VSL sodba II Cpg 1650/2015

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 3.000,00 EUR;

- v izpodbijani III. in IV. točki izreka razveljavi;

- v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL z dne 16. 5. 2014 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter

- v izpodbijani VI. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki 416,23 EUR pravdnih stroškov, po poteku izpolnitvenega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki 509,63 EUR pritožbenih stroškov, po poteku izpolnitvenega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 3.060,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 3.000,00 EUR.

III. Terjatvi pod točko I. in II. izreka te sodbe se pobotata v višini 3.000,00 EUR.

IV. Zaradi pobota se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63742/2014 z dne 16. 5. 2014 razveljavi tudi v 1. točki izreka za znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2014 do dne 10. 11. 2014 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63742/2014 z dne 16. 5. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 254,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2014 dalje do plačila in v 3. točki izreka v celoti.

VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 476,72 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila.“

2Zoper I. točko citirane sodbe je „iz vseh pritožbenih razlogov“ vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih želi, da pritožbeno sodišče naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne oziroma zavrže, sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila.

4Tožeča stranka pa je tudi sama iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka citirane sodbe vložila pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, pobotni ugovor toženke pa zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih naj pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

5Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

6Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

O pritožbi tožene stranke

7Pritožba ni utemeljena.

8Podjetnik po Zakonu o gospodarskih družbah(2) (v nadaljevanju: ZGD- 1) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. To pomeni, da je samostojni podjetnik posameznik enako kot gospodarska družba pravnoorganizacijska oblika opravljanja gospodarskega podjema, ki pa se od gospodarskih družb razlikuje po tem, da nima lastnosti (kvalitete) pravne osebe. Povedano drugače, pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).(3)

9Velja pa tudi obratno. Zaradi pomanjkanja ločene pravne subjektivitete samostojnega podjetnika posameznika je podana enotnost podjetniškega in osebnega premoženja (in to je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve pravilno izpostavilo). Očitno je zato, da oseba, ki je podjetnik, odgovarja z vsem svojim premoženjem (tudi) za neposlovne obveznosti. Ena od takšnih obveznosti, za katero je podjetnik (tj. tožena stranka) odgovoren z vsem svojim premoženjem, pa je tudi v tem postopku vtoževana terjatev (ki po zatrjevanju toženke temelji na pogodbi za izvedbo gradbenih del na stanovanjski hiši, ki se glasi na fizično osebo A. A.). Ugovor pasivne legitimacije, ki ga tožena stranka ponavlja v uvodu obravnavane pritožbe, je iz opisanih razlogov torej neutemeljen.

10Vsled predhodne ugotovitve pa se izkažejo pravno nerelevantne tako pritožbene trditve o tem, da se sporni izstavljeni račun nanaša na gradnjo stanovanjske hiše in ne poslovnega objekta, kot tudi trditve v zvezi neupravičeno obrnjeno davčno obveznostjo. Poleg tega tudi ni res, da je sodišče prve stopnje z izrekom v I. točki sodbe obveznost plačila DDV naložilo toženi stranki. Iz I. točke namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev (tožeče stranke do tožene) v višini 3.060,22 EUR (in ne v višini 3.733,47 EUR oziroma v višini seštevka 3.060,22 EUR + 673,45 EUR, pri čemer je 673,45 EUR 22 % DDV od 3.060,22 EUR), iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa, da toliko znaša razlika neplačanih opravljenih in potrjenih del - torej glavnica brez DDV.

11Kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste (ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno). Ta kršitev (tj. kršitev relativne nepristojnosti) spada med lažje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka - pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To pa pomeni, da se stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da je bilo za sojenje pristojno okrajno sodišče, če na to ni pravočasno (takoj, ko je mogoče) opozorila že med postopkom na prvi stopnji. Ker tega v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 19. člena ZPP) ni storila niti tožena stranka (temveč je svoj ugovor stvarne nepristojnosti uveljavljala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2015), pa z obravnavano pritožbo ne more uspeti niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora stvarne (ne)pristojnosti.

12Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da je zavrnilo njen dokaz z zaslišanjem priče B. B., češ da ni sporočila njegovega naslova. Breme substanciranja dokaznega predloga namreč velja tudi za dokazni predlog zaslišanja priče. Stranka mora poleg natančne opredelitve, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva, zaradi same izvedbe dokaza navesti tudi vse, kar je potrebno za identifikacijo priče in za vročitev vabila.(4) Gre za breme sporočanja podatkov, ki so potrebni za vabljenje priče (236. člen ZPP), zato mora morebitne posledice opustitve svojih zakonskih obveznosti nositi stranka sama.(5) Toženka je tista, ki bi morala svoj dokazni predlog oblikovati skladno z določbo 236. člena ZPP, a tega ni storila.(6) Če toženki identifikacijski podatki priče niso bili znani, pa bi morala ob postavljenem dokazu predlagati, naj poizvedbe o tem naredi sodišče, česar prav tako ni storila.(7) Tako pomanjkljiv in posledično nesubstanciran dokazni predlog je sodišče prve stopnje zato upravičeno zavrnilo.

13Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka sklepalo na podlagi ugotovitev, 1. da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka dela opravila (sicer z napakami), saj toženka ni ugovarjala, da dela ne bi bila opravljena (ampak je ugovarjala zgolj, da so bila dela opravljena z napakami, da zaradi tega niso bila potrjena ter da posledično ni dolžna plačati vtoževanega zneska), 2. da tudi ni sporno, da je iz naslova opravljenih del toženka že plačala 24.000,00 EUR in 22.900,00 EUR, 3. da je toženka sicer uveljavljala, da dela tudi niso bila potrjena iz razloga, ker naj bi tožeča stranka vgrajevala do 30 % manj betona, kot je bilo dogovorjeno, da pa hkrati ni navedla, koliko naj bi to zmanjšalo njeno obveznost oziroma da je to pomanjkljivost sama odpravila na račun tožeče stranke ter koliko to znaša v denarju, niti ni navedla, da je odstopila od pogodbe ter 4. da je bil obračun sestavljen za vsa opravljena dela v znesku 52.166,84 EUR (neprerekana trditev tožeče stranke; prim. 214. člen ZPP).

14Zaključku, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja mogoče sklepati, da terjatev tožeče stranke obstoji, se pridružuje tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa v zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje višino terjatve tožeče stranke ugotovilo, ne da bi slednja predložila s strani nadzornika B. B. potrjen končni obračun, pripominja le, da ta nima pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Zgolj zaradi tega, ker potrjen končni obračun ni priložen, pri čemer toženka dejstvu, da so bila dela v celoti opravljena, ne nasprotuje, tožeči stranki ni mogoče odreči pravice do plačila opravljenih del. Poleg tega je tožena stranka v postopku na prvi stopnji sama trdila, da obračun ni bil potrjen, ker naj bi imela izvedena dela napake oziroma, ker je tožeča stranka v svojih obračunih zaračunavala prevelike količine, ne pa zaradi tega, ker dela ne bi bila opravljena. Višine v smislu, da dela niso bila opravljena, toženka tudi ni prerekala.

15Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da del tožeča stranka ni opravila. Zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena zato manjkajoče trditvene podlage ni mogla nadomestiti izvedba dokazov (tj. zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke). Z zaslišanjem A. A. bi se namreč lahko predhodno zatrjevana dejstva zgolj dokazovala. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tudi končna pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka dela sicer opravila, nepravilen, ker je zakoniti zastopnik jasno izpovedal, da dela niso bila opravljena, neutemeljena.

16Vsled vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka potrdilo. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), so se namreč izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

17Pritožba je utemeljena.

18Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje pred tožničino terjatvijo branila z ugovorom pobotanja v pravdi. V ta namen je navedla, da končni obračun, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, nikoli ni bil potrjen s strani nadzornika B. B. oziroma je bil zavrnjen ustno (in sicer proti koncu leta 2012, ko so se na objektu dobili tožeča stranka, A. A. in B. B.), da je tožeča stranka zaračunavala prevelike količine betona (vsaj za 30 % več, kot je bilo dejansko vgrajeno), da stene v garaži niso bile izdelane, kot je bilo dogovorjeno oziroma v dogovorjeni kvaliteti, da so zaradi tega sedaj (stene) nujno potrebne brušenja in kitanja ter da je s tem toženi stranki nastala škoda najmanj v višini 3.000,00 EUR, ki jo uveljavlja v pobot.

19Sodišče prve stopnje je presodilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.000,00 EUR obstoji. Skladno z njegovimi ugotovitvami so bila namreč dela tožeče stranke opravljena z napakami, katere je tožena stranka grajala in tožečo stranko pozvala k odpravi le-teh. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožeča stranka napak ni odpravila in da je zato tožena stranka napake odpravila sama in na svoje stroške, ki so znašali 3.000,00 EUR (oziroma po izpovedbi zakonitega zastopnika 4.000,00 EUR). S tem je po njegovem stališču podan zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika(8) (v nadaljevanju OZ).

20Pritožbeno sodišče pa upoštevaje pravilne pritožbene očitke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o obstoju predhodno navedenih dejstev sklepalo brez ustrezne trditvene podlage oziroma da je bil ugovor pobotanja v konkretni pravdi nesklepčen.

21Po prvem odstavku 639. člena OZ je naročnik dolžan podjemniku omogočiti, da napako odpravi. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake na podjemnikove stroške, sorazmerno znižanje plačila oziroma odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavlja samo, če podjemnik v primernem roku napake ni odpravil (prim. tretji odstavek 639. člena OZ). Povedano drugače, za uveljavljanje drugih jamčevalnih zahtevkov mora biti (po splošnem pravilu) izpolnjena dodatna predpostavka, da je naročnik prej podjemniku omogočil, da napako odpravi sam in ta tega v primernem roku ni storil.(9) Pri tem pa je predhodno pravočasno in pravilno obvestilo o napaki pogoj sodnega uveljavljanja naročnikovih pravic v primeru obstoja stvarnih napak (prim. 635. člen OZ).

