UPRS sodba I U 1056/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj št. 06122-3399/2014-2 z dne 23. 10. 2014 v drugi točki izreka, s katero je bilo tožnici odrejeno, da mora v treh dneh po prejemu odločbe odstraniti balkon na fasadi v prvem nadstropju večstanovanjskega objekta A., postala izvršljiva 28. 10. 2014 (1. točka izreka). Odredila je, da mora tožnica izvršiti odrejeno obveznost v roku 10 dni od prejema tega sklepa, sicer se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR (2. točka izreka). Ugotovila je še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka izreka) in da stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2V obrazložitvi med drugim navaja, da je odločba gradbene inšpektorice št. 06122-3399/2014-2 z dne 23. 10. 2014 postala izvršljiva 28. 10. 2014. Ker tožnica ni izpolnila obveznosti iz 2. točke izreka navedene odločbe, so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritožbene navedbe, da sklepa ni mogoče izvršiti, da je odstranitev balkona z lastnega stanovanja neizvedljiva in tudi nevarna, tako za tožnike kot za ostale sostanovalce, saj bi lahko prišlo do poškodbe konstrukcije stanovanjskega objekta, ocenjuje kot pavšalne. Dodaja, da je gradbena inšpektorica zaradi predpisane strokovne izobrazbe in predpisanih delovnih izkušenj na področju arhitekture oz. gradbeništva izkušena strokovnjakinja s področja graditve objektov in razpolaga z zadostnim znanjem, da lahko ugotavlja in ocenjuje pravno relevantna dejstva s svojega delovnega področja. Kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni ugovor, da je desetdnevni rok za izvršitev odrejene obveznosti neprimeren. Ugotavlja, da je gradbena inšpektorica v obravnavanem primeru upoštevala težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti (7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN). V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa tožnici pojasnjuje, da se ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega postopka in izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 292. člena ZUP. V zvezi s tožničino navedbo, da je denarna kazen nesorazmerno visoka, saj osemkrat presega vrednost opravljenih investicijskih del, pa pojasnjuje, da je organ prve stopnje pri določitvi višine denarne kazni dolžan upoštevati Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki v prvem odstavku 148. člena določa, da kadar gradbeni inšpektor določi način izvršbe s prisilitvijo, znaša denarna kazen v primeru manj zahtevnega objekta, če je zavezanec fizična oseba, od 3.000,00 do 8.000,00 EUR.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi podrobno povzema potek postopka ter ugovore, ki jih je podala v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ugovarja, da se je drugostopenjski organ opredelil le do nekaterih njenih pritožbenih navedb, zaradi česar je odločba pomanjkljiva. Poleg tega navaja, da je izpodbijana odločba (pravilno: sklep) preuranjena, saj je zoper odločbo z dne 23. 10. 2014 (izvršilni naslov) vložila pritožbo, nato pa še tožbo na Upravno sodišče RS. Zato meni, da bi morala toženka z izvršbo počakati vsaj do odločitve sodišča v tej zadevi, o kateri že teče upravni spor. Kot nesmiselne in neobrazložene ocenjuje tudi trditve toženke v zvezi z izrečeno denarno kaznijo. Meni, da toženka v postopku odločanja ni ravnala po določbah ZUP in ZGO-1, kršila je načela materialne resnice, načelo zakonitosti ter druga načela upravnega postopka. Za ugotovitev dejanskega stanja bi morala tožnici omogočiti uporabo vseh sredstev, dodaten ogled prostorov, zaprositi za mnenje strokovne službe ali vsaj inšpektorico za dodatna pojasnila. Toženka bi morala ustaviti postopek oz. tožnici dati vsaj možnost, da pri pristojni upravni enoti vloži vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za dela, ki naj bi bila nelegalna gradnja. Takšna vloga bi razjasnila vsa odprta vprašanja in bi pomenila predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. Predlaga, naj sodišče po izvedbi predlaganih dokazov razsodi, da se izpodbijani sklep in odločba upravnega organa druge stopnje odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru akt, s katerim je bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe z dne 18. 11. 2014 in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katero je ta zavrnil tožničino pritožbo zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

8Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih določbah ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je lahko le upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, v obravnavani zadevi torej sklep o dovolitvi izvršbe z dne 18. 11. 2014. Sodišče zato pri odločanju o zadevi ni moglo upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, katere izvršitev je bila s tem sklepom dovoljena (izvršilnega naslova), saj je tožnik lahko svoje pravne koristi v zvezi z njim uveljavljal v pravnih sredstvih zoper to odločbo.

10Sodišče pripominja še, da vsebinsko enako določa tudi prvi odstavek 292. člena ZUP (na katerega se sklicuje tudi toženka), po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

11Izključno na zakonitost izvršilnega naslova se nanašajo tožbene navedbe v zvezi z neizvršljivostjo odrejenega ukrepa ter posledicami, ki jih lahko povzroči njegova izvršitev, neprimernega roka za izvršitev ter nepravilnost izrečenega ukrepa (tako glede dimenzij balkona, kot tudi glede ugotovitve, da gre za nelegalno in ne neskladno gradnjo).

12Ugovora, da je v izpodbijanem sklepu datum izvršljivosti naveden napačno, tožnica ne pojasni. Z navedbo, da temelji na nezakonito določenem 3 dnevnem roku za izvršitev, pa spet izpodbija izvršilni naslov, katerega vsebine, kot rečeno, v predmetnem postopku ne more izpodbijati. Tožnica ugovora, da je 10 dnevni rok za izvršitev obveznosti prekratek, v tožbi ne pojasni inzgolj pavšalno povzame pritožbeno navedbo, da gre za neizvršljiv ukrep, ki ga v 10 dneh prav gotovo ni mogoče izvesti. Sodišče pritrjuje razlogom drugostopenjskega organa, zakaj je neutemeljen tožničin ugovor o neprimernem roku in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Prav tako pa sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogom drugostopenjskega organa glede ugovora o nesorazmerno visoki kazni in se nanje sklicuje.

13Ker že pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršljivosti, po prvem odstavku 282. člena ZUP pa se odločba, izdana v upravnem postopku izvrši, ko postane izvršljiva, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa počakati na pravnomočnosti odločbe z dne 23. 10. 2014, ki je izvršilni naslov. Pri tem sodišče še pripominja, da je iz vpisnika tega sodišča razvidno, da je bila tožba zoper navedeno odločbo s sodbo opr. št. I U 714/2015 z dne 17. 12. 2015 zavrnjena, kar pomeni, da je postala pravnomočna.

14Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.