VSK sklep Cpg 355/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točka II in III izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med prvim tožnikom in drugo toženko sklenjena posojilna pogodba za znesek 500.000,00 EUR z rokom vračila posojila do 30.6.2012 in pogodbeno dogovorjenimi obrestmi v višini šestmesečnega euriborja, povečano za 2,5% letno obrestno mero. Sodišče prve stopnje je naložilo drugi toženki, da mora prvemu tožniku vrniti posojilo v znesku 500.000,00 EUR z obrestmi po obrestni meri šestmesečnega euriborja, povečano za 2,5% letno obrestno mero za čas od 29.9.2011 do 30.6.2012 in od 1.7.2012 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila, vse v petnajstih dneh.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila druga toženka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je druga toženka uveljavljala zastaranje v skladu z določbo 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka se ni sklicevala na navideznost posojilnih pogodb z dne 29.9.2011, pri čemer nobena od strank tudi ni zatrjevala, da bi M.I. posodil komurkoli kakšna denarna sredstva. Sodišče prve stopnje tudi ne poda nobene razlage v smeri, zakaj je ugotovilo, da je druga toženka sprejela posojilo od prvega tožnika. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče Z.M., čeprav je bil ta dokazni predlog vložen pravočasno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi nova dokaza, ki sta nastala po zaključku glavne obravnave, in sicer izpovedbo priče R.R. in M.I., dano v okviru kazenske zadeve, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

V konkretnem primeru ni šlo za nobeno posojo denarja s strani prvega tožnika, marveč je šlo za to, da je prvi tožnik dokapitaliziral drugo toženko. To jasno izhaja iz izpovedbe priče R.P., še bolj pa na to dejstvo kažejo listinski dokazi. Prvi tožnik je izvedel dokapitalizacijo s sredstvi, ki so se nahajala na njegovem depozitu. Prav nobeden od poslov ni mogel biti izpeljan brez neposrednega sodelovanja tožečih strank. Prvi tožnik je želel ostati skriti dokapitalizant druge toženke. Prvi tožnik je kasneje tudi odprl trgovalni račun vrednostnih papirjev in sprejel v svojo last vse delnice druge toženke (20081 delnic). Pričevanje priče E.R. ni verodostojno, saj E.R. 22.4.2014 sploh ni bila več zaposlena pri drugi toženki in ni imela na voljo nobene dokumentacije, da bi si s pomočjo te dokumentacije pomagala pri izpovedbi. Na neverodostojnost te priče kaže tudi elektronsko sporočilo Z.M.. Zakon o bančništvu (ZBan-1) banki ne dovoljuje, da bi si za svoje potrebe oz. za potrebe poslovanja izposojala sredstva svojih komitentov. Prikriti posel je torej nedovoljen. Druga toženka je pravočasno tudi navedla, da R.P. v imenu druge toženke spornega ustnega dogovora ne bi mogla skleniti sama, saj drugo toženko lahko zastopa skupaj še z enim članom uprave. Po veljavi bančni zakonodaji lahko predsednik uprave banke zastopa banko skupaj s še enim članom uprave. To jasno izhaja pri drugi toženki tudi iz registrskih podatkov. Zakoniti zastopnik prvega tožnika je v tem postopku izrecno izpovedal, da se o višini sredstev, ki naj bi jih prvi tožnik posodil drugi toženki, ni pogovarjal z drugo toženko.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba druge toženke je utemeljena.

