223. člen SPZ

Pri zakonskemu institutu "usucapio libertatis" je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal. Tožnica je svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.

Povsem neutemeljene in zmotne so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče opustilo oziroma zmotno uporabilo določbo 82. člena OZ. Prvostopno sodišče si je pri ugotavljanju veljavnosti Sporazuma pomagalo tako z jezikovno, kot tudi z namensko razlago in iskalo skupen namen pravdnih strank pri sklepanju Sporazuma, kar vse je prepričljivo pojasnilo v 13., 15., 16. in 18. točki obrazložitve, na katere se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da 5. točka Sporazuma določa, da sporazum velja nepreklicno do 31.12.2027, ko se izteče veljavnost služnosti po Služnostni pogodbi in ga ni mogoče enostransko preklicati. V 3. točki Sporazuma je namreč določeno, da sta pravdni stranki podaljšali Pogodbo za čas veljavnosti tega Sporazuma do dne 31. 12. 2027. Določba 5. točke Sporazuma je torej povsem jasna, da Sporazuma ni mogoče enostransko preklicati, ter da je pri ugotavljanju veljavnosti ključen datum 31. 12. 2027, kar je v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ, treba razlagati tako kot se glasi. V konkretnem primeru to pomeni, da je bila veljavnost Sporazuma določena do datuma 31. 12. 2027 ter so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Kljub temu, da je navedena

Obema pravdnima strankama in ne le eni bi moralo biti omogočeno sodelovanje pri izvedenčevih aktivnostih: ogledu strojev in kmetijske mehanizacije ter pri meritvah, saj morata biti izenačeni v spoznavnih možnostih. Tožeči stranki pa to ni bilo omogočeno, s čimer ji je bilo onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravic v postopku ter možnost učinkovitega preizkusa izvedenskega mnenja.

Sodišče se je oprlo na zapisnik zaslišanja toženke iz drugega postopka, čeprav se tožnica s tem ni strinjala in čeprav ne tožnica ne toženka v drugi pravdi nista bili ne stranki ne intervenienta; tam sta imeli vlogo prič. S tem je sodišče prve stopnje tožnici v nasprotju z zakonom odvzelo možnost sodelovanja v postopku - pri izvajanju dokazov. Izgradnja nadstreška na služeči nepremičnini in parkiranje pod njim nista pomenila pravno upoštevnega upora izvrševanju služnosti, kajti lastnica služeče nepremičnine je lastnici gospodujoče, ki služnost redko uporablja, izročila daljinski upravljavec kot dejanski in tudi simbolni dostop do poti.

Vznemirjanje služnostne pravice, da je varstvo le-te po 212. členu SPZ upravičeno, mora biti protipravno in po intenzivnosti ali obliki takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti, koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče. Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno. Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ker prav plačilo za uporabo poti pravni prednici tožencev izkazuje dobrovernost tožnika pri izvrševanju voženj, je pravilen zaključek, da je priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2008, torej 3 leta preden je prva toženka postala (so)lastnica služečega zemljišča. Toženci pogoja za osvoboditev služnosti niso izkazali. Pri obsegu stvarne služnosti je treba upoštevati tudi njeno izvrševanje po drugih osebah v korist lastnika gospodujočega zemljišča, torej tudi košnjo, za katero se je tožnik dogovoril z ostalimi kmeti, ki nedvomno niso kosili ročno ali trave požigali.

Posledično zato, s strani tožnikov zatrjevana mirna posest spornega dela nepremičnine od leta 1982 do 2004 oziroma celo vse do 2019, ki pa ni bila dobroverna, ker so morali vedeti, da niso upravičeni imeti sporni del zemljišča v posesti kot lastniki, ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja.

Predlog se zavrne.

Sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, če (v celoti) zavrne primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventualni zahtevek je torej postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvajalo le dokaze, ki so pravno pomembni za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, to pa je zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Pogodba je nična (le), če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Za ugotavljanje, ali že od samega začetka ni bilo dovolj prostora za izvrševanje služnosti v obsegu, kot je bila ustanovljena (torej, ali je bil predmet pogodbe sploh objektivno mogoč), je bil postavljen izvedenec gradbene stroke. Morebitno neizvrševanje služnosti na samo možnost izvrševanja (in s tem vprašanje ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti) ne bi vplivalo.

Predlog se zavrne.

Z vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti, je tožeča stranka prekinila proces osvoboditve služnosti.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice mora vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču. Kadar je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, je treba te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati.

Sodišče druge stopnje poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje - brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Užitek vključuje tudi upravičenje užitkarja, da prenese pravico uporabe na tretje osebe, da torej sklepa civilnopravne posle o najemu.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja. Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.