VSRS Sodba XI Ips 39595/2015-258

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 39595/2015 z dne 15. 1. 2016 po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper obdolženko podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 39595/2015 z dne 2. 2. 2016 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženkin zagovornik, kot navaja uvodoma, iz razlogov kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora zoper obdolženko, podredno pa, da se pripor nadomesti z blažjim ukrepom.

3Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot nedovoljeno

, zato predlaga njeno zavrženje. Navaja, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za odločanje o zahtevi, saj zoper obdolženko ni bila vložena obtožnica, prav tako o priporu oziroma njegovem podaljšanju ni odločal senat Vrhovnega sodišča. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je v izpodbijanem

pravnomočnem sklepu ponovitvena nevarnost za obdolženko izkazana in obrazložena v zadostni meri. Vložnik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega

državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 3. 3. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve ter dodaja, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa ob smiselni uporabi določb o priporu po drugem odstavku 491. člena ZKP.

B.

5Po četrtem odstavku 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). Vložitev predloga za izrek varnostnega ukrepa (prvi odstavek 491. člena ZKP) po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja procesno dejanje, primerljivo z vložitvijo obtožnice. V primeru vložitve predloga za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 507. člena ZKP, ki določa, da se glede postopka za uporabo varnostnih ukrepov smiselno uporabljajo druge določbe ZKP, se lahko predlaga tudi podaljšanje pripora. Ker se med postopkom za uporabo varnostnega ukrepa glede trajanja, preizkušanja in odpravljanja namestitve obdolženca v zdravstvenem zavodu smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu (drugi odstavek 491. člena ZKP), Vrhovno sodišče zaključuje, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti tudi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa

(1)

.

6Vložnik izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti in navaja, da se je medsebojna agresivnost zaradi posebnih psihičnih lastnosti obdolženke in

oškodovanke stopnjevala do (naključnih) smrtnih poškodb ter da je pri akutni,

shizofreniji podobni motnji, ki je bila ugotovljena pri obdolženki, mogoča

popolna ozdravitev. Po navedbah vložnika izvedenec ob pregledu dne 19. 11. 2015,

torej mesec dni po obravnavanih dogodkih, ni ugotovil psihoproduktivnih simptomov, kar kaže na izboljšanje obdolženkinega zdravstvenega stanja. Ocenjuje, da osebne lastnosti in prejšnje življenje obdolženke niso neustrezni v tolikšni meri, da bi bilo zoper obdolženko potrebno podaljšati pripor. Vložnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o rezultatih zdravljenja obdolženke pridobiti mnenja zdravnikov, ki obdolženko zdravijo v Psihiatrični kliniki v Mariboru, ter navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do navedenih dokaznih predlogov. Po navedbah vložnika je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, kršilo določbo prvega odstavka 177. člena ZKP, ki določa, da mora preiskovalni sodnik na predlog obdolženca opraviti posamezna preiskovalna dejanja.

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper obdolženko podaljšalo pripor po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa, zato Vrhovno sodišče na podlagi navedb zahteve presoja zgolj zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora; ostale kršitve določb ZKP, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, pa bo mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da se pripor zoper obdolženko, zoper katero je v teku postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, skladno z določbo drugega odstavka 491. člena ZKP izvaja v ustreznem zavodu; gre za Enoto za forenzično psihiatrijo Psihiatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, kjer je nameščena tudi obdolženka, za katero je kljub okoliščinam, ki jih v zvezi z uspešnostjo sedanjega poteka zdravljenja navaja zagovornik, ponovitvena nevarnost še vedno podana. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da so pri obdolženki podane tako objektivne (teža obravnavanih kaznivih dejanj glede pomena varovanih dobrin in predpisane sankcije ter način storitve, ki glede na stopnjo izražene agresije pri kaznivem dejanju uboja izrazito odstopa od običajnih tovrstnih primerov) kot subjektivne okoliščine (obdolženka je dogodku izpostavila sina, kar je nekritično ocenila kot kolateralno škodo, s kaznivim dejanjem je izkazala najvišjo mero agresije proti sočloveku, po ugotovitvah izvedenca je v svojih odzivih bistveno bolj nepredvidljiva kot večina ljudi), ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti (točka 8 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje in točke 9-11 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Vložnik v zahtevi pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in z navedbami o izboljšanju zdravstvenega stanja obdolženke izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V nadaljevanju zahteve zagovornik uveljavlja kršitev 51. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter navaja, da so obdolženki v priporu nesorazmerno omejene pravice, določene v Zakonu o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPaCP), zlasti pravica do zdravljenja v obliki delovne terapije, ki predstavlja najučinkovitejšo obliko zdravljenja obdolženke. Po navedbah vložnika je zdravljenje obdolženke v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da mora biti zdravstveni poseg v sorazmerju z njegovim namenom. Vložnik navaja, da je bilo v obravnavanem primeru opazovanje in zdravljenje obdolženke na forenzičnem oddelku psihiatrične bolnišnice podaljšano brez predloga državnega tožilca. Po trditvah zagovornika je dopustno obdobje opazovanja obdolženke poteklo 18. 12. 2015, zato je podana kršitev prvega odstavka 265. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Kot sta obrazložili sodišči prve in druge stopnje, se v primeru odreditve oziroma podaljšanja pripora osebi, glede katere je podan utemeljen sum, da je v stanju neprištevnosti storila kaznivo dejanje, uporabljajo določbe ZKP, zato so navedbe zagovornika v zvezi z določbami ZPaCP in ZDZdr nerelevantne. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi (točka 10 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje in točka 13 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje); takšen zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor, javljanje na policijski postaji ali prepoved približevanja mladoletnemu sinu(2), ob katerih naj bi se obdolženka po navedbah zagovornika obvezno psihiatrično zdravila. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 265. člena ZKP ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik navedene kršitve ni uveljavljal v pritožbi z dne 20. 1. 2016, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Vrhovno sodišče prav tako ugotavlja, da zagovornikove navedbe glede kršitve prvega odstavka 265. člena ZKP, ki ureja psihiatrični pregled obdolženca, niso relevantne.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodba VSRS

XI Ips 16058/2015-171 z dne 20. 8. 2015.

(2) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in

XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.