VSL sklep II Cpg 305/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132821/2014 z dne 8. 10. 2014 ostane v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka v celoti (I. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 189,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka, do plačila (II. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba je utemeljena.

6Podjetnik po Zakonu o gospodarskih družbah(2) (v nadaljevanju: ZGD- 1) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. To pomeni, da je samostojni podjetnik posameznik enako kot gospodarska družba pravnoorganizacijska oblika opravljanja gospodarskega podjema, ki pa se od gospodarskih družb razlikuje po tem, da nima lastnosti (kvalitete) pravne osebe. Povedano drugače, pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika (in v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vtoževana terjatev izvira iz dejavnosti podjetnika posameznika A. A. s. p.), odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).(3)

7Tožena stranka (tj. A. A. s. p.) je bila kot samostojni podjetnik dne 31. 12. 2014 izbrisana iz sodnega registra (o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom vanj). Glede na obrazloženo v prejšnji točki pa navedeno dejstvo na potek konkretne pravde ne vpliva. Premoženje je vezano na osebo in zato ta (fizična) oseba, četudi je bila kot samostojni podjetnik iz sodnega registra izbrisana, še vedno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pri opravljanju gospodarskega podjema.

8Pritožnik (sedaj torej A. A.) pa pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati niti s pritožbenim zatrjevanjem, da je cev kupil kot fizična oseba za zasebno vozilo, ki ga ima v lasti kot fizična oseba, in da je zato sodišče prve stopnje zmotno sklepalo o njeni pasivni legitimaciji. S takšnimi svojimi navedbami namreč po eni strani nedovoljeno izpodbija v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (kot že obrazloženo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da vtoževana terjatev izvira iz dejavnosti podjetnika posameznika A. A. s. p.), po drugi strani pa tudi če bi bilo res, da je zračno cev kupila kot fizična oseba, na njeno pasivno legitimacijo v obravnavanem sporu to dejstvo ne bi imelo vpliva - ker ni ločenosti osebnega in podjetniškega premoženja, je tožena stranka v predmetni pravdi še vedno pasivno legitimirana. Četudi je A. A. zračno cev kupil kot fizična oseba in ne kot podjetnik, je terjatev na njeno plačilo pravilno usmerjena na A. A. (za katerega niti prej, ko je še bil vpisan v register kot samostojni podjetnik posameznik, ni veljala ločenost osebnega in podjetniškega premoženja). Bi pa eventualno omenjena okoliščina lahko vplivala na stvarno pristojnost sodišča, a teh ugovorov tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.

9Tožeča stranka v predmetni pravdi zahteva plačilo v višini 145,06 EUR. Zahtevek temelji na določilih Obligacijskega zakonika(4) o neupravičeni pridobitvi (190. člen) in navedbah, da je toženec iz njenega vozila ... (ki je stal na dvorišču avtomehanične delavnice B. B.) brez pooblastila skupaj z avtomehanikom demontiral zračno cev za motor in jo vzel zase, da ga je zaradi navedenega dogodka tožeča stranka večkrat poklicala ter da ji je ta sprva obljubljal, da ji bo cev vrnil (pa na dogovorjeno mesto predaje nikoli ni prišel), kasneje pa rekel, da bo cev obdržal in da naj mu tožnik za cev izstavi račun, da naj nabavi novo cev in da mu bo za to cev toženec plačal po računu. Novo cev je zato tožnica (kot zatrjuje) naročila pri C. C. d. o. o. in ta ji je bila dobavljena po računu v višini 145,06 EUR. Vtoževani račun št. 14-834 z dne 14. 8. 2014 zato vsebuje isti znesek.

10Navedenemu se tožena stranka upira. Trdi, da se je s tožečo stranko dogovorila o nakupu rabljene in večkrat „štukane“ cevi za zrak, da kupnine ni poravnala takoj (ker se je tožencu mudilo na morje, tožnik pa je bil odsoten), temveč ko se je vrnila z dopusta, in sicer v višini 50,00 EUR, katero je tožnica tudi vzela, ter da so neresnične tako navedbe o obljubi vračila cevi kot tudi navedbe, da je toženec izjavil, da bo cev obdržal, da naj mu za cev tožnik raje izda kar račun, da naj nabavi novo cev in da bo toženec cev tožniku plačal po računu. Nelogično je namreč po mnenju tožene stranke (list. št. 32), da bi rabljeno cev obdržala, tožnik pa bi ji v zameno izstavil račun za novo cev.

11Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Kot nesporno med pravdnima strankama je izpostavilo:

- da je bila cev demontirana z avtomobila tožeče stranke;

- da tožeči stranki ni bila vrnjena ter

- da jo ima tožena stranka še vedno v posesti.