Tožnika sta s tožbo zoper tožence uveljavljala tudi ničnost posojilne pogodbe z dne 29.9.2011 med prvim tožnikom in drugim tožnikom in ničnost posojilne pogodbe z dne 29.9.2011 med drugim tožnikom in prvim tožencem (in v tej zvezi neveljavnost preknjižbe 20.081 delnic druge toženke na prvega toženca, s prvega toženca na drugega tožnika in z drugega tožnika na prvega tožnika), pri čemer iz tožbenih navedb jasno izhaja, da se je tožeča stranka sklicevala na fiktivnost ali navideznost omenjenih posojilnih pogodb po prvem odstavku 50. člena OZ. Tožeča stranka torej sploh ni uveljavljala zahtevka na razveljavitev izpodbojnih pogodb, zato v konkretnem primeru sploh ni prišla v poštev uporaba določbe 99. člena OZ, kot to zmotno opozarja obravnavana pritožba. Glede na to, da zahtevek na ničnost (v smeri, da navidezna pogodba nima učinka med strankama) ne zastara, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ukvarjati z ugovorom zastaranja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo iz drugega odstavka 50. člena OZ, kjer je predpisano, da če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Ne drži torej pritožbeni očitek, da se tožeča stranka v okviru tožbenih navedb na navideznost omenjenih posojilnih pogodb sploh ni sklicevala, zato očitana pomanjkljivost v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožeča stranka je prav tako v postopku na prvi stopnji v okviru prikritega posojila v višini 500.000,00 EUR, ki ga je prvi tožnik dal drugi toženki, jasno in nedvomno navajala (kar izhaja tudi iz predloženega dokaznega gradiva), da je šlo za strogo namenska sredstva prvega tožnika (sredstva so bila namenjena za izgradnjo večnamenske športne dvorane, ki so bila prvemu tožniku dana s strani SID banke), ki so bila na depozitu (vezanem na dinamiko napredovanja gradbenih del) pri drugi toženki (ki je bila skrbnica računa prvega tožnika). Tudi sodišče prve stopnje je pri odločanju brez kakršnegakoli dvoma izhajalo iz te trditvene podlage (kar je razvidno iz celovite obrazložitve izpodbijane sodne odločbe), zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe - gledano celovito in vsebinsko - govorilo (tudi) o sredstvih M.I., čeprav o tem ni bilo nobene trditvene podlage. Nobenega dvoma pa ni bilo, da je bil M.I. zakoniti zastopnik prvega tožnika, zato je več kot očitno (upoštevaje celovito in vsebinsko obrazložitev izpodbijane sodbe), da je sodišče prve stopnje na tem mestu popolnoma sledilo procesnemu gradivu pravdnih strank. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča tudi na tem mestu ni podana absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tej zvezi tudi ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je omenjena sredstva posodil M.I. prvemu tožniku preko druge toženke. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje iz razlogov izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne izhajajo, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Enako velja tudi za pritožbeni očitek, da naj bi druga toženka sredstva posodila prvi toženki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa po drugi strani izhajajo razumni in dovolj konkretni razlogi o tem, da naj bi bila vsebina prikritega posla v tem, da je prvi tožnik omenjena sredstva na podlagi ustnega dogovora dal v prosto uporabo drugi toženki, kar po naravi stvari ustreza pojmu posojilne pogodbe (prvi odstavek 569. člena OZ).

Sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče Z.M., saj je bil ta predlog podan prepozno, to je šele po drugem naroku za glavno obravnavo 4.3.2015, in sicer v zvezi z vsebino elektronskega sporočila z dne 19.9.2013 (priloga A 174), ki ga je v sodni spis predložila tožeča stranka v okviru pripravljalne vloge z dne 2.3.2015. Vendar tudi tega pisnega dokaza sodišče prve stopnje ni vpogledalo (dokazni sklep pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je bil tudi ta dokazni predlog podan prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravočasne upoštevalo navedbe in dokaze, ki so jih pravdne stranke navedle in predlagale najkasneje v petnajstih dneh po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo (zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo, list. št. 118). Omenjeni dokazni predlog za zaslišanje priče Z.M. (vključno z elektronskih sporočilom v prilogi A 174) pa je bil podan po izteku tega roka (šesti odstavek 286. člena ZPP). Sicer pa obravnavana pritožba na tem mestu zgolj posplošeno navede, da je bil omenjeni dokazni predlog podan pravočasno, spričo česar je bil pritožbeni očitek tudi iz tega razloga pravno neupošteven.

