578. člen OZ

Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto). Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik

Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.

Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

Bistveno vprašanje v obravnavnem sporu je, ali vse v obvestilu naštete posojilne pogodbe še veljajo ali pa je dolžnik utemeljeno od njih odstopil in so posojila zapadla v takojšnje plačilo. Že iz dokazov, ki jih je upnik sam predložil predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, izhaja, da so bila posojila dana in da so bila dana za točno določen namen. Upnik verjetnosti obstoja zatrjevane nezakonite odpovedi spornih posojil ni izkazal, saj so bile njegove trditve povsem nesklepčne in nepovezane. V predlogu za izdajo začasne odredbe namreč ni mogoče najti navedb, da je pridobljena posojila porabil za namen, določen s posojilno pogodbo.

Prvostopenjsko sodišče je v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi, zlasti da je pokojna pisno posojilno pogodbo z dne 17. 1. 2012 hranila skupaj z bančnimi izpiski vseh nakazil in hkrati posebej zapisala, da pričakuje vračilo danih zneskov, pretehtano in prepričljivo prišlo do zaključka, da je med pokojno E. E. in toženko obstajalo posojilno razmerje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila najemna pogodba med strankama iz l. 2009 za tožnikovo zemljišče, na katerem je imela toženka reklamni pano, pravilno in učinkovito odpovedana po tem, ko jo je tožnik s pisnim opominom pozval k plačilu dveh zapadlih in neplačanih najemnin, ki jih toženka tudi v dodatnem roku ni plačala. Pritožbene navedbe v navedene odločilne ugotovitve ne zbujajo dvoma.

Predmet posojilne pogodbe je bil denar kot nadomestna stvar. Zato ni bilo nujno, da bi tožnik posojilodajalcu vrnil posojilo iz denarja, ki je bil predmet zavarovanja, ampak bi to lahko storil tudi iz drugih denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče mu zato načelno pritrjuje, da je zato, kljub morebitni zapadlosti terjatve, ugotovitvi, da je šlo za namensko posojilo in dejstvu, da trditev o novo sklenjenem dogovoru (glede roka in namena posojila) ni bilo, z denarjem, ki je bil predmet ukrepa zavarovanja in ga je dobil s posojilno pogodbo, smel razpolagati in bi z njim, saj je bil njegova last, vsaj načeloma lahko ustvarjal tudi dobiček v daljšem časovnem obdobju. Dejstvo, da je predmet posojilne pogodbe denar kot nadomestna stvar in da je bil last tožnika, bi bilo pomembno šele, če bi tožnik trdil (sodišče prve stopnje pa to tudi ugotovilo), da je v času po zapadlosti terjatve (pritožnik je trdil, da je terjatev zapadla oktobra 2009), ko bi ga posojilodajalec lahko kadarkoli pozval na vračilo, razpolagal z dovolj dodatnih denarnih sredstev (oziroma, da je imel možnost, da bi jih kadarkoli pridobil) iz katerih bi, če bi bilo to potrebno, vrnil posojilo. Tožnik bi zato, ne glede

Materialno in procesno dokazno breme v zvezi s trditvijo o dobrem premoženjskem stanju je (bilo) na toženi stranki (ne tožeči), še posebej po tem, ko je tožeča stranka (utemeljeno) opozorila, da tožena stranka s trditvami o plači in prodaji nepremičnine ni izkazala likvidnostnega stanja. Sama se je odločila, katere dokaze bo v zvezi s tem predložila, katerih pa ne. Le če bi bilo dokazno breme na tožeči stranki (dokaz pa pri toženi), bi sodišče od tožene stranke lahko v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP zahtevalo, naj predloži listino in ji določilo rok za to ter jo opozorilo na posledice opustitve (peti odstavek 227. člena ZPP). Dolžnik, ki obveznosti v določenem roku ne izpolni, pride v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ). Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ) oziroma, če roka tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ).

Pogodbeni namen pravdnih strank je bil v tem, da tožnica kot posojilodajalka prepusti določeno količino denarja tožencu kot posojilojemalcu za določen čas, ta pa ji po preteku časa vrne enako količino denarja, z namenom pomagati tožencu, ki je bil v slabem finančnem stanju. Posojilo je lahko dano namensko ali brez določenega namena.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Napačno je stališče tožene stranke, da po sporni pogodbi ni ničesar prejela in da zato ni dolžna ničesar vrniti, saj sta s sporno posojilno pogodbo pogodbeni stranki dogovorili vračilo toženi stranki že nakazanega zneska. Dogovorili sta rok vračila tega zneska in plačilo pogodbenih obresti - torej vse bistvene sestavine posojilne pogodbe.