22To za obravnavani spor pomeni, da bi za uspešno uveljavljanje pobotnega ugovora iz naslova odprave napak na podjemnikove stroške (ki predstavlja eno izmed alternativnih jamčevalnih sankcij iz tretjega odstavka 639. člena OZ) tožena stranka morala zatrjevati vsa v predhodni točki izpostavljena dejstva - da je o ugotovljeni napaki pravočasno obvestila tožečo stranko, da je od tožeče stranke zahtevala, naj napako odpravi in ji za to določila primeren rok (prim. prvi odstavek 637. člena OZ), da tožeča stranka do izteka tega roka ni odpravila napake ter da jo je zato tožena stranka po lastni izbiri odpravila na tožničine stroške. Ker tega ni storila, temveč je v postopku na prvi stopnji, kot že obrazloženo, zatrjevala le, da stene niso bile izdelane v dogovorjeni kvaliteti ter da je zaradi njihovega brušenja in kitanja toženi stranki nastala škoda v višini 3.000,00 EUR, katero uveljavlja v pobot, torej ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da terjatev tožene stranke iz naslova odprave napak na podjemnikove stroške (tj. tožničine stroške) v višini 3.000,00 EUR obstoji. Sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev v zvezi z obstojem sporne terjatve oprlo na dejstva, da je tožena stranka napake izvedenega dela grajala, da je tožečo stranko pozvala k odpravi le-teh ter da tožnica napak ni odpravila, je torej tožeči stranki kršilo pravico do izjavljanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Svojo odločitev je namreč oprlo na dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato tožeča stranka ni mogla izjaviti.

23Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Iz trditev tožene stranke namreč ne izhaja utemeljenost uveljavljanega pobotnega ugovora. To pa pomeni, da terjatev tožene stranke ne obstoji. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 3.000,00 EUR (341. člen ZPP).

24Navedena sprememba II. točke izreka pa je terjala še nadaljnjo - tehnično - prilagoditev izreka v III., IV., V. ter zaradi drugačnega uspeha v pravdi tudi v VI. točki izreka. Ker do pobotanja (zaradi ugotovitve neobstoja terjatve tožene stranke proti tožeči stranki v višini 3.000,00 EUR) ni prišlo, je pritožbeno sodišče III. točko izreka razveljavilo, prav tako tudi odločitev v IV. točki izreka, saj skladno z obrazloženim odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka ni utemeljena (niti v obrestnem delu). Odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka pa je pritožbeno sodišče spremenilo. Ker je zahtevek tožeče stranke utemeljen (kot izhaja iz obrazložitve pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke) in ker terjatev tožene stranke, ki je bila tožničini terjatvi stavljena v pobot, ne obstoji, je namreč potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v V. točki spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL z dne 16. 5. 2014 v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi v celoti (5. točka 358. člena ZPP).

25Sprememba odločitve prvostopenjskega sodišča o obstoju v pobot uveljavljane terjatve pa je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi je namreč tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti, tožena stranka pa je v celoti propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 416,23 EUR pravdnih stroškov. Ti upoštevaje specificiran stroškovnik vključujejo namreč nagrado za narok v višini 169,20 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), potne stroške v višini 15,91 EUR (tar. št. 6003 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, 22 % DDV ter sodno takso v višini 166,00 EUR. Pravdne stroške v znesku 416,23 EUR je tožena stranka dolžna povrniti v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče pa - enako kot sodišče prve stopnje - tožeči stranki ni priznalo priglašenega zneska za nagrado za postopek, saj tožeče stranke med postopkom ni zastopal odvetnik. Le-ta je namreč tožečo stranko prvič zastopal šele na naroku za glavno obravnavo.

26Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, pa ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške, medtem ko je sama dolžna nositi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z določbami ZOdvT ter ZST-1 priznalo pritožbene stroške v višini 509,63 EUR. Ti obsegajo nagrado za postopek s pritožbo v znesku 225,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 210,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Ni pa ji pritožbeno sodišče priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta stroškovno ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). K rešitvi pritožbe namreč ni pripomogel.

27Tožena stranka je dolžna stroške pritožbenega postopka tožeči stranki povrniti v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13 in 55/15.

Op. št. (3): dr. Nina Plavšak v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str.:156.

Op. št. (4): Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, 2010, str. 456.

Op. št. (5): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 17. 4. 2007, opr. št. III Ips 24/2007.

Op. št. (6): Glej sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 13. 12. 2005, opr. št. I Cp 889/2004.

Op. št. (7): Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 3. 2009, opr. št. I Cp 4449/2008.

Op. št. (8): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (9): dr. N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str.: 860.