V okviru spornih dejstev pa je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavljalo, ali je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da tožena stranka iz avtomobila tožeče stranke vzame sporno zračno cev oziroma ali je obstajal dogovor o nakupu te cevi ter ali je tožena stranka v zvezi s tem tožnici kaj plačala(5), a po presoji pritožbenega sodišča pri tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

12Tožena stranka je zaradi dokazovanja trditve, da je obstajalo dovoljenje tožeče stranke za demontažo sporne zračne cevi iz njenega vozila ... (ki je bilo takrat parkirano pred avtomehanično delavnico B. B. s. p.), predlagala (tudi) izvedbo dokaza z zaslišanjem B. B. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da je nepotreben, saj je se je o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev v tem sporu, prepričalo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. V zvezi s spornim dejstvom pa je smiselno zaključilo, da dovoljenja tožeče stranke za demontažo cevi ni bilo (1. ker je izpovedba stranke A. A. manj verodostojna od izpovedbe stranke D., saj je običajno, da se stranki v primeru, ko se dogovorita za nakup določenega blaga, pri tem dogovorita tudi o okvirni ceni tega blaga, tožena stranka pa v obravnavanem primeru sama izpoveduje, da s tožečo stranko nista bili dogovorjeni o ceni cevi, ter 2. ker iz navedb in dokazov obeh strank ne izhaja noben razlog, zaradi katerega bi se tožeča stranka razburjala, če bi bilo res dogovorjeno, da tožena stranka cev vzame - 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pri zavrnitvi dokaznega predloga je torej potrebno upoštevati naslednje: 1. zavrnitev mora biti obrazložena, 2. zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza se dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.

14Dejstvo, ali je obstajalo dovoljenje tožeče stranke za demontažo sporne zračne cevi iz njenega vozila ..., je za predmetni spor nedvomno pravno relevantno. Tožena stranka z njim namreč smiselno uveljavlja, da je temelj vtoževane terjatve pogodbeni (in ne obogatitveni, kot navaja tožnica) - da se je s tožečo stranko dogovorila o nakupu rabljene in večkrat „štukane“ cevi za zrak (katero pa je ji je tudi že v celoti plačala). In ker dokaz z zaslišanjem priče B. B. (ki naj bi bil prisoten pri demontaži sporne cevi) ni tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar bi že bilo dokazano, bi ga po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo izvesti. Še posebej, ker je dokazno oceno toženčeve izpovedbe utemeljilo s tem, da je manj verodostojna in da tudi ni podprta z drugimi (navedbami in) dokazi (kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prvostopenjsko sodišče o neobstoju dovoljenja za odvzem cevi sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja strank in pri tem obrazložilo, da je izpovedba tožeče stranke prepričljivejša). Ker torej tudi pritožbeno sodišče meni, da bi izvedba dodatnega dokaza lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo (že) zaradi kršitve pravice do izjavljanja v postopku oziroma zaradi kršitve jamstev v dokaznem postopku razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (prim. prvi odstavek 354. člen ZPP).

15V novem sojenju bo iz predhodno opisanih razlogov sodišče prve stopnje zato moralo ponovno opraviti glavno obravnavo in na njej v zvezi z dogovorom o demontaži cevi zaslišati še pričo B. B. V primeru, da bo dokazni postopek po njenem zaslišanju pokazal, da se je tožeča stranka z demontažo strinjala, bo torej predmetni tožbeni zahtevek moralo presoditi še po pogodbenem temelju. Če sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo tožena stranka iz avtomobila tožeče stranke odmontirala sporno zračno cev, je namreč (kot trdi pritožnica) utemeljeno sklepati, da je med strankama predmetnega spora obstajal dogovor o nakupu (kot to zatrjuje toženka). Še posebej, ker navaja tudi, da tožeči stranki kupnine sicer ni poravnala takoj, ampak šele, ko se je tožnik vrnil z dopusta - za cev mu je na roko plačal 50,00 EUR, tožnik pa je kupnino vzel. Da sta se o plačilu za vzeto cev pravdni stranki dogovarjali, pa je trdila tudi sama tožeča stranka. Ta sicer z opisom, da mu je toženec rekel, da naj za vzeto cev izstavil račun, da naj slednji kupi novo cev in da bo to cev toženec plačal po računu, katerega naj tožeča stranka izstavi na toženčev s. p.

16Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da dovoljenje ni bilo dano, pa bo moralo že na tej točki tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožnica namreč utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni niti navedla razlogov za izključitev naturalne restitucije po 190. členu OZ (tj. da ni zatrjevala, da cevi za zrak ni več mogoče vrniti in da zaradi tega zahteva nadomestilo v denarnem znesku). V nasprotnem primeru se bo moralo (kot že navedeno) ukvarjati še z naknadnim dogovorom o plačilu.

17Ob obrazloženem pa pritožbeno sodišče na navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje tudi ni opravilo poizvedb pri E., odgovarja še, da njena pravica do obravnavanja pred sodiščem s tem ni bila kršena. Tožnik je namreč že sam izpovedal, da sta bila s tožencem večkrat v telefonskem kontaktu, tudi preden je bila cev odmontirana z avtomobila (8. točka obrazložitve). Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati.

18Pritožbeno sodišče je torej vsled vseh opisanih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

19Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

--------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13 in 55/15.

Op. št. (3): dr. Nina Plavšak v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str.:156.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (5): In ugotovilo, da dogovora o tem, da tožena stranka cev vzame, ni bilo, ter da tožena stranka ni plačala 50,00 EUR.