210. člen ZFPPIPP

Upoštevaje ureditev v 40.c členu ZIZ je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odv

Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno p

Določbi 214. in 215. člena ZFPPIPP ter dejstvo, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve). Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavljajo svojih terjatev in se zato terjatve v tem postopku tudi ne preizkušajo. Koncept poenostavljene prisilne poravnave temelji na izhodišču, da dolžnik sam sestavi seznam terjatev upnikov in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je zato poenotila na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova. Tudi predloženi sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je v njem sodišče dolžniku, v nasprotju z določbo 17. alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, očitno pomotoma naložilo plačilo terjatev upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka, ni primeren izvršilni naslov. Iz sklepa ni razvidno katere so terjatve, katerih plačilo se sicer nalaga dolžniku; n

Res ZFPPIPP ne pozna pogojnega priznanja terjatev oziroma se šteje, da so pogojno priznane terjatve v resnici prerekane terjatve. Vendar pa je izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave in ne sklep o preizkusu terjatev. Zato že pojmovno v njem ne morejo biti navedene pogojno priznane terjatve, kar po ZFPPIPP (v seznamu preizkušenih terjatev) ni dovoljeno. V njem oziroma v seznamu ugotovljenih terjatev so navedene ugotovljene terjatve, t.j. tiste, ki so priznane. 26. člen ZIZ se ne nanaša na razvezne pogoje. Kot primarno ni niti (glede na kontekst zakonske ureditve) logično, da bi moral upnik dokazovati razvezni pogoj plačila terjatve – prenehanje terjatve dokazuje dolžnik v ugovoru. In kot bistveno, 26. člen ZIZ se nanaša na izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja. V konkretnem primeru pa izvršba ni odvisna od nastopa pogoja, temveč je od nastopa razveznega pogoja odvisno prenehanje utemeljenosti izvršbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnice v odgovoru na pritožbo, da predmetni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj se v njem terjatve ne ugotavljajo (221g. člen ZFPPIPP). Za te postopke se namreč v skladu z 221b. členom ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena tega zakona, kar pomeni, da sodišče s sklepom o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Ne uporabljata pa se 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je poenotila na stališču, da sklep o potrdi

Poenostavljena prisilna poravnava, drugače kot redna prisilna poravnava, učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. To pa pomeni, da če ima upnik višjo terjatev od navedene v posodobljenem seznamu terjatev, na presežek te terjatve potrjena poenostavljena prisilna poravnava sploh ne bo učinkovala in jo bo lahko upnik izterjal v celoti. Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave vsebuje le odločitev, da se potrdi prisilna poravnava, poleg tega pa mora biti v njem ugotovljena vsebina potrjene poenostavljene prisilne poravnave. V postopku poenostavljene prisilne poravnave sodišče dolžniku ne naloži, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave glede zamejitve njenih učinkov velja osnovno pravilo iz četrtega odstavka 221.b člena ZFPPIPP. Določbo 18. alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP o smiselni uporabi 212. člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave je zato treba razlagati tako, da dolžnik pri opredelitvi vsote terjatev posameznega upnika v posodobljenem seznamu terjatev lahko upošteva tudi pravilo iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP. Če dolžnik pri sestavi posodobljenega seznama terjatev tega pravila ni upošteval, je s tem izključil učinke poenostavljene prisilne poravnave za stranske terjatve, zapadle do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave. Vprašanje teka obresti od glavnice, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, od začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave dalje, pa je materialnopravno vprašanje, ki je predmet urejanja v samem postopku prisilne poravnave in mora biti urejeno s sklepom o potrditvi prisilne poravnave (tretja alineja 2. točke prvega odstavka 210. člena v zvezi s 17. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP).

S sklepom o potrditvi prisilne poravnave sodišče odloči, da se potrdi prisilna poravnava, ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, odloči o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naloži dolžniku, da upnikom plača te terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 210. člena ZFPPIPP). To pomeni, da tudi v primeru sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne gre le za sklep procesno-tehnične narave, ampak za meritorni sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica dolžnika, da odgovori na vložene pritožbe upnikov oziroma delničarjev.

Čeprav je tudi ravnanje dolžnika, ki na seznam terjatev uvrsti terjatve, na katere vpliva poenostavljena prisilna poravnava, procesna izjava v smislu priznavanja utemeljenosti terjatev (v tem je vsebinsko enaka izjavi pripoznave zahtevka), pa zgolj ta izjava ne ustvarja procesnih učinkov pravnomočne odločitve o teh terjatvah. Takšne učinke ustvari le sodna odločba, s katero so terjatve ugotovljene in dolžniku naloženo plačilo pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave. Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave tega ne vsebuje, zato tudi ne ustvarja učinka pravnomočnosti.

