VSL sklep II Cp 1112/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev stvarne služnosti hoje, vožnje z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijskega izkoriščanja gospodujočih nepremičnin in gonje drobnice v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine na parc. št. 2/6, k. o. X (v nadaljevanju služeče zemljišče) in prepovedni zahtevek za vsakršno oviranje izvrševanja takšne služnostne pravice.

2Tožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztrajajo na stališču, da so bili v dobri veri, saj v času priposestvovalne dobe niso imeli razloga, da bi dvomili v obstoj služnostne pravice, ki je bila pisno dogovorjena. Menijo, da dobrovernost tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov ne more biti odvisna niti od vpisa služnostne pravice v zemljiško knjigo niti od veljavnosti pravnega temelja (darilne pogodbe), ki je podlaga za vpis. Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa (II Ips 206/2004 in II Cp 2499/2012). Poudarjajo, da na obstoj dobrovernosti ni vplival niti poskus dogovora iz leta 1994, s katerim so tožniki poleg drugih vprašanj želeli doseči tudi razširitev služnosti, do česar se sodišče ni opredelilo. Nasprotujejo tudi določenim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (kdaj in kako sta toženka in A. A. nasprotovala služnostni pravici) z navedbo, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva, ki niso bila zatrjevana. V tem okviru uveljavljajo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka z navedbo, da sodba o času prekinitve priposestvovanja služnosti nima razlogov o odločilnih dejstev, ugotovitev, da je do toženkinih nasprotovanj prihajalo že pred letom 2007 pa naj bi bila tudi sama s sabo v nasprotju. Dodajajo, da je sodišče z ugotavljanjem dejanskega stanja v smeri nepravega priposestvovanja služnosti prekoračilo tožbeni zahtevek, s čimer je kršilo določbe 2., 7. in drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker toženka oziroma njen mož hoje in vožnje po vtoževani služnostni poti nista prepovedala vse do leta 2012, je pogoj dvajsetletne priposestvovalne dobe podan vsaj za prvo tožnico. Grajajo še odločitev o pravdnih stroških in zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno ni bila izpodbijana v delu (točka II), s katerim je sodišče s sklepom ugodilo ugovoru toženke zoper prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 6. 11. 2015. Odločba je tako v tem delu pravnomočna. V preostalem delu je bil opravljen preizkus v obsegu uveljavljenih pritožbenih razlogov ter v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

6V tej pravdi tožniki trdijo, da so stvarno služnost na nepremičnini v lasti toženke (parc. št. 2/6, k. o. X) pridobili na podlagi priposestvovanja in zahtevajo ugotovitev, da služnostna pravica hoje in vožnje obstoji. Zahtevajo tudi prepoved vsakršnega oviranja izvrševanja služnostne pravice in odstranitev nameščene verige ter opušstitev parkiranja vozil na služnostni poti. Toženka z nasprotno tožbo v primeru, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, uveljavlja ugotovitev prenehanja služnosti, sklicujoč se na pogoje, predvidene v 222. oziroma 223. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

7Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri (misleč, da ima to pravico) 10 let (pravo priposestvovanje) oziroma brez dobre vere 20 let (nepravo priposestvovanje), lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je torej v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca, zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.

8V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da je služeča nepremičnina na podlagi darilne pogodbe z dne 6. 2. 1990 (priloga A17) prešla v last A. A., moža toženke, ta pa je lastninsko pravico kasneje prenesel na toženko. Sporno pa je, ali so pravni predniki tožnikov in A. A. z darilno pogodbo ustanovili služnostno pravico v obsegu, uveljavljenem s predmetno tožbo. Sodišče prve stopnje je priposestvovanje služnostne pravice presojalo na obeh pravnih podlagah, pri čemer je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da sta toženka in njen pravni prednik izvrševanju služnosti nasprotovala pred potekom dvajsetletne priposestvovalne dobe (najkasneje v letu 2007, ko je bila na sporni poti nameščena veriga), zato do nepravega priposestvovanja služnosti ni moglo priti. Da je do nasprotovanja izvajanja služnosti prihajalo že pred letom 2010, je sodišče ugotovilo z zaslišanjem pravdnih strank in številnih prič(1), nenazadnje pa to izhaja tudi iz tožbenih trditev (primerjaj točko III tožbe z dne 27. 10. 2014)(2). Razlogi v tem delu so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, pritožniki pa zgolj s pavšalnim sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ne morejo uspeti. Pritožbene trditve o tem, da je bila prva tožnica pri izvajanju služnosti ovirana šele v letu 2012, so hkrati nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožnikom namreč ni uspelo izkazati, da se na tovrstna dejstva brez svoje krivde niso mogli sklicevati prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje v tem delu tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Pri odločanju sodišče namreč ni vezano na pravno podlago, ki jo v tožbenem zahtevku (pa tudi kasneje v postopku) navedejo stranke (primerjaj tretji odstavek 180. člena ZPP), temveč mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva lahko izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker so tožniki trdili, da sporno služnostno pot uporabljajo ves čas, tj. tudi po preteku desetletne dobe, je sodišče tovrstna dejstva pravilno presojalo tudi v okviru drugega (in ne zgolj prvega) odstavka 217. člena ZPP.

