387. člen OZ

Pojem običajne cene je pravni standard, kateremu mora sodišče ustrezno določiti vsebino glede na okoliščine posameznega primera. Drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da iz sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka podati dovolj trditev, da sodišče lahko določi vsebino običajne cene. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba tožene stranke, se nanašajo zlasti na situacije, ko stranke (izvajalci) niso ponudile nobene konkretne podlage za presojo zahtevane cene kot običajne, oz. niso specificirale nobenih parametrov za določitev običajne cene (in so bili zato tudi njihovi zahtevki po višini bolj ali manj nepreizkusljivi). V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka natančno navedla, katere storitve oz. dela je opravila in se pri tem sklicevala na vtoževana računa, ki sta natančno specificirana po vrsti del, njihovi količini in ceni. Pojasnila je tudi, da so njene cene običajne in da je vse (torej tudi za predhodno izdane račune, ki jih je tožena stranka poravnala) zaračunavala v skladu s cenikom, ki ga je priložila kot dokaz (priloga spisa A11, 12). V takšnih dejanskih okoliščinah tožena stranka ni bila brez bremena, da konkretizirano ugovarja "nerazumni ceni

Ob upoštevanju dejstva, da obveznost zaradi izbrisa družbe kot dolžnika iz sodnega registra ne preneha, obresti pa so sestavni del obveznosti, posledično izbris iz sodnega registra ni razlog za prenehanje obveznosti iz naslova obresti oz. dosledneje, ne povzroči prenehanja teka obresti. Sodišče druge stopnje zato svoje stališče iz odločbe I Cpg 118/2016 v tem pogledu spreminja. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek - ko pride do izpolnitve obveznosti oz. ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost dolžnika tretja oseba. S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Tožena stranka nobenega od zakonsko predvidenih razlogov za prenehanje teka zamudnih obresti ne zatrjuje. Ni pa mogoče pritrditi zavzemanju tožene stranke za zadržanje teka zamudnih obresti od dneva izbrisa do začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe, saj zakon takšnega zadržanja teka zamudnih obresti ne predvideva.

Za prenehanje večletnega zavarovanja veljajo posebna pravila. OZ strankam pri teh pogodbah omogoča predčasno razdrtje, vendar šele po preteku treh let. Šele tedaj lahko vsaka stranka od pogodbe odstopi s šestmesečnim odpovednim rokom, prej pa ne.

Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.

Le tožena stranka je tista, ki je odgovorna za izpolnitev pogodbe. Zatrjevanega nevestnega in nepoštenega ravnanja direktorja tožene stranke ni mogoče upoštevati kot spremenjenih okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in so povzročile nemožnost izpolnitve pogodbe, saj gre pri ravnanjih direktorja tožene stranke za ravnanja, ki zavezujejo toženo stranko neposredno.

Ob tem, ko sta pravdni stranki ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, iz katere izvira vtoževana obveznost, izrecno predvideli, da bo tožena stranka preostali del obveznosti sukcesivno poravnavala s kompenzacijo obveznosti tožeče stranke iz storitev, ki jih bo opravila tožena stranka, je imela podpisana izjava o delni kompenzaciji obveznosti tožene stranke do tožeče stranke enak učinek, kot da bi tožena stranka to obveznost delno plačala. To pa posledično pomeni, da je tožena stranka z vsako sukcesivno izjavo o medsebojni kompenzaciji, ki je zmanjševala njeno obveznost do tožeče stranke, na konkludenten način priznavala obstoj preostalega dela dolga do tožeče stranke.

S podpisom izjave, s katero je toženka soglašala, da ima do tožnika neporavnane obveznosti v določenem znesku, je bilo zastaranje pretrgano. Glede na to, da je izjavo podala v roku 1 leta po prenehanju družbe, ki je bila iz sodnega registra izbrisana na podlagi ZFPPod, je kot edina družbenica zavezana h plačilu dolga.