Druga toženka v obravnavani pritožbi tudi predlaga, da sodišče pridobi in vpogleda tudi izpovedbo priče R.R. in izpovedbo priče M.I., ki sta bili dani 9.6.2015 oz. 23.6.2015 na naroku za glavno obravnavo v kazenski zadevi X K 13374/2014, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, upoštevaje ob tem, da gre za nova dokaza, glede katerih druga toženka ni prekludirana, ker sta bili omenjeni priči zaslišani po zaključku glavne obravnave v predmetni gospodarski zadevi (17.4.2015). Novi dokazi, ki so nastali po koncu glavne obravnave so sicer dovoljeni, pri čemer pa je bistveno, da se z njimi dokazujejo dejstva, nastala do konca glavne obravnave. V tej zvezi se pritožba sklicuje na okoliščino, da iz izpovedb omenjenih prič v kazenski zadevi izhaja, da med prvim tožnikom in drugo toženko nikoli ni bila sklenjena nobena ustna posojilna pogodba.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili obe osebi glede zatrjevanega ustno dogovorjenega posojila (ustni dogovor med direktorjem prvega tožnika M.I. in predsednico uprave druge toženke R.P., ki je bil sklenjen konec meseca septembra 2011 na sestanku na sedežu druge toženke v Mariboru, na katerem je bil prisoten tudi R.R., vodje izpostave druge toženke za Koroško) zaslišani tudi v obravnavanem gospodarskem sporu, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi na podlagi njunih izpovedb zaključilo, da je tožeča stranka dokazala obstoj zatrjevanega pravno pomembnega dejstva o ustno dogovorjenem posojilu v višini 500.000,00 EUR za čas vezan na dinamiko izgradnje omenjenega gradbenega objekta, oz. najkasneje do 30.6.2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da novega dokaza (zapisnika o zaslišanju omenjenih prič v kazenski zadevi) pritožnik ni predložil (ker ga v času vložitve pritožbe še ni bilo - prepis zvočnega posnetka še ni bil izdelan oz. ga pritožnik nima v posesti), pri čemer se po naravi stvari dokazne novote (nastale) po izteku pritožbenega roka ne more upoštevati, saj se pravnomočnost na njih ne nanaša (takšne novote bi bilo mogoče uveljavljati le z obnovo postopka)(1). Poleg tega pa pritožnik niti ne pojasni, ali (in v čem konkretno) izpovedbi omenjenih prič v kazenski zadevi kakorkoli odstopata od njunih izpovedb v obravnavani gospodarski zadevi (zlasti s smeri vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe). Glede na podane pritožbene navedbe o tem, kaj sta omenjeni priči izpovedali o omenjenem pravno pomembnem dejstvu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni zaslediti pomembnejših odstopanj od njunih izpovedb v konkretnem gospodarskem sporu(2).

Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša s pritožbeno navedbo, da so bile delnice druge toženke (v okviru postopka dokapitalizacije druge toženke) kupljene v višini 500.000,00 EUR z depozitom, ki ga je imel prvi tožnik pri drugi toženki iz naslova namenskega kredita SID banke(3)

za izgradnjo večnamenske športne dvorane. Nobenega dvoma torej ni, da je bil imetnik teh denarnih sredstev prvi tožnik, pri čemer so bila sredstva strogo namenska (za izgradnjo omenjene športne dvorane) in vezana na dinamiko izgradnje objekta (plačila izvajalcem po opravljenem delu po potrjenih situacijah), druga toženka pa je bila nadzornica oz. skrbnica računa, kjer so se ta sredstva nahajala.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo do sprostitve namensko vezanega depozita na podlagi sklepa uprave druge toženke z dne 30.9.2011, pri čemer je bil znesek 500.000,00 EUR namenjen za dokapitalizacijo druge toženke (poročilo uprave druge toženke glede postopkov dokapitalizacije - priloga B12).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se na sestanku (pri katerem je bil navzoč tudi R.R., direktor PE) konec meseca septembra 2011 prvi tožnik (direktor M.I.) in druga toženka (predsednica uprave R.P.) nista ustno dogovorila, da se bo omenjeni deponirani znesek v višini 500.000,00 EUR namenil za dokapitalizacijo druge toženke. To dejstvo resda potrjujejo predloženi posojilni pogodbi z dne 29.9.2011 ter izvedena dokapitalizacija s strani druge toženke, enako pa tudi izpovedbe zaslišanih prič R.P. in M.L., vendar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo, razumno in celovito pojasnilo razloge, zaradi katerih je ugotovilo, da sta se prvi tožnik in druga toženka na omenjenem sestanku ustno dogovorila (prikrit pravni posel), da prepusti prvi tožnik omenjena sredstva drugi toženki le v začasno uporabo za čas do izgradnje omenjenega objekta (najkasneje do 30.6.2012), pri čemer sta bili omenjeni posojilni pogodbi z dne 29.9.2011 le navidezna posla (prvi odstavek 50. člena OZ).