9V zvezi z odločitvijo o priposestvovanju služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ se izkaže za odločilno vprašanje dobrovernosti tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov. Dobroveren je vsakdo, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen do služnosti. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso bili v dobri veri, ker služnostne pravice v zemljiško knjigo niso vknjižili. Prav tako je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je nujni pogoj za dobrovernost priposestvovalca obstoj zakonitega temelja, in to (celo) takšnega, ki naj bi privedel do vknjižbe služnostne pravice v zemljiško knjigo.(3) Za priposestvovanje služnosti namreč zadošča dejansko izvajanje služnosti v dobri veri, tj. v prepričanju, da je služnostna pravica podana celoten čas priposestvovalne dobe. Teh okoliščin pa sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo. Glede na trditve tožnikov, da je bila služnost dogovorjena z darilno pogodbo z dne 6. 2. 1990, ki vsakokratnim lastnikom spodnjih parcel omogoča brezplačno služnostno pravico hoje in vožnje po obstoječi cesti (IV. odstavek pogodbe), bi se sodišče prve stopnje primarno moralo ukvarjati z vprašanjem, ali gre za služnost, katere obstoj tožniki uveljavljajo s tožbenim zahtevkom. Da je določena pot obstajala že pred letom 1990 in se je nato uporabljala vsaj do izgraditve novega mostu, nenazadnje priznava tudi toženka, smiselno pa slednje ugotovi tudi sodišče, ko presoja okoliščine, potrebne za nepravo priposestvovanje služnosti (primerjaj stran 9 in 10 izpodbijane sodbe). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da morebitna izgradnja nove poti ne pomeni, da se stara služnostna pot avtomatično ukine. Dejanske trditve v zvezi z izgradnjo novega mostu in s tem nekoristnosti obstoječe poti pa so lahko pomembne pri presoji utemeljenosti nasprotne tožbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče je svoje prepričanje, da tožniki pri izvajanju služnosti niso bili v dobri veri podkrepilo tudi z ugotovitvijo, da dogovora z dne 14. 2. 1994 (priloga A26), ki vključuje natančnejšo opredelitvijo parcel in obsega služnosti, A. A. ni želel podpisati. Menilo je, da je bilo tožnikom oziroma njihovim pravnim prednikom najmanj takrat znano, da njihova služnostna pravica ne obstoji. Takšen zaključek sodišča pa je glede na trditve pravdnih strank preuranjen. Pritožniki v tem delu utemeljeno uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se sodišče (zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča) ni opredelilo do njihovih trditev, da je bil sporni dogovor potreben zgolj zato, da bi se lahko dosegel vpis služnosti v zemljiško knjigo, A. A. pa dogovora ni podpisal, ker naj bi se obstoječa služnost na tak način razširila tudi na vožnjo s tovornimi vozili(4). Gre za pravno relevantne trditve, ki so pomembne pri presoji obstoja dobre vere.

10Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča je namreč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa samo ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP in 23. člen Ustave RS). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izčrpati trditveno podlago in presoditi, ali je dobra vera tožnikov podana. Če bo ugotovilo, da predlog dogovora iz leta 1994 na njihovo dobrovernost ne vpliva, se bo moralo opredeliti še do ostalih pogojev, ki jih za priposestvovanje služnosti predvideva prvi odstavek 217. člena SPZ (izvrševanje služnosti in potek desetletne priposestvovalne dobe). V primeru, da se bo tožbeni zahtevek izkazal za utemeljenega, pa bo moralo odločati tudi o nasprotni tožbi, s katero toženka uveljavlja prenehanje služnosti. V tem okviru bo moralo presoditi utemeljenost trditev, da je stvarna služnost prenehala bodisi zaradi nekoristnosti oziroma bistveno spremenjenih okoliščin (izgrajena je bila nova pot)(5) bodisi iz razlogov, ki jih SPZ določa v 223. členu(6).

11Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe na deseti strani.

Op. št. (2): Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil A. A. na prenehanje oviranja služnosti pozvan že 9. 4. 2008.

Op. št. (3): Tako tudi npr. II Ips 410/2008 z dne 25. 8. 2011.

(4) Trditve tožnikov glede namena takšnega dogovora so na list. št. 58.

Op. št. (5): Iz trditev toženke izhaja, da se je po izgraditvi novega mostu uporabljala zgolj nova pot.

Op. št. (6): Osvoboditev služnosti zaradi njenega neizvrševanja.