VSRS Sodba IV Ips 18/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper I. F. zaradi prekrškov po tretjem odstavku 56. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Grosupljem je z uvodoma navedeno sodbo storilko I. F. spoznalo za odgovorno za prekršek po tretjem odstavku 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega ji je določilo globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu, ter za prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, za katerega ji je določilo globo 500,00 EUR. Nato je sodišče storilki na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo 750,00 EUR in tri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, poleg tega ji je naložilo še plačilo sodne takse in stroške izdelave izvedenskega mnenja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi storilke in njene zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila, in njenim zagovornikom iz odvetniške pisarne Odvetniki M., o. p., d. o. o., odvetnikom v Ljubljani, ki so podali izjavo.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče druge stopnje zaznalo kršitev določb postopka o prekršku iz 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar je ni moglo upoštevati, ker je storilka in njena zagovornica v pritožbah nista uveljavljali, ne gre pa za kršitev, upoštevno po uradni dolžnosti. Vložnica nadalje navaja, da se postopek o prekršku po določbah 103. člena ZP-1 lahko začne na predlog prekrškovnega organa. Če slednji postopka ne začne na predlog predlagateljev iz prvega odstavka 50. člena ZP-1, lahko predlagatelji v 15 dneh po prejemu obvestila prekrškovnega organa, da ne bo začel postopka (peti odstavek 52. člena ZP-1; pravilno: peti odstavek 51. člena ZP-1), pristojnemu organu, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, predlagajo, da vloži obdolžilni predlog pred sodiščem. Postopek pa lahko začne tudi državni tožilec. V obravnavanem primeru je policija kot prekrškovni organ odločila, da postopka o prekršku ne bo začela. Oškodovanka bi nadzornemu organu prekrškovnega organa v določenem roku lahko predlagala, da začne postopek. Sicer pa oškodovanec ni upravičen začeti postopka o prekršku. Sodišče je postopek izpeljalo in izdalo sodbo na podlagi obdolžilnega predloga osebe, ki te pravice nima, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

5Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 75/2008 z dne 28. 10. 2008 obrazložilo, da je načelo upravičenega predlagatelja eno od osnovnih načel slovenskega kaznovalnega prava, katerega del je tudi pravo o prekrških. Dejstvo, ali se je postopek začel na predlog osebe, ki je upravičena podati tak predlog, je temeljna procesna predpostavka. Ugotovitev, da je ta predpostavka izpolnjena, je bistvena za celoten nadaljnji postopek. Nepravilna ugotovitev o obstoju ali neobstoju te predpostavke pomeni bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Slednja je podana, če je obdolžilni predlog podal nekdo, ki ne more biti predlagatelj.

6Hitri postopek o prekršku se začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga (upravičenega) predlagatelja, to je oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (prvi odstavek 50. člena ZP-1). Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga mora izvesti in sam izdati odločbo o prekršku (drugi odstavek 51. člena ZP-1). V nasprotnem primeru, torej ko se prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe oziroma vložil obdolžilnega predloga, mora prekrškovni organ o taki odločitvi in razlogih zanjo v 30 dneh od odločitve pisno obvestiti predlagatelja (peti odstavek 51. člena ZP-1). V takem primeru zakon ne dopušča možnosti, da bi lahko predlagatelj sam vložil obdolžilni predlog neposredno na sodišče. Redni postopek o prekršku se (praviloma) začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa (prvi odstavek 103. člena ZP-1), lahko pa obdolžilni predlog vloži tudi državni tožilec (tretji odstavek 103. člena ZP-1). Če prekrškovni organ ne začne postopka na predlog predlagateljev, določenih s tem zakonom, lahko ti v 15 dneh po prejemu obvestila iz petega odstavka 51. člena ZP-1 pristojnemu organu, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa, predlagajo, da vloži obdolžilni predlog pred sodiščem. Odločitev tega organa je dokončna (drugi odstavek 103. člena ZP-1). Ko sodišče prejme obdolžilni predlog, oceni, ali so podani pogoji za postopek. Če ugotovi, da je predlog podal nepristojni predlagatelj oziroma oseba, ga zavrže s sklepom, ki ga vroči tudi pristojnemu predlagatelju postopka (prvi odstavek 106. člena ZP-1).

7V obravnavanem primeru je policist Policijske postaje Grosuplje v uradnem zaznamku z dne 9. 9. 2012, v katerem je opisal potek prometne nesreče, ki naj bi se zgodila 22. 6. 2012, in podal ostale ugotovitve, navedel tudi, da po ogledu kraja prometne nesreče, opravljenih razgovorih s prijaviteljico, voznico osebnega vozila in pričami, ki so bile prisotne na kraju nesreče, ni uspel dokazati, da je prekršek storila kršiteljica. Zato se je prekrškovni organ na podlagi druge alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1 odločil, da ne bo izdal odločbe o prekršku. Ne iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, ali in kdaj je prekrškovni obvestil M. Š. o tem, da ne bo izdal odločbe o prekršku. M. Š. je kot oškodovanka pri Okrajnem sodišču v Grosupljem zoper I. F. vložila obdolžilni predlog, ki ga je sodišče prejelo 19. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 3. 2015 odločilo o obdolžilnem predlogu, I. F. spoznalo za odgovorno za očitana prekrška in ji zanju izreklo sankcijo.

8Iz opisanega procesnega dejanskega stanja izhaja, da je obdolžilni predlog vložila oseba, ki ne more biti predlagatelj rednega postopka o prekršku. Povsem nejasno je, ali in kdaj je M. Š. prejela obvestilo prekrškovnega organa, da ne bo izdal odločbe o prekršku, in ali sta bila spoštovana roka iz petega odstavka 51. člena ZP-1 in drugega odstavka 103. člena ZP-1. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi M. Š., potem ko se je seznanila z odločitvijo prekrškovnega organa, da ne bo izdal odločbe o prekršku, organu, ki nadzoruje delo Policijske postaje Grosuplje, predlagala vložitev obdolžilnega predloga. Kljub povedanemu je sodišče prve stopnje obravnavalo obdolžilni predlog M. Š., čeprav slednja glede na zgoraj citirane zakonske določbe nima statusa upravičenega predlagatelja. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče druge stopnje te kršitve ni moglo ugotoviti, ker ni bila uveljavljana v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in ker ne gre za kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1).

9Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo kršitve spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper I. F. zaradi prekrškov po tretjem odstavku 56. člena in sedmem odstavku 110. člena ZPrCP ustavilo. Glede na določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.