VSL sklep III Ip 1396/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 11. 12. 2015 (I. točka izreka) in predlog upnika za povrnitev stroškov odgovora z dne 29. 12. 2015 (II. točka izreka).

2Zoper sklep vlaga dolžnik po svoji pooblaščenki pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru ugodi in predlog upnika v delu, ki se nanaša na obresti od 10. 9. 2015 do 12. 10. 2015, zavrne ter se mu naloži plačilo stroškov ugovora in pritožbe, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka od izdaje sodne odločbe do plačila. Priglaša stroške pritožbe.

3Upnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Pri tem je štelo, da dolžnik sklep izpodbija le v I. točki izreka, saj odločitvi v II. točki izreka, ki mu je obenem v korist, dolžnik niti ne nasprotuje.

6V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 30. 11. 2015 na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2786/2012 z dne 27. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1602/2014 z dne 9. 9. 2015 na predlog upnika zoper dolžnika dovolilo izvršbo za izterjavo upnikove denarne terjatve, in sicer (1.) glavnice v znesku 9.350,36 EUR, (2.) zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.350,36 EUR za čas od 10. 9. 2015 do plačila, ter (3.) izvršilnih stroškov. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.350,36 EUR od 10. 9. 2015 do 12. 10. 2015, ugovarjal z utemeljitvijo, da lahko zakonske zamudne obresti od glavnice (stroškov pravdnega postopka) tečejo šele od poteka paricijskega roka 15 dni od dneva, ko je dolžnik prejel sodbo sodišča druge stopnje, s katero je prvostopenjska sodba postala pravnomočna in izvršljiva, torej 12. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je ugovor z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo, svojo odločitev pa je utemeljilo z obrazložitvijo, da dolžnik pride v zamudo s potekom izpolnitvenega roka, ki začne teči z dnem vročitve sodbe sodišča prve stopnje dolžniku, kar pa je bilo v obravnavanem primeru že pred dnem, od katerega upnik zahteva zakonske zamudne obresti (10. 9. 2015).

7Takó odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so tudi po presoji višjega sodišča pravilni. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba razlikovati med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da je stranka s to svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje. Slednja namreč pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude. Dolžnikovi presoji je potem prepuščeno, ali bo svojo obveznost prostovoljno izpolnil že ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev, ko lahko upnik zahteva tudi njeno prisilno izterjavo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pri tem obenem ustrezno upošteva tudi funkcijo zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo in položaj nasprotne stranke (oziroma v tem primeru stranskega intervenienta), ki so ji s strani sodišča prve stopnje prisojeni pravdni stroški, njihova povrnitev pa je odložena do kasnejše dolžnikove (prostovoljne) odločitve oziroma do odločitve sodišča druge stopnje, s katero je odločitev sodišča prve stopnje potrjena (kot je bilo v obravnavanem primeru), in posledičnega nastopa izvršljivosti te odločitve po poteku paricijskega roka. Enako stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi.(1)

8Dolžnikova obveznost povrnitve pravdnih stroškov je glede na navedeno v konkretni zadevi nastala že s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII P 2786/2012 z dne 27. 5. 2014, s katero je bil določen tudi izpolnitveni rok.(2) Slednjega višje sodišče ni spreminjalo, temveč je s sodbo I Cpg 1602/2014 pritožbo tožene stranke (dolžnika v tem izvršilnem postopku) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžnik je bil torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjen že s prejemom prvostopenjske sodbe in ne šele s prejemom sodbe sodišča druge stopnje, kot trdi v pritožbi, v zamudo pa je posledično prišel po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na to, da se roka medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pravnih sredstev namreč prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena(3) OZ). Pritožbene navedbe dolžnika, da je upnik izvršilni naslov za stroške pridobil šele s prejemom sodbe sodišča druge stopnje (kar sicer drži), pa glede na navedeno na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati.

9Tudi po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006,(4) na katerega opozarja pritožba, obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, je pri tem po načelnem pravnem mnenju hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Načelno pravno mnenje se pri tem s situacijo, ko dolžnik vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, s katero je bilo odločeno o dolžnikovi obveznosti povrnitve stroškov, ni ukvarjalo. Glede na vsebino mnenja in v njem izpostavljeno dvojno naravo roka za izpolnitev obveznosti pa po presoji višjega sodišča v njem ni mogoče najti argumentov vprid pritožbenemu stališču, da izpolnitveni rok, ki odlaga zapadlost terjatve iz naslova pravdnih stroškov, začne teči šele po vročitvi drugostopenjske odločbe.

10Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni ugotavljalo, kdaj je obveznost plačila stroškov nastala. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da se v presojo točnega datuma vročitve prvostopenjske sodbe dolžniku ni spuščalo, saj se je ob upoštevanju, da je 15-dnevni izpolnitveni rok enak 15-dnevnemu pritožbenemu roku, izpolnitveni rok do pravnomočnosti sodbe (9. 9. 2015) že iztekel, upnik pa zakonske zamudne obresti terja šele od 10. 9. 2015 dalje. Glede na tako vsebino upnikovega predloga za izvršbo točen datum vročitve prvostopenjske sodbe dolžniku za presojo (ne)utemeljenosti dolžnikovega ugovora tudi po presoji višjega sodišča v obravnavani zadevi ne predstavlja odločilnega dejstva. Z navedenimi razlogi pa je sodišče prve stopnje obenem tudi odgovorilo na ugovorni očitek glede nastanka obveznosti plačila stroškov postopka, zato tudi iz tega razloga zatrjevana kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni podana.

11Pritožbene navedbe o zmotnem tolmačenju določb 19. člena ZIZ, s čimer naj bi sodišče prve stopnje obenem povzročilo nasprotje med razlogi obrazložitve in nasprotje med izrekom in obrazložitvijo (smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zadevajo tek paricijskega roka, ki odlaga izvršljivost terjatve. Na odločitev v predmetni zadevi, ki se nanaša na vprašanje izteka materialnopravnega izpolnitvenega roka in zapadlost terjatve, glede na zgoraj pojasnjeno razlikovanje med tem in paricijskim rokom niti ne vplivajo. Višje sodišče zato te očitke določb postopka zavrača kot neutemeljene in se do pritožbenih navedb glede tolmačenja 19. člena ZIZ podrobneje ne opredeljuje.

12Pritožba dolžnika glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Glej na primer, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 379/2009 z dne 27. 5. 2009, I Cp 783/2010 z dne 16. 6. 2010, I Cp 1098/2010 z dne 19. 5. 2010 in I Cpg 427/2012 z dne 14. 3. 2013, III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015, sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014.

Op. št. (2): Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII P 2786/2012 se v II. točki izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati v 15 dneh tožeči stranki stroške v višini 8.956,00 EUR in stranskemu intervenientu v višini 9.350,36 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.“

Op. št. (3): Pri sklicevanju sodišča prve stopnje na 387. člena OZ, na kar opozarja pritožba, gre za očitno pisno pomoto.

Op. št. (4): Načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS, 13.12.2006, Pravna mnenja 1/2006 str.7.