Iz izpovedbe(4) R.R. (ki je neposredno zaznal sporni dogodek) jasno izhaja, da je bilo na omenjenem sestanku med prvim tožnikom in drugo toženko ustno dogovorjeno, da se omenjena denarna sredstva prvega tožnika prepustijo v začasno uporabo drugi toženki, in sicer zaradi izvedbe pomembnega projekta za drugo toženko, nikoli pa ni bilo govora o dokapitalizaciji banke. Da je bila vsebina ustnega dogovora v tem, da se omogoči drugi toženki začasna uporaba zneska 500.000,00 EUR (najkasneje do 30.6.2012) in da namen prvega tožnika nikoli ni bil dokapitalizacija druge toženke, potrjuje tudi izpovedba direktorja prvega tožnika M.I.. Ta tudi v konkretni pravdi ni jasno izpostavil, da sta se prvi tožnik in druga toženka izrecno pogovarjala o posojilu denarja, pač pa le, da prvi tožnik omogoči drugi toženki začasno uporabo (najkasneje do 30.6.2012) deponiranega zneska v višini 500.000,00 EUR(5). Na to okoliščino opozarja tudi obravnavana pritožba (tretji odstavek na strani 10), pri čemer se v tej zvezi pritožba tudi sklicuje na (očitno enako) izpoved omenjene osebe, dano v omenjeni kazenski zadevi. Pravno gledano pa dati denar drugemu v začasno uporabo (do določenega časovnega trenutka) ni nič drugega kot posojilo po prvem odstavku 569. člena OZ.

Nelogično je tudi, da bi prvi tožnik dokapitaliziral drugo toženko preko prve toženke, katero prvi tožnik sploh ni poznal. Tudi iz izpovedbe direktorja prve toženke M.R. jasno izhaja, da prva toženka posojenega denarja (danega s strani drugega tožnika) zase sploh ni potrebovala, pri čemer pa je prva toženka podpisala sporno posojilno pogodbo šele takrat, ko je bilo v njej zapisano, da je dogovorjeno vračilo posojila v delnicah (saj je bil drugače rizik prevelik). Prvotno naj bi bilo namreč v predlogu pogodbe zapisano, da bi se posojilo vračalo z denarjem. Zakaj je prvi tožnik izvedel dokapitalizacijo preko dveh vmesnih členov, pa ni znala razumno pojasniti niti priča M.L. (članica uprave druge toženke v spornem obdobju), pri čemer se prvi tožnik in prva toženka niti nista poznala. Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpoved M.L. dokaj neprepričljiva.

Izredno razumen in tehten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila dokapitalizacija (nakup delnic) izvedena že 30.9.2011, medtem ko je posojilo po pogodbah z dne 29.9.2011 dano z rokom vračila šele 30.6.2012. Tudi ta okoliščina kaže na to, da namen prvega tožnika ni bil v tem, da z deponiranimi sredstvi (ki so bila pri drugi toženki) v okviru dokapitalizacijskega postopka kupi delnice druge toženke. V času dokapitalizacije tožeči stranki tudi nista imeli odprtega trgovalnega računa vrednostnih papirjev, ampak sta ga odprli šele poleti 2012. V tej zvezi tudi ni pravno pomembno, da prokuristki tožečih strank niti nista vedeli, kaj podpisujeta, ker pisnega besedila niti nista prebrali.

