VSRS sodba II Ips 98/2015

Revizija se zavrne.

1V tej pravdni zadevi so tožniki na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zahtevali plačilo nadomestila za izgubljeno korist zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja za čas od uveljavitve zakona do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, od tedaj dalje pa uporabnino na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), skupaj 2.795.067,33 EUR. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna prvemu in četrti tožnici plačati vsakemu po 106.364,97 EUR, drugi in tretji tožnici pa vsaki po 212.729,963 EUR, vsem skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in upoštevaje uspeh, plačilo pravdnih stroškov naložilo toženki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter pritožbo prvega in četrte tožnice ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Revizijo vlaga toženka, ki predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V reviziji graja obstoječo sodno praksa in poziva k spremembi, ker je pripeljala do nevzdržnih situacij, da denacionalizacijski zavezanci po dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkih plačujejo odškodnine, ki znatno presegajo vrednost stvari. Vrhovnemu sodišču očita, da je s stališčem, da je zavezanec za plačilo nadomestila zavezanec iz denacionalizacijske odločbe, dalo drugemu odstavku 72. člena ZDen vsebino, ki je ta nima in se s tem postavilo v protiustavno vlogo zakonodajalca. Po njenem mnenju je zavezanec za plačilo nadomestila lahko le država, ki je odgovorna najprej za nacionalizacijo, nato pa še za dolgotrajen postopek denacionalizacije, kar naj bi bilo razvidno tudi iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).(1) Toženka prizna, da je ugovor zastaranja podala prepozno, vendar se mora sodna praksa, da zahtevki na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen zastarajo šele 5 let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, spremeniti, zato je potrebno v vmesnem obdobju dopustiti tudi prepozno uveljavljene ugovore. Toženka sodišču očita tudi kršitve v okviru obstoječe sodne prakse. Navaja, da so bili spregledani njeni ugovori, da so bili tožniki dolžni dokazati, da so bili v specifičnih okoliščinah primera zmožni doseči kakršnokoli korist z uporabo objekta, in sicer, da so bili ob uveljavitvi ZDen sposobni v objektu brez kuhinje in s souporabo dvorišča s sosednjo B. h., izvesti prilagoditvene investicije, po letu 1998 pa, da so bi bili objekt zmožni prilagoditi inšpekcijskim zahtevam. V osrednjem delu se revizija osredotoča na izvedensko mnenje dr. Ž., ki naj bi bilo napravljeno na zgodovinsko preseženem modelu stroškovno - gradbene vrednost in na napačnih ter strokovno neustreznih podlagah. Izvedenec bi pri svojem delu moral upoštevati mednarodno priznane in uveljavljene standarde, zlasti MSOV, kar toženka izkazuje tudi s strokovnim mnenjem mag. T., ki ga je priložila reviziji. Tako poenostavljenega določanja višine oškodovanja, kot se ga je poslužilo sodišče v obravnavanem primeru, sodna praksa ESČP ne priznava, kar utemeljuje s sklicevanjem na zadevo Decheva proti Bolgariji in Antonovi proti Bolgariji. Izbrana metoda ugotavljanja koristi s hipotetičnimi najemninami ni primerna, ker je izvedenec primerjal lokale, ki so sposobni obratovanja. Tožnikom vrnjen objekt namreč iz dveh razlogov ni sposoben gostinskega obratovanja, ker nima lastne kuhinje in ker je leta 1998 zaradi inšpekcijske prepovedi prenehal z delovanjem. Sodna praksa dosledno priznava le odškodnine v višini tržne najemnine (npr. II Ips 592/2006), zato odločitev sodišča, da tožnikom prizna odškodnino tudi za čas, ko zaradi inšpekcijske odločbe nihče ni smel uporabljati objekta, od te sodne prakse odstopa. Toženka v zvezi z izvedenskim mnenjem sodišču očita tudi procesne kršitve, kar utemeljuje s tem, da je podala številne pripombe in ugovore na izvedensko mnenje, tudi s pomočjo strokovnjakov, izvedenec in sodišče pa nanje nista podala (prepričljivih) odgovorov. Tako se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da bi bilo treba primerjati višine najemnin konkretnih najemnih pogodb, da bi bilo treba oceniti investicijske stroške izgradnje lastne kuhinje in skupnega dostopa z B. ter vpliv kulturne dediščine na investicijsko vzdrževanje, upoštevati podatke o neto donosnosti gostinstva kot nacionalne panoge in rezultate poslovanja družbe M. ter dejstvo, da tožniki od prevzema nepremičnine v posest z njo niso ustvarili nobenega donosa. Toženka je vzbudila dvom v izvedensko mnenje, zato bi sodišče moralo angažirati drugega izvedenca, ki bi ocenil višino prikrajšanja tožnikov. V preostalem delu revizije toženka uveljavlja še, da bi se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) moralo odšteti od prisojenega nadomestila, saj ga je v vseh teh letih plačevala toženka. Glede uporabnine na podlagi 198. člena OZ, toženka sodišču očita, da ni ugotovilo in obrazložilo okoliščin za uporabo te pravne podlage. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ki je zakonske zamudne obresti prisodilo od dneva, ko so tožniki nanjo naslovili izvensodno zahtevo za plačilo nadomestila. S takšno odločitvijo je sodišče dvakrat valoriziralo prisojeno nadomestilo in kršilo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, da zakonske zamudne obresti tečejo le od dneva izdaje sodne odločbe dalje.

3Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

4Revizija ni utemeljena.

5Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila toženki sodba višjega sodišča vročena 13. 1. 2015, 30 dnevni rok za vložitev revizije se je iztekel 12. 2. 2015. Toženka je revizijo vložila pravočasno, in sicer 11. 2. 2015 priporočeno po pošti. Kasneje, po izteku 30 dnevnega roka, je vložila še štiri dopolnitve revizije, v katerih je izpostavila problematiko plačila dohodnine od prisojenega nadomestila za izgubljeno korist iz 72. člena ZDen oziroma vprašanje, ali v izreku sodbe prisojeni zneski predstavljajo bruto ali neto znesek. Toženka opozarja, da davčni organi ne sprejemajo stališča ustaljene sodne prakse, da je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožnikom in državo, tako da je toženka, poleg prisojenega nadomestila tožnikom, morala plačati še davek, ki ji ga je odmeril davčni organ. Teh dopolnitev revizije, ki so bile vse vložene po izteku 30 dnevnega roka za vložitev revizije, revizijsko sodišče ni moglo in tudi ni smelo upoštevati. Če bi revizijsko sodišče upoštevalo po izteku roka vloženo dopolnitev revizije, bi s tem dopustilo podaljšanje prekluzivno določenega roka iz prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na škodo nasprotnih strank. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pravočasni reviziji z dne 11. 2. 2015 (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Sodna praksa tega sodišča je glede zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen povsem ustaljena, sodišče je v več svojih odločbah pojasnilo razloge zanjo, zato bi bila lahko odločitev revizijskega sodišča drugačna le, če bi prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa sodišče ne vidi razlogov.

7Pravilo, da je denacionalizacijski upravičenec upravičen do nadomestila za izgubo koristi, ki bi jo dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal v času od uveljavitve ZDen do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, so sodišča oblikovala z razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen z metodo nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario). Brez takšne razlage bi bilo besedilo drugega odstavka 72. člena ZDen nesmiselno, saj odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen upravičencem po splošnih pravilih ne pripadajo. Pri terjatvi, ki se opira na to pravno podlago, ne gre za odškodninski, obogatitveni ali na stvarnem pravu sloneč zahtevek, ampak gre za od teh pravnih podlag neodvisno terjatev, ki po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma z njo upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.(2) V sodni praksi je od zadevi II Ips 218/1997 z dne 1. 7. 1998 dalje uveljavljeno enotno stališče, da gredo zahtevki na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen upravičencem že od dneva uveljavitve ZDen dalje, ne šele od dneva vložitve zahteve za denacionalizacijo. Določba 72. člena ZDen sicer ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo tovrstne izgubljene koristi, vendar je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi (prvi odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji.(3) Tako razlago so sodišča gradila na ekonomskem bistvu lastninske pravice, ki je v tem, da tisti, ki je titular lastninske ali njej ustrezajoče pravice (tak primer je prav pravica uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine) ekonomsko izkorišča stvar v času, ko je imetnik pravice oziroma jo je imel možnost izkoriščati. V času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, v konkretnem primeru pa še naprej do izročitve nepremičnine v posest tožnikom v izvršilnem postopku, se je korist od uporabe nepremičnine stekala oziroma bi se lahko stekala k toženki. Denacionalizacijski postopek se je res predolgo odvijal, vendar ta dejanska okoliščina ne more biti pravni argument, ki bi tožnikom vzel na zakonu temelječe pravice in zato v tem postopku in v tem pravnem razmerju ni pravno relevantna. Ne gre spregledati dejstva, da je tudi toženka s svojim ravnanjem in nespoštovanjem pravnomočne denacionalizacijske odločbe povzročila, da je tožnikom prisojen znesek višji, kot bi bil, če bi nepremičnino tožnikom prostovoljno izročil v posest ob pravnomočnosti odločbe. Zadeve ESČP, na katere se toženka sklicuje v reviziji, se ne nanašajo na denacionalizacijske, ampak na klasične postopke razlastitve, ki so bili obremenjeni s kršitvami nekaterih temeljnih človekovih pravic. V teh zadevah tako ni mogoče najti stališča, da je zavezanec za plačilo zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe premoženja v razmerju do denacionalizacijskih upravičencev lahko le država.

