VSL sklep I Cpg 792/2016

I. Pritožbi zoper sklep z dne 14. 3. 2016 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba zoper sklep z dne 1. 6. 2016 se zavrže.

1S sklepom z dne 14. 3. 2016 je sodišče prve stopnje (I.) predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 4. 7. 2015 zavrglo in (II.) plačilni nalog z dne 4. 6. 2015 spremenilo tako, da je tožeči stranko naložilo v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati premalo plačano sodno takso po tarifni številki 1111 ZST-1 v znesku 5.198,50 EUR.

2Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

3S sklepom z dne 1. 6. 2016 je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke za izločitev sodnika z dne 23. 5. 2016.

4Pritožba zoper sklep z dne 14. 3. 2016 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 1. 6. 2016 pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 14. 3. 2016

5Predlog za oprostitev plačila sodne takse z dne 4. 7. 2015 je sodišče prve stopnje zavrglo z nosilnim razlogom, da je bilo o predlogu tožeče stranke že odločeno s sklepom VL 76901/2014 z dne 30. 9. 2014, v zavrženem predlogu pa ni navedla novih dejstev.

6Zadnja ugotovitev ni pravilna, saj je v svojem predlogu oziroma njegovi dopolnitvi z dne 28. 10. 2015 (r. št. 29 spisa) tožeča stranka navedla nova dejstva, in sicer še zmanjšanje njenega premoženja oziroma sredstev. Zato ne gre za enak predlog, o katerem je bilo že odločeno, sodišče prve stopnje pa zato tega predloga ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo presoditi spremenjene okoliščine in nato vsebinsko odločiti o predlogu. Zato je v tem delu pritožba utemeljena.

7Vsekakor tožeča stranka nima prav, ko navaja, da bi jo moralo sodišče v celoti oprostiti plačila sodnih taks, saj to zakon izrecno prepoveduje, kot ji je bilo v tem postopku že večkrat pojasnjeno (4. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Če je premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke še tako slabo, enostavno ni mogoče, da bi jo sodišče v celoti oprostilo plačila sodnih taks.

8Izpodbijani sklep je glede II. točke izreka ostal v celoti neobrazložen, razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da je bila tožeča stranka s sklepom VL 76901/2014 z dne 30. 9. 2014 oproščena plačila sodne takse v višini 50 %. Zato ga višje sodišče niti ne more preizkusiti. Iz sklepa namreč ni razvidno niti to, koliko naj bi znašala sodna taksa glede na sporni predmet in ali je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno takso, ki je bila že plačana v izvršilnem postopku. Tožeča stranka pa izrecno uveljavlja, da to plačilo ni bilo upoštevano.

9Prav tako ima tožeča stranka prav, ko iz njenih navedb izhaja, da je bilo s sklepom z dne 3. 11. 2015 odločeno (med drugim), da mora sodno takso plačati do izdaje končne odločbe v tem pravdnem postopku. Res se je zoper ta sklep pritožila in je bil razveljavljen, vendar pa odločitev v sedaj izpodbijanem sklepu, da mora sodno takso plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, pomeni odločitev v njeno škodo glede na sklep z dne 3. 11. 2015, kar pa ni dopustno (t.i. reformatio in peius, primerjaj komentar 359. člena ZPP Jana Zobca v Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009). Kaj takega bi bilo mogoče le v primeru iz 3. in 4. odstavka 13. člena ZST-1, torej kadar sodišče ugotovi, da stranka zmore plačati celotno sodno takso oziroma jo zmore takoj plačati.

10Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo predlog tožeče stranke z dne 4. 7. 2015, ki je bil dopolnjen z vlogo z dne 28. 10. 2015, vsebinsko presoditi, torej presoditi, ali so podani pogoji za večjo oprostitev plačila sodnih taks oziroma za obročno plačilo sodne takse. Upoštevati bo moralo tudi prepoved reformationis in peius ali pa razložiti, zakaj morebiti ni dopustna (dodatna) oprostitev plačila sodnih taks v kombinaciji z odlogom plačila sodnih taks. Tožeči stranki pa višje sodišče še pojasnjuje, da ni mogoče odložiti plačila sodnih taks za dlje, kot do izdaje (končne) odločbe (3. odstavek 11. člena ZST-1). Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje obrazložiti tudi višino odmerjene sodne takse.

O pritožbi zoper sklep z dne 1. 6. 2016

11Sodišče je izpodbijani sklep izdalo, ker je tožeča stranka z zavrženo zahtevo uveljavljala iste razloge, kot v že odločeni zahtevi za izločitev sodnice z dne 15. 4. 2016, o kateri je bilo odločeno s sklepom Su 29/2016 z dne 3. 5. 2016, zato je taka pritožba nedovoljena.

12V pritožbi je tožeča stranka navedla, da sodišče ne rešuje ustrezno problema, na katerega opozarja in ki izkazuje subjektivno in objektivno pristranskost, predvsem pa nenavadna naključja v škodo tožeče stranke, zato vztraja, da se sodnika zamenja.

13Kadar sodišče po predsedniku senata oziroma po razpravljajočem sodniku zavrže zahtevo za izločitev, zoper tak sklep ni posebne pritožbe, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (7. odstavek 72. člena ZPP). Kadar ZPP določa, da zoper sklep sodišča prve stopnje ni posebne pritožbe, se sme sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (2. odstavek 363. člena ZPP), torej ne samostojno, celo pred končno odločitvijo. Ker tako posebna pritožba ni dovoljena, jo je višje sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

14Višje sodišče želi tožeči stranki pojasniti še, da prekomerno obremenjuje pravdni postopek z vztrajnim vlaganjem zahtev za izločitev sodnikov, pri čemer pa ji je bilo na vse njene navedbe že odgovorjeno v odločbah Su 29/2015 z dne 25. 8. 2015 in Su 29/2016 z dne 3. 5. 2016. Pri tem pravdna stranka nima možnosti, da bi brez na zakonski podlagi utemeljenih razlogov dosegla zamenjavo razpravljajočega sodnika. Ravnanja, ki naj bi po njenem mnenju kazala na pristranskost sodnice, česa takega niti ne morejo predstavljati. Tako ravnanje že kaže tudi na zlorabo instituta izločitve sodnika, ki je lahko tudi sankcionirana po 11. členu ZPP.