Ne drži tudi posplošena pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi priče R.R., ker je spreminjal izjave in se zapletal v neskladja(6). Prav tako pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbi priče E.R.. Ta priča je bila namreč dolgo let zaposlena pri drugi toženki in je bila tudi neposredna skrbnica računa prvega tožnika pri drugi toženki. Zato je povsem logično in življenjsko, da je medsebojno poslovanje teh dveh strank dobro poznala. Ker so se ji zdela navodila nadrejenih sporna (sprostitev depozita za izvedbo dokapitalizacije, čeprav so bila denarna sredstva na depozitu strogo namenska in vezana na izgradnjo večnamenske športne dvorane), si je sporne dogodke posebej zapisovala, pri čemer je v tej zvezi naredila tudi ustrezne izpiske oz. prepise relevantne poslovne dokumentacije (izpoved priče E.R.). V času, ko je omenjena priča svojo izjavo overila pri notarju (22.4.2014) resda ni bila več zaposlena pri drugi toženki, vendar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je omenjena priča svoje vedenje o spornem dogodku (pri katerem je bila osebno prisotna) gradila (poleg na spominu) tudi s pomočjo zabeležk in izpiskov dokumentacije, kar vse je izvedla (zaradi spornih navodil nadrejenih) že v času, ko je bila še zaposlena pri drugi toženki. Teh zaključkov ne more omajati niti pritožbena kritika, da omenjena priča ni uveljavljala povračila stroškov za prihod na sodišče(7).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da prvi tožnik do 30.6.2012 od druge toženke ni dobil vrnjenega zneska v višini 500.000,00 EUR, zato je moral pri banki takoj zatem najeti kredit v isti višini, da je lahko do konca izpolnil svoje obveznosti iz naslova gradnje omenjene večnamenske športne dvorane. To dejstvo (ki ga obravnavana pritožba pravzaprav niti ne posebej izpodbija) pa po oceni pritožbenega sodišča dodatno podkrepi trditve tožeče stranke o tem, da sta se prvi tožnik in druga toženka na omenjenem sestanku ustno dogovorila, da prvi tožnik prepusti drugi toženki v začasno uporabo (najkasneje do 30.6.2012) denarna sredstva v višini 500.000,00 EUR (ki so se nahajala v depozitu pri drugi toženki in je šlo za strogo namenska sredstva, namenjena za plačevanje izvaja gradbenih del glede izgradnje večnamenske športne dvorane), nikoli pa nista ti dve pravdni stranki dosegli dogovora, da bo prvi tožnik iz tega naslova kupil delnice druge toženke. Zato sta tudi po oceni pritožbenega sodišča omenjeni posojilni pogodbi z dne 29.9.2011 navidezni in brez pravnega učinka (prvi odstavek 50. člena OZ). Pravno poslovna volja pravdnih strank je bila v tem delu le zaigrana, dejanska (prava) volja pravdnih strank (prvega tožnika in druge toženke) pa je bila v tem, da prvi tožnik (ki je bil dober poslovni partner druge toženke in ji je zato tudi povsem zaupal - izpoved M.I.) omenjeni denarni znesek 500.000,00 EUR (ker ga sam trenutno ni potreboval) prepusti v začasno uporabo drugi toženki, in sicer najkasneje do 30.6.2012 (izpoved M.I. in R.R.). S tem denarjem prvi tožnik nikakor ni imel namena dokapitalizirati druge toženke, saj je najkasneje 30.6.2012 ta denar nujno potreboval, da je lahko izpolnil svoje obveznosti (zaradi katerih je ta denar tudi prejel) iz naslova izgradnje večnamenske športne dvorane. Da je bilo temu tako, kaže tudi okoliščina, da je moral prvi tožnik za pokritje teh obveznostih v poletnih mesecih leta 2012 pri drugi toženki celo najeti kredit v omenjeni vrednosti.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je prvi tožnik v mesecu juliju 2012 odprl trgovalni račun vrednostni papirjev in sprejel v last 20081 delnic druge toženke, vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi prepričljivo zaključilo, da ni bila prava volja prvega tožnika, da sprejme te delnice namesto vračila 500.000,00 EUR denarnih sredstev. Direktor prvega tožnika je tudi na tem mestu prepričljivo pojasnil, da je ves čas zaupal drugi toženki, da mu bo denar, ki ji ga je začasno prepustil v uporabo, vrnila in da bo potem lahko izpolnil svoje zapadle obveznosti iz naslova gradnje večnamenske športne dvorane. Vendar mu druga toženka tega denarja nikoli ni vrnila, temveč mu je kmalu zatem zgolj odobrila kredit v vrednosti posojenega denarja(8). V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da tržna vrednost prejetih delnic še zdaleč ni dosegala njihove nominalne vrednosti v višini 500.000,00 EUR (po tožbenih trditvah je na dan 30.6.2012 vrednost teh delnic znašala približno polovico manj - list. št. 33, kar je potrdil v svoji izpovedbi tudi direktor prvega tožnika in čemur druga toženka niti ni posebej nasprotovala). Zaradi tega bi bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem skregano z elementarno poslovno logiko, da se je prvi tožnik zadovoljil, da sprejme omenjene delnice namesto vračila denarja. Enako nelogična (in nepodprta z dokaznim gradivom) je tudi pritožbena navedba, da je bil celoten posojilni posel med pravdnimi strankami (prvim tožnikom in drugim tožnikom ter drugim tožnikom in prvo toženko) izpeljan zato, ker je želel prvi tožnik ostati skrit dokapitalizant druge toženke, pri čemer so prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje tudi o tem, zakaj je prvi tožnik šele poleti 2012 odprl trgovalni račun vrednostnih papirjev.

