VSL sklep Cst 314/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil (sklep mu je bil vročen 31. 3. 2016, pritožbo pa je oddal 15. 4. 2016 priporočeno po pošti). Uveljavljal je kršitev določb materialnega prava, procesne kršitve in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Predlagal je razveljavitev sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in vrnitev v ponovni postopek odločanja.

3Pritožba ni utemeljena.

Kratek povzetek poteka postopka

4Postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. se je začel na podlagi dolžnikovega predloga, ki ga je vložil 17. 7. 2013, s sklepom St 1415/2013 z dne 18. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 11. 2013 na predlog dolžnika začelo postopek odpusta obveznosti, pri čemer je dolžniku določilo preizkusno obdobje treh let in šestih mesecev z zadnjim dnem preizkusnega obdobja 19. 5. 2017. Ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP(1), so vložili stečajna upraviteljica 21. 3. 2014, upnica S.J. 31. 3. 2014 in upnik D.M. 8. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je s sklepom St 1415/2013 ugovorom ugodilo in izdalo sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti, ki ga je višje sodišče na pritožbo dolžnika s sklepom III Cpg 1683/2015 z dne 9. 12. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaradi odprave ugotovljene kršitve ponovno izvedlo narok za obravnavo ugovorov proti odpustu obveznosti in izdalo izpodbijani sklep.

Ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP

5Odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti (4. točka 399. člena ZFPPIPP). Na oviro za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP sodišče ob izdaji sklepa za začetek postopka odpusta obveznosti ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je upravičen podati vsak upnik in upravitelj (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP) v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti (1. točka 404. člena ZFPPIPP).

Ugotovljena relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugodilo ugovorom upnikov in stečajne upraviteljice

6V zadnjih treh odstavkih na 3. strani izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo naslednja ugotovljena dejstva:

- relevantno obdobje zadnjih treh let se v konkretnem primeru šteje od 17. 7. 2010 do začetka postopka osebnega stečaja,

- dolžnik v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka že ni imel več lastnega premoženja, do 17. 7. 2010 pa je bil že zadolžen za znesek 346.000,00 EUR,

- z zasebnimi vlagatelji v finančne trge je sklenil več tipskih Posojilnih pogodb, septembra 2010 za 20.000,00 EUR, 25. 1. 2011 za 10.000,00 EUR, 14. 3. 2011 za 30.000,00 EUR in 18. 3. 2011 za 10.000,00 EUR, na podlagi katerih je prejel denarna sredstva v skupni višini 70.000,00 EUR.

7Pritožnik v pritožbi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so povzete v prejšnji točki, konkretno ne izpodbija. Ne trdi niti, da je v spornem obdobju imel premoženje, niti da od upnikov ni prejel zneska 70.000,00 EUR. Nekonkretiziran je njegov očitek, da so „upniki in stečajna upraviteljica na naroku navajali dodatne navedbe, s katerimi stečajni dolžnik ni bil seznanjen v podrobnosti in se posledično o njih ni mogel izreči na samem zaslišanju, ker ni razumel posameznih vprašanj pooblaščencev stečajnih upnikov in stečajne upraviteljice“ (drugi odstavek na 2. str. pritožbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili dolžniku ugovori proti odpustu obveznosti vročeni v odgovor in da je na njih tudi odgovoril; bil je navzoč na naroku za obravnavo ugovorov proti odpustu obveznosti, podpisal je tudi zapisnik, iz katerega ne izhaja, da je uveljavljal kakšno izmed relativnih bistvenih kršitev določb postopka, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da mu ni bila kršena pravica do izjave.

8Dolžnik je med postopkom obravnave ugovorov proti odpustu obveznosti odločno zanikal obstoj zatrjevane ovire za odpust obveznosti. Trdil je, da ni najemal posojil za izvedbo finančnega projekta, pač pa da je vložena sredstva vlagateljev s trgovanjem plemenitil na finančnem trgu, ki je najlikvidnejši na svetu med vsemi finančnimi trgi, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Trdil je, da je šlo dejansko za pogodbe o skupnem vlaganju v investicijsko shemo glavnega trgovalca N.N. (profesionalni trgovec), v kateri je deloval dolžnik kot subjekt na eni strani med vlagatelji in njihovimi agenti, ki so jih pripeljali in na drugi strani kot podpisnik tipske pogodbe. Zanikal je, da bi podpisal posojilne pogodbe z vlagatelji kot posojilojemalec, temveč je trdil, da je s podpisom v skladu z voljo vlagateljev le potrdil prejem/nakazilo vloženih sredstev. Sodišče prve stopnje je navedene dolžnikove ugovore obravnavalo in jih zavrnilo. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je ugotovilo, da gre v razmerju med dolžnikom in upniki, ki jih je obravnavalo v zvezi s podanim ugovorom proti odpustu obveznosti, za klasične posojilne pogodbe. Z izrazom klasična pogodba sodišče prve stopnje očitno misli na pogodbo, ki je urejena glede bistvenih sestavin v Obligacijskem zakoniku (OZ). Posojilna pogodba je odplačna pogodba. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zaveže, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (prvi odstavek 569. člena OZ). Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti (prvi odstavek 570. člena OZ). Posojilo je lahko namensko, torej da je v pogodbi določen namen, za katerega ga sme posojilojemalec porabiti (578. člen OZ), kar pa ne izključuje njegove obveznosti, da ga v dogovorjenem roku tudi vrne (574. člen OZ). V tem smislu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prejel dolžnik posojila za namen vlaganj v finančne trge (prevzel je obveznost, da njihov denar namensko naloži v investicijsko shemo N.N.), prav tako pa tudi obveznost, da jim prejeti denar tudi vrne. Kot nedokazane pa je zavrnilo trditve dolžnika, da je dosegel z vlagatelji, od katerih je prejel denar, dogovor o izključitvi svojih tveganj glede vračila prejete glavnice. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje, ker je dolžnik ni uspel z ničemer omajati. Pritožnik sicer trdi, da ni prevzemal nobenih obveznosti nasproti osebam, od katerih je prevzel denar, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje je tako stališče kot povsem nekritično. Dolžnik ni bil borzni posrednik niti ni bil upravičen sprejemati denarja za namen trgovanja na finančnih trgih po zaposlitvi v finančni organizaciji, ki ima dovoljenje za opravljanje take dejavnosti. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni kot relevantnih upoštevalo njegovih trditev o tem, v kakšni vlogi je denar prejemal od vlagateljev.

