabo družbeniške tožbe je njena subsidiarnost. Ta je izražena preko dolžnosti izčrpati možnosti, ki jih ima na voljo družbenik za razčiščevanje nastalih spornih situacij znotraj družbe in so predpisane v drugem odstavku 503. člena ZGD-1. Družbeniško tožbo je treba uveljavljati za račun družbe, v katerem ima tožeča stranka položaj družbenika.

Pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti le, če v okviru pritožbenega odločanja ugotovi, da je zakon, ki bi ga moralo pritožbeno sodišče uporabiti, protiustaven.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo toženčev predlog za prekinitev postopka, ko je ocenilo, da odločitev o predlogu toženca za ureditev medsebojnih razmerij po 47. členu SPZ, ne predstavlja predhodnega vprašanja o tem, kje poteka meja med parcelama pravdnih strank.

Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 ugotovilo neustavnost 204. člena ZOR. Določba 204. člena ZOR pa je povsem identična določbi 184. člena OZ, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Zaradi povsem enake ureditve v obeh določbah se je Vrhovnemu sodišču vzpostavil dvom v ustavnost 184. člena OZ. Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča.

Podlago za vtoževani zahtevek predstavlja zavarovalna pogodba skupaj s splošnimi pogoji, ki med drugim jasno določa, da mora tisti, ki trdi, da je zavarovančev zakoniti dedič in s tem upravičenec do izplačila, to dokazati s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju. Glede na takšno pogodbeno voljo strank v tem postopku ni treba ugotavljati, ali sta tožnika zavarovančeva zakonita dediča, pač pa zgolj to, ali to trditev utemeljujeta in izkazujeta na ustrezen način. Posledično je v tem postopku nerelevantno tudi vprašanje očetovstva in obstoja zunajzakonske skupnosti.

Ker se je rok za odgovor na tožbo iztekel v času drugo toženčevega življenja, je sodišče odločbo lahko izdalo. Časovne meje pravnomočnosti zamudne sodbe glede toženca zajemajo le tista dejstva, ki so nastopila do izteka roka za vložitev odgovora na tožbo.

Glede neobrazloženosti predlagane denarne kazni je treba uporabiti 2. odst. 273. člena ZIZ, ki določa obveznost sodišča, da v primeru izdaje začasne odredbe, s katero se dolžniku prepoveduje, da ne stori ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ali ki mu prepoveduje, da ne sme nič storiti na stvareh, na katere meri terjatev, izreče denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z določbo 2. odst. 226. člena ZIZ. Gre torej za obveznost sodišča. Izrek denarne kazni iz 2. odst. 273. člena ZIZ predstavlja sankcijo zaradi preprečitve oziroma sankcioniranja fraudoloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko je ta kršil prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče.

Če sodišče zavrne predlog za prekinitev postopka in hkrati ne sklene, da takoj nadaljuje s postopkom, je zoper sklep dovoljena posebna pritožba.

Sklepu o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka ni mogoče nasprotovati z ugovornimi razlogi iz člena 55 ZIZ, o njih odloča izvršilno sodišče pri presoji ugovora, ne pa pritožbeno sodišče.

Zoper sklep, s katerim predsednik senata zavrne predlog za prekinitev postopka, ni posebne pritožbe.

Napotitev na pravdo v obravnavanem primeru ni pomenila, da lahko upnik vloži novo tožbo, ampak da začne postopek, s katerim bo dosegel želeni učinek (to je ponovno aktiviranje zaradi stečaja prekinjenega postopka), kar je pomenilo vložitev predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka. Ker tožena stranka sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka ni izpodbijala s posebno pritožbo, ga ne more izpodbijati naknadno, s pravnimi sredstvi proti odločbi o glavni stvari.

Med pravdnima strankama sta dva spora: postopek, v katerem tožena stranka zahteva od tožeče stranke sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v skladu s privatizacijskimi določili SZ, in obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka odpoveduje toženi najemno pogodbo za to isto stanovanje in zahteva njegovo izročitev. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev slednjega postopka do pravnomočne odločitve v prvem in ugodilo tožbenemu zahtevku. O tem, zakaj na odpoved najemne pogodbe in toženkino izselitev postopek o pravici do odkupa stanovanja nima nikakršnega vpliva, v sodbi prve stopnje ni pojasnjeno. Sklepa o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka iz 2. odst. 211. čl. ZPP tako ni mogoče preizkusiti. Ker je tako vprašljiva pravilnost zavrnitve predlagane prekinitve pravdnega postopka (torej pravilne uporabe določb 206. in 211. čl. ZPP), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, saj je to lahko vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.