404. člen ZFPPIPP

V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Upnica v pritožbi obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti, vendar bi ta dejstva utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi do poteka preizkusnega obdobja vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP). Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve

Določba petega odstavka 137. člena novele ZFPPIPP-H jasno določa prekluzivni rok 60 dni po uveljavitvi te novele za vložitev zahteve za skrajšanje preizkusnega obdobja v skladu s citirano novelo. Slednja ne predvideva avtomatizma pri skrajšanju preizkusne dobe v postopku odpusta obveznosti. Skrajšanje zaradi spremembe zakona je mogoče doseči le v postopku s pravočasno vloženim ugovorom. Po oceni pritožbenega sodišča so tudi sicer izvajanja dolžnika o matematičnem upoštevanju razmerij pri določanju nove preizkusne dobe na podlagi ugovora dolžnika zaradi spremembe maksimalne preizkusne dobe po noveli ZFPPIPP-H brez pravne podlage. Zaradi cit. spremembe ZFPPIPP bi dolžnik lahko dosegel le skrajšanje preizkusne dobe preko maksimalno dovoljene, tj. preko treh let, če bi pravočasno vložil ugovor. V okviru določbe 404. in drugega odstavka 406. člena ZFPPIPP pa je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor presojalo z vidika spremenjenih okoliščin in ugotovilo, da slednje niso podane, kar pritožbeno ni sporno. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da teh določb ni (pravilno) uporabilo.

Utemeljeno je pritožbeno stališče, da trditveno in dokazno breme, da je podan razlog zoper odpust obveznosti, nosi vlagatelj ugovora in da upravitelj teh svojih bremen v tej zadevi ni zmogel. Nesporne dejanske okoliščine prodaje in odkupa nepremičnine bi sicer lahko pomenile pritožnikovo ravnanje v petih letih pred uvedbo postopka njegovega osebnega stečaja, ki bi bilo nasprotno namenu odpusta obveznosti v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP, kar bi onemogočalo odpust. A da je bilo pritožnikovo ravnanje prav takšno, iz teh okoliščin ne izhaja očitno ali zanesljivo. Iste okoliščine bi se lahko prilegale tudi nasprotni tezi, tj. da pritožnik ni bil nevesten ali nepošten in da torej ovire za odpust ni.

V primeru, ko stečajni dolžnik po poteku preizkusne dobe predlaga podaljšanje preizkusnega obdobja, predlogu ni mogoče ugoditi. Ugovor proti odpustu obveznosti je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja.

Preizkusno obdobje je bilo stečajni dolžnici določeno že s sklepom z dne 29. 4. 2019. Tedaj je bil začet postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici in določeno preizkusno obdobje 6 mesecev, ki je z dnem 29. 10. 2019 že poteklo. Pritožnik bi z razlogi, ki jih uveljavlja sedaj v pritožbi zoper sklep o odpustu obveznosti z dne 4. 11. 2019, eventualno lahko uspel v ugovoru zoper sklep, s katerim je sodišče določilo preizkusno obdobje, to je zoper sklep z dne 29. 4. 2019, česar pa ni storil. Ne more pa s takimi razlogi pritožnik več uspeti v okviru pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje po poteku preizkusne dobe odločilo o samem odpustu obveznosti.

Dolžnikovo pravno sredstvo, v kolikor se ne strinja z določitvijo preizkusnega obdobja v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, ni pritožba zoper tak sklep, temveč se to uveljavlja z ugovorom. Zato niso utemeljeni očitki upraviteljice, da bi dolžnik moral vse te okoliščine uveljavljati s pritožbo in da se v pravnomočen sklep ne da posegati. Že sam zakon namreč določa, da je ugovor proti odpustu obveznosti treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja, kar že samo po sebi pomeni, da pravnomočnost sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, v katerem je določeno tudi preizkusno obdobje, ni ovira za vložitev ugovora. Navedeno pa tudi pomeni, da ni pomembno, ali so se okoliščine na dolžnikovi strani spremenile v času po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti. Upraviteljica ima sicer prav, ko navaja, da sodišče ni vezano na njeno mnenje. To pa ne pomeni, da sodišču ne bi bilo treba obrazložiti, zakaj mnenja upraviteljice ni upoštevalo. Skrajšanje preizkusnega obdobja na čas, ki je krajši od dveh let, je dopustno le ob predlogu upravitelja. Izredno skrajšanje preizkusnega obdobja je le izjema od sicerjšnjega pravila iz petega odstavka 400. člena

Z začetkom postopka odpusta obveznosti mora dolžnik dati na prvo mesto interese upnikov, ne pa lastnih interesov. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžniku kot direktorju, pripada višja plača od minimalne. Le če bi višjo plačo prejemal, bi se lahko ustvarjala stečajna masa iz naslova njegovih dohodkov. Izposlovati višje plače pa mu nedvomno ne bi bilo težko, saj se na eni strani predstavlja kot delovno aktiven konstruktor, na drugi strani pa razvoj družbe postavlja pred svojo obveznost poplačila upnikov. Dolžnik ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da ga zaradi lastnih interesov ni mogoče šteti kot vestnega in poštenega v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

ZFPPIPP ne omogoča podaljšanja preizkusnega obdobja v postopku odpusta obveznosti zaradi prilagoditve le-tega pogojem za izbris obsodbe iz kazenske evidence. Dolžnik tudi ne more z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavljati, da je preizkusno obdobje prekratko (a contrario tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP) in še to le do poteka preizkusnega obdobja (404. člen ZFPPIPP).

Brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Čeprav je družbenica družinskega podjetja le dolžnikova žena, predstavlja poslovni delež v njunem notranjem razmerju skupno premoženje. Skupno premoženje oziroma dolžnikov nedoločen delež na tem premoženju pa predstavlja dolžnikovo premoženje, ki je stečajna masa, o katerem dolžnik upraviteljice ni obvestil. Vseeno je, če se je iz naslova plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, nabrala znatna stečajna masa. Dolžnik je k vestnemu in poštenemu ravnanju zavezan skozi celotni stečajni postopek in v celoti svojega delovanja, ne pa samo tam, ko je šlo za delodajalca. Zakon sodišču ne nalaga, da mora odločiti o ugovoru do izteka preizkusnega obdobja, zato posledično zatrjevana kršitev pravil postopka ni mogla biti storjena. Ugovorni rok je objektivni zakonski rok, zato pritožnik z navedbami o tem, kdaj in kako je upraviteljica izvedela za ugovorne razloge, ne more uspeti.

Če upravitelj ni vložil ugovora proti odpustu obveznosti, nima procesne legitimacije za pritožbo zoper sklep o odpustu obveznosti. Sodišče ni upravičeno brez vloženega ugovora odločiti o ustavitvi postopka odpusta obveznosti. Predlog za odpust obveznosti lahko sodišče po poteku preizkusnega obdobja zavrne brez vloženega ugovora le v primeru, če obstaja pri dolžniku ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

Ker zakon po preteku preizkusnega obdobja ne dovoljuje uveljavljanja ugovomega razloga iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, pač pa le tistega iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ta pa ni podan, pritožba ni utemeljena.

Upravitelj je ugovor zoper odpust obveznosti vložil po preteku 6 mesecev po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, vendar iz pregleda datumov izdanih kazenskih sodb, sklepa in podanega ugovora sledi, da ni mogel vložiti ugovora v 6 mesecih od začetka postopka odpusta obveznosti, saj je bil dolžnik pravnomočno obsojen in je bilo to vpisano v kazensko evidenco po preteku 6 mesecev od objave oklica začetka postopka odpusta obveznosti. Kljub temu, da je šele z novelo ZFPPIPP-G bila uzakonjena možnost, da je ugovor možno ali ga je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja, je ugovor upravitelja v konkretnem primeru pravočasen. Po ustaljeni sodni praksi bi ozka jezikovna razlaga 404. člena ZFPPIPP o 6-mesečnem roku, uvedla nedopustno in nepravično razlikovanje med stečajnimi dolžniki, bila pa bi tudi v nasprotju z namenom zakonske določbe ter bi dopuščala zlorabe obravnavanega instituta.

Če stečajni dolžnik po poteku preizkusne dobe predlaga podaljšanje preizkusnega obdobja, temu predlogu ni mogoče ugoditi.

Po spremenjenem 404. členu ZFPPIPP se lahko ugovor proti odpustu obveznosti iz vseh ugovornih razlogov vloži do poteka preizkusnega obdobja. Sprememba se uporablja od 26. 4. 2016, zakonodajalec pa ni določil nobene omejitve glede uporabe spremenjenega 404. člena.

Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča. Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva. Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana. Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP. Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti. Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega. Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilaga

Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G je pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni bilo izbrisano, predstavljala oviro za odpust obveznosti, zaradi česar ga dolžnik (ob vloženem ugovoru proti odpustu obveznosti) ni mogel doseči. Zato s spremenjenim četrtim odstavkom 407. člena ZFPPIPP, ki je stopil v veljavo z uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, ni prišlo do retroaktivnega posega v dolžnikov pravni položaj oziroma v njegove pričakovane pravice. Odpusta obveznosti, do katerega pride s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, dolžnik še ni dosegel, zato v pridobljene pravice zakon že iz tega razloga ni posegel. Dolžnik lahko, ne glede na pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti, tega do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ponovno vloži. To velja v primeru, ko so tekom postopka osebnega stečaja izpolnjeni pogoji za izbris pravnomočne obsodbe iz kazenske evidence oziroma ob upoštevanju pogojev iz drugega odstavka 400. člena ZFPPIPP.

Drži sicer pritožbena navedba, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pred začetkom stečajnega postopka. Vendar to za odločitev o odpustu obveznosti, kot rečeno, ni pomembno. Pomembno je, kdaj se izpolnijo pogoji za izbris kazni iz kazenske evidence. Če se izpolnijo po preteku preizkusnega obdobja, tak dolžnik ne more veljati za poštenega v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

Sodišče po preteku preizkusnega obdobja izda sklep o odpustu obveznosti, če ni ovir za sam odpust obveznosti (prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP), če torej v celotnem teku preizkusnega obdobja do teh ovir ne pride. Če pa je, tako kot v obravnavanem primeru, ovira iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP nastopila po začetku postopka odpusta obveznosti in celo po poteku šestmesečnega roka za ugovor iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP, je uporaba tega roka pojmovno izključena, zato je v takem primeru treba smiselno uporabiti rok iz 2. točke 404. člena ZFPPIPP, po katerem se ugovor proti odpustu obveznosti lahko vloži do poteka preizkusnega obdobja.

Bistveni cilj postopka osebnega stečaja je enakomerno poplačilo upnikov. Odpust obveznosti je drugotni cilj. Če vsaj enega od njih ni mogoče doseči, je po ustaljeni sodni praksi dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja potrebno zavreči. Dolžnik je zaposlen in prejema plačo, ki pa ne presega minimalne plače, zato zgolj dohodek iz delovnega razmerja ne bo zadoščal, da bi se v tej zadevi oblikovala stečajna masa.