9Pritožbene trditve pa niti ne gredo v smeri, da bi dolžnik trdil, da je od vlagateljev prejel denar neodplačno, pač pa da sodišče prve stopnje pri oceni, da je šlo za prevzemanje obveznosti, ki je bila nesorazmerna dolžnikovemu premoženjskemu stanju, ni upoštevalo dejstva, da je dolžnik upravičeno in realno pričakoval, da bo iz finančnega projekta, v katerega je vlagal sredstva, ta tudi dobil povrnjena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa povzelo trditve dolžnika, da je v letu 2010 začel izvajati tako imenovani okrevalni del projekta, saj je trgovec obljubljal, da bo izgubljeno dobil povrnjeno z novimi glavnicami, v pritožbi pa dolžnik trdi, da je v obdobju 2009 - 2013 verjel v uspeh trgovalca, ker mu je njegov poslovni partner (kot investitor oziroma trgovalec), ne samo obljubil vračilo vloženih sredstev, oziroma tudi dodatne obresti oziroma nagrado ob doseganju načrtovanih rezultatov. Na podlagi zatrjevane obljube, na kateri temelji dolžnik stališče o realnih možnostih pridobitve premoženja za vrnitev denarja vlagateljem, že na prvi pogled izhaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o obstaju objektivno prevrljivih okoliščin, ki bi konec leta 2010 in začetek leta 2011 še kazale na realnost pričakovanj dolžnika. Stečajni dolžnik v pritožbi trdi, da je prejemal določene prejemke in obresti od investicije (in da prejema določene prihodke s strani projekta), s tem v zvezi pa sodišču prve stopnje očita, da je na tej podlagi imelo zadostno podlago za zaključek, da je v spornem obdobju dolžnik realno pričakoval, da bo denar vrnil. Če bi želel s temi trditvami uspeti, bi moral trditi, kdaj in koliko od vloženega denarja upnikov je iz projekta dejansko prejel, česar pa ni trdil niti dokazal. Prav tako ni dokazal, da je že obstoječe obveznosti, ki jih je imel neporavnane v višini 346.600,00 EUR, poravnal še preden je prevzel z istim finančnim projektom dodatne obveznosti, da vloži in vlagateljem vrne 70.000,00 EUR. S tem pa se izkaže, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da dolžnik v tem postopku ni dokazal, da je imel za prevzeto obveznost, da bo vlagateljem vrnil prejetih 70.000,00 EUR, kakšno kritje v svojem premoženju (denarju, stvareh ali terjatvah).

10Ker utemeljuje dolžnik svoj premoženjski status le na prejetih obljubah, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da so bile prevzete obveznosti sorazmerne z njegovimi pričakovanji o bodočem premoženju, vse dokler se stečajni dolžnik ni zavedel, da bi lahko šlo za poslovno goljufijo državljana Nigerije N. in da je sam žrtev tega kaznivega dejanja.

11Glede na navedeno se izkaže, da dolžnik ni uspel izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ustreza oviri za odpust obveznosti, da je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (4. točka 399. člena ZFPPIPP). Pritožbene trditve, da je dolžnik v investicijo vložil vsa svoja sredstva, da sredstev ni prekomerno trošil, da denarja ni porabil za lastne namene, niti ga nima v tujini ali kje drugje, da je dejansko brez premoženja, da je do nedavnega preživljal svoje otroke in ženo ter da so upniki natančno vedeli, za kakšen projekt gre in kakšna so tveganja, pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, niso pomembni. Zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo.

12Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. V konkretnem primeru je zakonodajalec v 4. točki 399. člena ZFPPIPP enako uredil bistveno enake naslednje položaje: prevzemanje nesorazmernih obveznosti premoženjskemu stanju, neodplačno razpolaganje s premoženjem, razpolaganje s premoženjem za neznatno vrednost ali če lahko dolžnik glede na premoženjski položaj izpolni svoje obveznosti. Pritožnik meni, da je ZFPPIPP protiustaven, ker ureja bistveno različne položaje enako, pri čemer meni, da gre za bistveno različen položaj, če stečajni dolžnik prekomerno prevzema obveznosti za namene lastne potrošnje oziroma lastnega bivanja preko meja svojih zmožnosti, od drugih položajev prekomernega zadolževanja. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja, ker pritožnik ne zatrjuje različne položaje, ki so urejeni enako, pač pa pri enem urejenem položaju različne življenjske in dejanske okoliščine posameznih primerov, ki pa jih je mogoče subsumirati pod isto pravno normo.

13Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstaja razlog, ki se je uveljavljal z ugovori, je posledično pravilno postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Izrek sklepa je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče predlog zavreči in ne zavrniti, je v nasprotju s prej citirano določbo zakona.

14S tem je pritožbeno sodišče presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, do neodločilnih pa se ni dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno neizpodbito dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa tudi storilo nobene od očitanih kot tudi nobene od uradoma upoštevnih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------

Op. št. (1): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS 63/13 s spremembami, vključno s spremembo ZFPPIPP-F)