VSL sklep I Cpg 1309/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 50993/2012 z dne 13. 4. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka. Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.374,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 366. členu v zvezi s 338. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v zadevi odloči s sodbo, s katero v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki plačilo vseh potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom glede vtoževane terjatve napram toženi stranki (smiselno „ne bis in idem“). Tožeča stranka je namreč predložila notarski zapis opr. št. ... z dne 14. 9. 2006 notarke M. L. (priloga A 1), iz katerega izhaja, da so tožeča stranka kot posojilodajalec, S. d. o. o. kot posojilojemalec, T. d. o. o. kot solidarni porok in plačnik, I. N. kot solidarni porok in plačnik ter A. D. (toženec) kot solidarni porok in plačnik, na podlagi 4. člena Zakona o notariatu (ZN) sklenili posojilno pogodbo. Predmet pogodbe je bilo kratkoročno namensko posojilo v znesku 75.020.000,00 SIT za nakup 484 navadnih delnic družbe P. d. d. Na podlagi 10. člena posojilne pogodbe so se solidarni poroki in plačniki zavezali, da bodo izpolnili zapadle obveznosti posojilojemalca iz te pogodbe, če tega ne bi storil posojilojemalec. Posojilojemalec in solidarni poroki in plačniki so soglašali z neposredno izvršljivostjo vseh obveznosti iz tega zapisa v skladu s 4. členom ZN. V notarskem zapisu je bila določena zapadlost te terjatve, in sicer 11. 9. 2007. Po oceni sodišča prve stopnje zgolj dejstvo, da so bili k tej pogodbi sklenjeni aneksi, s katerimi se je zgolj podaljšala zapadlost terjatve, tej listini ne odvzema moči neposredne izvršljivosti. Prav tako tega ne more spremeniti dejstvo, da so bili aneksi podpisani zgolj s strani posojilojemalca, ne pa tudi porokov. Obveznost tožene stranke kot poroka izhaja iz posojilne pogodbe, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa. Njena obveznost ne temelji na aneksih, saj z njimi osnovne obveznosti tožene stranke kot poroka niso bile spremenjene. Z njimi je bil zgolj podaljšan rok vračila posojila. Ta rok pa je do vložitve tožbe že potekel. Ker tretji odstavek 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se zapadlost dokazuje z upnikovo pisno izjavo dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave dolžniku, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je vtoževana terjatev zapadla. Da zadošča pisna izjava upnika o zapadlosti terjatve, je izrecno navedeno tudi v notarskem zapisu.

6Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da so izpolnjeni pogoji za to, da je notarski zapis opr. št. ... posojilne pogodbe (priloga A 1) izvršilni naslov, saj so stranke v njem soglašale z njegovo neposredno izvršljivostjo, terjatev iz tega notarskega zapisa pa je tudi že zapadla v plačilo (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi temelji ravno na obveznosti, ki jo je tožena stranka s to pogodbo prevzela kot solidarni porok in plačnik. Glede na to, da ima izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava (17. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (drugi odstavek 319. člena ZPP) in posledično razveljavilo izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem in tretjem odstavku izreka (440. člen ZPP).

7Pritožnica navaja, da je predlog za izvršbo vložila na podlagi verodostojne listine in ne na podlagi notarskega zapisa, in sicer na podlagi izpisa odprtih postavk in obračuna obresti. Čeprav ima pritožnica prav, da se skladno z določbami ZIZ-a izvršba lahko vloži na podlagi verodostojne listine, ki jo v smislu 23. člena ZIZ predstavlja tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, kot tudi obračun obresti, ki se šteje za fakturo, v konkretnem primeru s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Če je ista obveznost tako predmet neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot tudi izpiska iz poslovnih knjig oziroma obračuna obresti, upnik ne more na tej podlagi izposlovati še sodbe, saj tako izvršljiva sodna odločba kot izvršljiv notarski zapis predstavljata izvršilni naslov, na podlagi katerega sodišče dovoli izvršbo (prim. 17. člen ZIZ). Na osnovi iste terjatve pa upnik ne more pridobiti dveh izvršilnih naslovov. Sodišče mora namreč med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

8Pritožnica priznava, da sta pravdni stranki posojilno oziroma poroštveno pogodbo sklenili v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Vendar po mnenju pritožnice slednji ne more predstavljati temelja za vložitev izvršilnega predloga zoper toženca, ker je bil rok zapadlosti, kot je bil prvotno določen v osnovni posojilni pogodbi, s kasnejšimi aneksi prolongiran in nazadnje določen na dan 12. 9. 2011, nobeden izmed aneksov, ki so bili sklenjeni med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, pa ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Navedeno stališče pritožbe je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožbeni zahtevek temelji na obveznosti toženca kot solidarnega poroka po posojilni pogodbi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zaradi podaljševanja roka vrnitve posojila po prevzemu poroštva se posojilojemalčeva oziroma porokova obveznost ni povečala, če bi se, bi omenjena okoliščina lahko pomenila samo omejitev poroštva na tisti del posojilojemalčeve obveznosti, ki je obstojal na dan prevzema poroštva. Podaljševanje roka vrnitve posojila pa ni razlog za prenehanje poroštva (prim. tudi VSS sodba III Ips 13/2000).

9Po določilu 20.a člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku (prim. prvi, drugi in tretji odstavek cit. člena). Pritožba ne more biti uspešna z izvajanji glede zapadlosti terjatve. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da glede na tretji odstavek 20.a člena ZIZ za dokaz zapadlosti terjatve v skladu z notarskim zapisom zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku.

10Pritožnica navaja, da je notarski zapis v obliki, kot je zapisan, neizvršljiv, ker je terjatev iz posojilne pogodbe drugačna od terjatve, navedene v predlogu za izvršbo. Pritožba ne pojasni konkretno, v čem naj bi se obveznost tožene stranke po verodostojni listini razlikovala od obveznosti, ki izhaja iz notarskega zapisa posojilne pogodbe. Navaja sicer, da je glavnica po notarskem zapisu 75.020.000,00 SIT oziroma sedaj 313.052,91 EUR in zapade v celoti v enem obroku (pri čemer ne navede datuma zapadlosti tega obroka), kot je razvidno iz predloga za izvršbo pa je na dan 12. 9. 2011 zapadla v plačilo glavnica v znesku 315.212,45 EUR. Ker pa je tožena stranka izkazala, da že obstaja izvršilni naslov za isto obveznost tožene stranke kot solidarnega poroka po posojilni pogodbi, je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da čeprav terjatev izvira iz iste posojilne pogodbe, ne gre za že razsojeno stvar. Tožeča stranka pa trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Razlika v znesku je tako stvar presoje višine vtoževane terjatve (glavnice in obresti), ki bo lahko predmet izvršilnega postopka na podlagi izvršljivega notarskega zapisa. Kaj naj bi tožeča stranka terjala več ali drugače, kot ji gre po izvršljivem notarskem zapisu, pa tožeča stranka ni konkretizirano izkazala.

11Pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.