VSL sklep III Ip 958/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se zavrne predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, vročitvijo tega organizacijam za plačilni promet in vročitvijo obvestila organizacijam za plačilni promet o dolžnosti blokiranja denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika, sicer se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, vročitvijo tega organizacijam za plačilni promet in vročitvijo obvestila organizacijam za plačilni promet o dolžnosti blokiranja denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika.

2Zoper sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje upnik. Kot bistveno navaja, da prvostopenjsko sodišče ne ločuje med učinki določb ZFPPIPP na procesno pravnem področju na eni in na materialno pravnem področju na drugi strani. Določba tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP je nedvomno v celoti materialno pravne narave, posledično pa ne more imeti vpliva na tek postopka. ZFPIIPP v 20. členu res ločuje med zavarovanim in nezavarovanim delom terjatve, vendar je tudi ta določba materialno pravne narave. Edina procesna določba, ki ločuje med zavarovanim in nezavarovanim delom terjatve je 201. člen ZFPPIPP. Višina nezavarovanega dela terjatve je pomembna zgolj v postopku prisilne poravnave zaradi ponderiranega zneska te terjatve, ki se upošteva pri izračunu deleža glasovalnih pravic imetnika take terjatve. Znesek, ki ga bo mogoče dejansko kriti iz vrednosti premoženja, ki je predmet zavarovanja, namreč postane znan šele po potrditvi poravnave ko in če je zavarovanje unovčeno, zaradi česar se nezavarovani znesek terjatve tudi ne vključi v seznam navadnih terjatev (peti odstavek 211. člena ZFPPIPP). Določbi 143. člena ZFPPIPP in drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP sta prav tako procesno pravne narave in ne ločujeta med zavarovanim in nezavarovanim delom zavarovane terjatve. Določba tretjega odstavka 213. člena ZFPIPP je v celoti materialno pravne narave in nima nobenih procesnih učinkov. Nasprotno pa je 216. člen ZFPPIPP v celoti procesno pravne narave. Predvideva zgolj dve ravnanji, utesnitev izvršbe ali pa opravo izvršbe za izterjavo celotne terjatve v skladu z izvršilnim naslovom. Tudi ta določba pa nikjer ne ločuje med zavarovanim in nezavarovanim delom zavarovane terjatve in ne predvideva nikakršne ovire v smislu ločitvene pravice, ki še ni bila unovčena. Sodišče bi moralo postopek nadaljevati ne glede na materialno pravne učinke, tudi če misli, da je določba 216. člena ZFPPIPP napačna. Stališče sodišča prve stopnje predstavlja neupravičen zastoj v izvršbi ter posega v načelo vezanosti sodstva na ustavo in zakon ter v načelo sorazmernosti. Sodišče nima podlage čakati na utesnitev, ki je morda sploh nikoli ne bo oziroma ni znano, od kod naj bi prišla, če bo upnik neupravičeno obogaten, pa bo dolžnik lahko zahteval nasprotno izvršbo ali pa vložil tožbo zaradi neupravičene obogatitve. Sklicuje se še na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 4942/2013 in II Ip 474/2012 ter članek na temo procesnih dejanj izvršilnega sodišča v primeru potrjene prisilne poravnave. Sodišče ima le dve možnosti, nadaljevati postopek ali utesniti izvršbo, tretje možnosti pa zakon sodišču ne daje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z vsemi izvršilnimi v sklepu o izvršbi (z dne 7. 10. 2011) dovoljenimi sredstvi (torej na sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na premičnine) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je upnik do začetka postopka prisilne poravnave pridobil ločitveno pravico zgolj na zarubljeni premoženjski pravici (izvršba s tem izvršilnim sredstvom je bila dovoljena s sklepom o nadaljevanju izvršbe z dne 12. 2. 2015), ne pa tudi na denarnih sredstvih dolžnika pri organizacijah za plačilni promet in na dolžnikovih premičninah ter da je zato na tej točki postopka možno le nadaljevanje izvršbe s prodajo zarubljene pravice, saj ta še ni bila opravljena. Predmet izterjave je terjatev v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitveno pravico na predmetu tega izvršilnega postopka. Na podlagi tretjega odstavka 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izvršba na ostala sredstva namreč ni možna, saj zarubljena premoženjska pravica še ni bila prodana. Šele po prodaji premoženjske pravice bo sodišče lahko skladno s 1. točko prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP nadaljevalo izvršbo s preostalimi sredstvi, v obsegu, pod pogoji in v rokih, ki so določeni s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave.

6Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, ker naj bi ga k temu zavezoval 216. člen ZFPPIPP. Res je sicer, da 216. člen ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa se višje sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je za potrebe 216. člena ZFPPIPP potrebno ločitveno pravico razumeti tako, kot jo določa 19. člen ZFPPIPP (ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatve drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja), v zvezi s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more uporabiti določbe 216. člena ZFPIIPP – glede oprave izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi – dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitveno pravico na konkretnem predmetu tega izvršilnega postopka. Procesno določbo 216. člena ZFPPIPP je namreč potrebno povezati pri odločitvi z materialnopravno določbo 213. člena ZFPPIPP.

7Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 216. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP. Ker je upnik v tem postopku pridobil ločitveno pravico le na enem predmetu izvršbe, se izvršba najprej opravi za izterjavo terjatve v tem obsegu oziroma s predmetom, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico. Ni namreč mogoče pritrditi upnikovem pritožbenemu stališču, da je sodišče postopek dolžno nadaljevati z vsemi sredstvi ne glede na to, ali bo upnik morebiti celo preplačan. Temu nasprotuje že 3. člen ZIZ, po katerem sodišče izvršbo opravi le v obsegu, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve. Koliko ta znaša, pa v tej fazi postopka še ni znano, saj ni znano, na kolikšen del terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona, kot to predvideva tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP. Višje sodišče pa še dodaja, da tudi sicer organizacija za plačilni promet in izvršitelj v tem trenutku še ne bi mogla opraviti izvršbe na morebitna sredstva na dolžnikovem računu ali dolžnikove premičnine, saj zaradi neobstoja ločitvene pravice v zvezi s temi sredstvi sama izvršba ni možna že zato, ker še ni potekel rok za plačilo terjatev iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ločitvene pravice pa v zvezi s tema izvršilnima sredstvoma upnik ni pridobil (omenjeno v pritožbenem postopku ni več sporno).

8Pritrditi je sicer upnikovemu stališču v zvezi s petim odstavkom 201. člena ZFPPIPP, in sicer, da je glede uporabe tega člena višina nezavarovanega dela terjatve pomembna zgolj v postopku prisilne poravnave zaradi ponderiranega zneska te terjatve, ki se upošteva pri izračunu deleža glasovalnih pravic imetnika take terjatve. Znesek, ki ga bo mogoče dejansko kriti iz vrednosti premoženja, ki je predmet zavarovanja, namreč postane znan šele po potrditvi poravnave, ko in če je zavarovanje unovčeno, zaradi česar se nezavarovani znesek terjatve tudi ne vključi v seznam navadnih terjatev. Vendar pa se navedena določba uporablja v samem postopku prisilne poravnave, ko seveda ni znano, v kolikšnem obsegu bo ločitvena pravica naknadno dejansko uresničena. Zato za potrebe postopka prisilne poravnave oziroma glasovanja v njem zakon predvideva začasno rešitev glede ugotavljanja nezavarovanega dela terjatve, in sicer s sodnim cenilcem (ki lahko ugotovi tudi bistveno drugačno vrednost, kot bo tista, ki bo dosežena z dejansko unovčitvijo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice). Ker gre le za takšno začasno ugotovitev vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, za namene glasovanja, pa je povsem logično, da nezavarovani del zavarovane terjatve ni vključen v seznam ugotovljenih terjatev (kot navadna terjatev) v smislu prvega odstavka 211. člena ZFPPIPP. Upnik bi sicer za tako, začasno ugotovljeno vrednost, tudi pridobil izvršilni naslov v smislu tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP (v zvezi z 210. členom ZFPPIPP), kar pa glede na začasno ugotovitev višine nezavarovane terjatve ne bi bilo pravilno. Citirane določbe pa niso v povezavi z določbama 216. člena in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, saj gre v zvezi s tema določbama za kasnejšo fazo – fazo unovčevanja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – in sicer ne v postopku prisilne poravnave, temveč v izvršilnem postopku. Upnik predloga v tem obsegu ni umaknil, torej postopek prisilnega unovčevanja premoženjske pravice še vedno poteka. Tudi preostale določbe ZFPPIPP, na katere se upnik sklicuje oziroma jih obrazlaga, za konkretni postopek niso pravno relevantne, saj niso pravna podlaga za postopanje izvršilnega sodišča, kako je slednje dolžno postopati, pa je višje sodišče že pojasnilo. Pri tem ne gre za arbitrarno, protiustavno in nesorazmerno uporabo zakona, temveč tudi po presoji višjega sodišča za pravilno razlago določb 216. in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP (namensko in sistematično razlago).

9Upnik se v pritožbi sicer sklicuje na nekatera stališča iz teorije in sodne prakse, vendar pa spregleda, da je Višje sodišče v Ljubljani tudi v odločbi II Ip 4942/2013 navedlo, da mora sodišče prve stopnje ob morebitni ugotovitvi, da je bila ločitvena pravica pridobljena, pri tem upoštevati tudi določbe prvega in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP. Odločitev II Ip 474/2012 se ni nanašala na enako pravno vprašanje ali podobno dejansko stanje, citirani članek pa ne predvideva situacije, ko je bila izvršba dovoljena z več kot enim izvršilnim sredstvom. Stališču sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa sicer pritrjuje še sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2093/2015.

10Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, kolikor je to zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, vročitvijo tega organizacijam za plačilni promet in vročitvijo obvestila organizacijam za plačilni promet o dolžnosti blokiranja denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika. Narava takšne odločitve bi, če bi postala pravnomočna, namreč pomenila, da se v tem postopku ne bi več mogla opraviti izvršba na sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na dolžnikove premičnine, saj bi bila oprava takšne izvršbe pravnomočno zavrnjena. Prvo sodišče bi lahko zavrnilo le predlog za nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, vročitvijo tega organizacijam za plačilni promet in vročitvijo obvestila organizacijam za plačilni promet o dolžnosti blokiranja denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnika, kar upnik v pritožbi smiselno uveljavlja. V takem primeru bo upnik izvršbo na sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na premičnine ob nastopu pogojev za to lahko ponovno predlagal oziroma bo sodišče izvršbo nadaljevalo samo po uradni dolžnosti ob upoštevanju obravnavnih relevantnih določb (po potrebi torej opravilo utesnitev).

11Glede na navedeno je upnikova pritožba delno utemeljena in ji je višje sodišče delno ugodilo tako, da je izpodbijani sklep delno spremenilo, kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Ker je upnik v pritožbenem postopku uspel le s sorazmerno majhnim delom, v preostalem, pretežnem delu, pa je višje sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.