440. člen ZPP

Ker gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije ni mogoče, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Upnik v predlogu za izvršbo ni navedel številke transakcijskega računa dolžnika, na katerem naj se opravi izvršba, prav tako ni podal identifikacijskih podatkov, na podlagi katerih bi sodišče lahko po uradni dolžnosti preverilo obstoj premoženja dolžnika v Republiki Sloveniji. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, ki bi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi opravljalo izvršbo, ni mogoče določiti, kar pomeni, da predlagane izvršbe v Republiki Sloveniji ni mogoče opraviti.

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

Dopolnitev, vložena 1.7.2016, je bila vložena po izteku roka in je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže in sklep o izvršbi razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka.

Z umikom pritožbe nastane situacija, ki je enaka situaciji, kakor da pritožba sploh ni bila vložena, zato trditev in dokazov iz takšne pritožbe ni mogoče upoštevati.

Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Italiji, prav tako pa je upnik pravna oseba s sedežem v Republiki Italiji. To pomeni, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji nobena navezna okoliščina iz določbe 29. člena ZPP, ki se v tem primeru uporabi na podlagi 15. člena ZIZ, ki bi takšno pristojnost utemeljevala.

Ker predlog za izvršbo nima vseh sestavin, ki jih mora vsebovati tožba, upnica pa tožbe ni dopolnila, je odločitev o zavženju tožbe pravilna.

Pravda teče o zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 308. členom ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo zavrglo, pri tem pa je na podlagi 440. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju razveljavilo tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna vtoževano terjatev.

Stranka lahko domnevo, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena ali da je vročilnica nepravilno sestavljena, izpodbija le z dokazno podprtimi konkretnimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost.

Za dovolitev in opravo izvršbe, ki se bo opravljala v tujini ali ki se zato, ker dolžnik v RS nima premoženja ali dohodkov, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo, v RS ne bo opravljala, slovensko sodišče ni pristojno. Možnost, da se bo dolžnik kdaj v prihodnosti nahajal v RS in bo v prihodnosti imel v RS prihodke ali premoženje, na katerega bo mogoče poseči z izvršbo, ne zadošča za vzpostavitev pristojnosti sodišča RS. Pomanjkanja pristojnosti sodišča RS ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika dolžniku. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer gre za kombiniran sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, mora torej sodišče, če ugotovi, da ni podana pristojnost sodišča RS, razveljaviti opravljena procesna dejanja, razveljaviti izdan sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavreči.

Ker iz vročilnice izhaja tudi vsebina pošiljke, ki se stranki vroča, bi tožeča stranka morala obvestiti sodišče, v kolikor hkrati s plačilnim nalogom ne bi prejela tudi spornega sklepa, česar pa ni storila.

82. člen ZPP v prvem odstavku določa, da lahko, kolikor so podani pogoji za postavitev začasnega zastopnika, sodišče le-tega postavi le na predlog upnika. Šele v primeru, da bi upnik predlagal postavitev začasnega zastopnika, pa bi lahko sodišče v primeru, da v določenem roku upnik ne bi založil predujma, zavrglo predlog za izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom preuranjeno razveljavilo sklep o izvršbi in zavrglo upnikov predlog za izvršbo, saj se rok za popravo predloga za izvršbo, ki mu ga je določilo s posebnim sklepom, še ni iztekel.

Napačna oznaka dolžnikovega dolžnika ni pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na samo dovolitev izvršbe, temveč je lahko ovira, ki preprečuje opravo izvršbe. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno štelo, da ta pomanjkljivost predstavlja formalno oviro za obravnavanje samega predloga in torej napačno uporabilo določilo 4. odst. 108. čl. ZPP. Če bi sodišče prve stopnje vendarle ugotovilo, da so podani razlogi za zavrženje upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne lisitne, pa je treba opozoriti na določilo 440. čl. ZPP, ki se v izvršbi uporablja smiselno na podlagi 15. čl. ZIZ, namreč, da v primeru, ko sodišče zavrže tožbo (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine), razveljavi tudi plačilni nalog (sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine).

Pravni red Republike Slovenije posesti ne obravnava kot pravico, temveč kot dejansko stanje, ki ga je možno pravno varovati s tožbo zaradi motenja posesti. Tak zahtevek ni ne lastninskopravni ne obligacijski, zato začetek stečaja nad dolžnikom ne vpliva na postopek zaradi motenja posesti ter vse iz tega izvirajoče zahtevke. Stečajni postopek vpliva samo na pravice in obveznosti, ne pa na dejansko stanje. Namen stečajnega postopka je enakomerno poplačilo upnikov, katerih terjatve so večje od dolžnikovega premoženja, preoblikovanega v stečajno maso. Zato po naravi stvari stečaj tudi ne more vplivati na zahtevke iz naslova motenja posesti, saj ugoditev zahtevku nima vpliva na stečajno maso, zato stečaj ni razlog za prekinitev tovrstne izvršbe v smislu 2. odst. 111. čl. ZPPSL.