Na podlagi 157. člena ZPP bi sodišče prve stopnje tožeči stranki lahko naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov le ob izpolnjenem dodatnem pogoju, tj. če tožena stranka obenem ne bi dala povoda za tožbo. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tožena stranka več kot očitno dala povod za tožbo; tožena stranka kljub več opominom/pozivom tožeče stranke ni poravnala vtoževane terjatve (neprerekana trditev tožeče stranke), njenemu plačilu se je tožena stranka upirala še v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov.

Izvršilni naslov, pridobljen v (pravnomočno končanem) postopku poenostavljene prisilne poravnave, lahko predstavlja zgolj pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (ta mora po zakonskem določilu vsebovati klavzulo o izvršljivosti), in pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, če bi vseboval prvine takšne kvalitete, da bi lahko bil izvršljiv. Tovrstnega izvršilnega naslova tožnik ni pridobil.

Sodišče prve stopnje je v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, navedlo zmanjšani znesek te terjatve, izračunan tako, da je znesek terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP pomnožilo z deležem plačila, določenim v potrjeni prisilni poravnavi (2. točka četrtega odstavka 211. člena ZFPPIPP). S tem je odločilo, da potrjena prisilna poravnava na terjatev upnice iz naslova davkov, ki je prijavljena kot navadna terjatev, učinkuje. V drugem odstavku 1. točke izreka sklepa pa je navedlo, da za imetnike terjatev iz naslova davkov prisilna poravnava ne učinkuje. Ker je seznam terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave iz drugega odstavka 211. člena ZFPPIPP, sestavni del izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave (tretji odstavek 210. člena ZFPPIPP), izrek sklepa nasprotuje samemu sebi.

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

BankaA d. d. se je v postopku poenostavljenje prisilne poravnave nad toženo stranko odpovedala zavarovanju svoje terjatve v znesku 162.555,99 EUR in je tako ta njena terjatev postala navadna terjatev. Kot navadna terjatev pa bo plačana (le) v deležu in rokih, kot jih je določilo Okrožno sodišče v Celju v 1. točki sklepa St 211/2014 z dne 1. 7. 2014 (A 2), ne pa v celoti.

Po določilu prvega odstavka 56. člena ZFPPIPP je stranka glavnega postopka zaradi insolventnosti vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika. V postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavljajo svojih terjatev, pač pa so terjatve, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, navedene v seznamu navadnih terjatev. Učinki poenostavljene prisilne poravnave se namreč nanašajo le na tiste upnike, ki so v posodobljenem seznamu navedeni. Iz tega sledi, da ima v tovrstnem postopku položaj stranke le tisti upnik, ki je naveden v seznamu terjatev. Po določilu četrtega odstavka 221.e člena ZFPPIPP lahko upnik za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave glasuje tako, da izreče soglasje s pisno izjavo o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ali tako, da z dolžnikom sklene pogodbo o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave. Torej se večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja na dva načina. V tem oziru so izjave o soglasju oziroma pogodbe o soglasju iz četrtega odstavka 221.e člena enakovredne. Res iz določila 122.b člena ZFPPIPP izhaja, da se za poenostavljeno

Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov. Sodišče s sklepom o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo.

Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitv

Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi.

Dolžnik je svoj interes dosegel z izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, pri čemer razlogi za potrditev prisilne poravnave niso pomembni, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Čim je procesna legitimacija R. prenehala, nima več položaja upnika, s tem pa nima več pravice do pritožbe zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. ZFPPIPP ne omejuje ponudbe za zmanjšanje plačila, zato tak predlog ne more biti nezakonit. Na upnikih pa je odločitev, ali bodo tako ponudbo sprejeli. Zakon predvideva oziroma zasleduje sočasnost objave tako sklepa o potrditvi prisilne poravnave kot poročil in seznama ugotovljenih terjatev. Objava teh poročil ni namenjena odločanju oseb, ki sodelujejo v postopku prisilne poravnave, kako je smotrno ravnati, temveč je namenjena preveritvi pravilnosti upoštevanja oddanih glasov in upoštevanja vplačanih novih osnovnih vložkov (stvarnih in denarnih) in jasnosti novih razmerij med (novimi) družbeniki, kar je pomembno v okviru presojanja, ali je pravilno razsojeno glede potrditve prisilne poravnave. V fazi potrjevanja prisilne poravnave ugovora o obstoju navedene terjatve ni več mogoče uveljavljati. Poročilo o