570. člen OZ

Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe. Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.

Tožniku pa je, skladno z določbo 299. člena OZ, potrebno prisoditi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve obravnavane tožbe, to je od 8. 10. 2021 dalje. Toženka je nedvomno prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, saj ji je takrat tožnik dal nedvomno vedeti, da želi doseči izpolnitev svoje obveznosti, torej da mu toženka vrne dolgovane zneske denarja.

ZPP ne pozna vezane dokazne ocene (kjer pravo ne predpiše le izbire dokaznih sredstev, načina izvajanja dokazov, temveč tudi njihovo dokazno vrednost), temveč določa, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Gre za načelo proste dokazne ocene.

Ker je toženec dokazal, da sta se s tožnico dogovorila, da ji bo dolgovani znesek vrnil v mesečnih obrokih po 100 EUR in ker svojo obveznost tudi izpolnjuje, je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Kot izhaja iz 2. točke 58. člena ZFPPIPP, preneha upnikova pravočasno prijavljena terjatev v stečajnem postopku, pod pogojem, da je bila v celoti plačana. Ob ugotovitvi, da upnikova terjatev do dolžnika še obstaja, je upnik procesno legitimiran za opravljanje procesnih dejanj v stečajnem postopku. Glede na navedeno je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnik procesno legitimiran za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Sklep, da je dolžnica s sklenitvijo dveh pogodb s telefonskima operaterjema prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, utemeljujejo predvsem ugotovitve, da je bila v času sklepanja pogodb nezaposlena in ni prejemala rednih dohodkov ter tudi ni razpolagala s premoženjem večje vrednosti, da je imela bančni račun blokiran ter da je imela v tistem obdobju tudi neporavnane obveznosti do drugih upnikov. Nenazadnje pa tak sklep utemeljuje tudi dejstvo, da gre za telefona višjega cenovnega razreda po pogodbah, sklenjenih v razmaku nekaj dni, dolžnica pa ni po teh pogodbah poravnala niti ene mesečne obveznosti.

Pomembno je zgolj, da je bilo posojilo dano tožencu kot posojilojemalcu, zato ga je slednji tudi dolžan povrniti. Dejstvo, da je s izposojenim denarjem v resnici razpolagal toženčev sin, tako ne vpliva na obstoj toženčeve obveznosti iz posojilnega razmerja. Tožnici gredo zakonske zamudne obresti, kot posledica zamude s plačilom, zato ni treba, da se o tem stranke dogovorijo.

Ni torej povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da je z drugimi dokazi dokazano, da potrdilo ni ponarejeno. Če je tako, je treba pojasniti, da sodišče res ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Pritožnica torej pravilno opozarja, da zavrnitev dokaznega predloga, ki je predlagan za dokazovanje odločilnega dejstva, z vnaprejšnjo dokazno oceno ni dopustna. Preden bi lahko sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza zato, ker stranka njegove izvedbe ni omogočila (gre za razloge o nepredložitvi primerjalnega gradiva), bi morala biti stranka k predložitvi gradiva pozvana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče tožečo stranko na to opozorilo.

Plačilo akontacije zavarovalnine nima vpliva na obstoj zavarovane terjatve ter ostalih pravic in upravičenj, ki izvirajo iz kreditne pogodbe.

Pri navideznih pogodbah je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki zavestno in hote v pisni obliki zapišeta nekaj drugega, kot sta se dejansko dogovorili. Njuna pravno poslovna volja, izražena v zapisu pogodbe, je le navidezna, zaigrana. Obe hočeta, da posel velja le navzven, tako da pri drugih nastane zmotna predstava o njunem poslu. Hkrati se strinjata, da tak posel zanju ne velja. Če je zapis pogodbeno dogovorjenega posojila le navidezen, je posojilojemalec dolžan vrniti posojilodajalcu le toliko, kot je od njega dejansko prejel.

Možnost poplačila na podlagi menice ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovane terjatve ali da terja plačilo terjatve na podlagi osnovnega posla.

Bistvena vsebina posojilne pogodbe, količina denarja in obveznost plačila je bila določena. „Pogodba o dolgoročnem posojilu“ je bila torej po svoji vsebini posojilna pogodba. Pojem navidezne pogodbe sicer v 1. odstavku 50. člena OZ ni določen. Literatura navidezno pogodbo opredeljuje kot takšno, glede katere vlada soglasje strank, da naj bi zanju ne veljala.

To pomeni, da zakon za primer, da dogovorjena obrestna mera za več kot 50% presega obrestno mero predpisanih zamudnih obresti, uveljavlja izpodbojno domnevo, da so take obresti oderuške v smislu določbe 119. člena OZ, zato je pogodbena določba o njih na podlagi te domneve nična.

Napačno je stališče tožene stranke, da po sporni pogodbi ni ničesar prejela in da zato ni dolžna ničesar vrniti, saj sta s sporno posojilno pogodbo pogodbeni stranki dogovorili vračilo toženi stranki že nakazanega zneska. Dogovorili sta rok vračila tega zneska in plačilo pogodbenih obresti - torej vse bistvene sestavine posojilne pogodbe.