Ne drži tudi pritožbena kritika, da je prikriti pravni posel neveljaven, ker Zakon o bančništvu (ZBan-1) ne dovoljuje, da bi si banka za svoje poslovanje izposojala sredstva svojih komitentov. Bančne storitve so namreč sprejemanje depozitov od javnosti ter dajanje kreditov za svoj račun (7. člen ZBan-1), pri čemer je sprejemanje depozitov opravljeno na podlagi pogodbe o denarnem depozitu ali na podlagi drugega pravnega posla, pri katerem pridobi vplačnik pravico od prejemnika vplačila zahtevati vrnitev vplačanih denarnih sredstev v določenih rokih (drugi odstavek 8. člena ZBan-1). Tudi po 5. členu ZBan-2 so bančne storitve sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev od javnosti ter dajanje kreditov za svoj račun.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do pravočasno danih trditev druge toženke, da ustni dogovor med prvim tožnikom in drugo toženko glede začasne prepustitve zneska 500.000,00 EUR v uporabo drugi toženki, ni bil veljaven, ker druge toženke sploh ni zastopala upravičena oseba (73. člen OZ). Druga toženka je v tej zvezi namreč trdila, da R.P. kot predsednica uprave druge toženke v spornem obdobju druge toženke sploh ni mogla zastopati posamično, ampak zgolj skupno s še enim članom uprave druge toženke (prvi odstavek 62. člena ZBan-1, vpogled v sodni register). To pa pomeni, da bi morali pri izjavljanju volje druge toženke sodelovati predsednica uprave in še en član banke, sicer pravni posel, ki ga sklene zgolj predsednica uprave banke ni veljaven. Sodišče prve stopnje pa na tem mestu sploh nima razlogov(9), zato izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Enako velja tudi za vprašanje, ki se nanaša na obliko pogodbe, pri čemer je treba izhajati iz stališča, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nobena oblika, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 51. člena OZ). V tej zvezi pa je treba tudi upoštevati, zaščiti katerih interesov je eventualna zakonska zahteva po obličnosti sploh namenjena (prvi odstavek 55. člena OZ). Pritožbeno sodišče prav tako opozarja, da iz procesnega gradiva (predvsem iz trditev in dokaznih predlogov prvega tožnika) sploh ne izhaja, da bi se prvi tožnik in druga toženka kritičnega dne ustno sploh dogovorila, da bo prvi tožnik prepustil drugi toženki denar (500.000,00 EUR) v začasno uporabo tudi proti plačilu pogodbenih obresti.

Iz teh zadnjih razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje omenjene pomanjkljivosti odpraviti (tudi s pomočjo dodatno izvedenega dokaznega postopka), nakar bo moralo o zadevi sprejeti ponovno meritorno odločitev (prvi odstavek 354. člena ZPP).

---

op. št. 1: Pritožbeno sodišče pa v pritožbenem postopku niti ni pristojno, da omenjeno dokazilo samo pribavi, kot to zmoto ocenjuje obravnavana pritožba.

op. št. 2: O tem več v nadaljevanju.

op. št. 3: Ta kredit je znašal 3.500.000,00 EUR in je bil vezan pri drugi toženki.

op. št. 4: Enako je glede na pritožbene navedbe omenjena priča izpovedala tudi v kazenskem postopku.

op. št. 5: V konkretni pravdi je relevanten zgolj ta znesek.

op. št. 6: Kar naj bi po oceni pritožnika kazalo na neverodostojnost te izpovedbe.

op. št. 7: Elektronsko sporočilo Z.M. v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo vpogledano (ker je bil dokaz vložen v spis prepozno), zato se pritožba na tem mestu na ta dokument niti ne more sklicevati.

op. št. 8: Tega kredita prvi tožnik danes ne more vrniti, druga toženka pa zahteva njegovo vrnitev.

op. št. 9: Glede članice uprave druge toženke M.L. je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je sodelovala pri pripravi posojilnih pogodb z dne 29.9.2011, kar pa še ne zadostuje za zaključek, da je soglašala (četudi je dala soglasje naknadno ali se da o soglasju sklepati na podlagi konkludentnih dejanj) z omenjenim ustnim dogovorom.