8Revizijskega stališča, da bi tožniki skladno z uveljavljeno sodno prakso morali dokazati, da so bili sposobni nepremičnino investicijsko vzdrževati, saj bi le tako lahko z njo dosegli kakršnokoli korist, toženka ne podpre z nobenim judikatom. Iz ustaljene sodne prakse pa je razvidno nasprotno stališče, da drugi odstavek 72. člena ZDen denacionalizacijskemu upravičencu daje pravico do nadomestila za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.(4) Zakon torej daje denacionalizacijskemu upravičencu, ki je v postopku uspel, upravičenje za nazaj, zato je potrebno izhajati iz situacije, kot je bila v času uveljavitve ZDen. Tako je v obravnavani zadevi ravnalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je izhajalo iz stanja vrnjenega objekta, kakršno je bilo v času uveljavitve ZDen, kasnejših sprememb pa ni upoštevalo. Toženec takšnemu pristopu očita, da je neživljenjski, ker ne upošteva splošno znanega dejstva, da se nepremičnine oziroma objekti na njih s potekom časa starajo in izgubljajo na vrednosti. Tudi s tem očitkom se ni mogoče strinjati, saj sodna praksa to splošno znano dejstvo upošteva s tem, da denacionalizacijskim zavezancem priznava stroške vzdrževanja nepremičnine, ki bi sicer bremenili denacionalizacijskega upravičenca. V obravnavanem primeru teh stroškov sodišče toženki ni moglo priznati, saj je sama priznala, da v nepremičnino po uveljavitvi ZDen ni vlagala ničesar in jo je pustila, da jo je napadel zob časa. Dejstvo je, da je nepremičnina v teh letih propadla in bo potrebna velikih investicijskih vlaganj, da bo lahko ponovno služila svojemu namenu, vendar kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je odločilno pravno dejstvo to, da je nepremičnina ob uveljavitvi ZDen služila svoji funkciji, propadati pa je začela v času, ko je z njo upravljala toženka, zato te okoliščine ne more prevaliti na tožnike, češ da bi morali dokazati, da bi sami z nepremičnino bolje upravljali. Drugo pa je vprašanje višine koristi, ki bi jo tožniki v tem obdobju lahko pridobili, če bi nepremično lahko uporabljali oziroma upravljali sami, in bo obravnavano v naslednji točki.

9Za ugotavljanje višine nadomestila, ki denacionalizacijskem upravičencem pripada na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen so v sodni praksi uveljavljeni različni načini, večinsko pa je sprejet prav način primerljivih najemnin, pri katerem se lahko uporabi bodisi metodo(5) hipotetičnih najemnin, ki bi jih upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem, bodisi metodo dejanskih najemnin, ki jo je zavezanec prejemal na podlagi obstoječih najemnih razmerij, ki jih je sam sklenil s tretjimi za relevantno obdobje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stanje nepremičnine, kakršno je bilo v času uveljavitve ZDen. V objektu je v tistem času obratoval gostinski lokal, izvedenec je zato skladno z usmeritvami sodišča, pri ocenjevanju višine nadomestila za izgubljeno korist primerjal podatke o višini najemnina za primerljive gostinske lokale. Sodišče je torej izvedenca napotilo na uporabo načina primerljivih najemnin, pri katerem se višina nadomestila oceni s pomočjo primerjave ocenjevane nepremičnine s podatki o višini najemnin, ki so jih primerljive nepremičnine dosegle na trgu. V drugem koraku je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo razlike med ocenjevano nepremičnino in primerljivimi nepremičninami ter na podlagi ugotovljenih razlik, ki vplivajo na vrednost, prilagodilo oceno o višini nadomestila za izgubljeno korist. Tako ocenjena višina nadomestila je bila zmanjšana za stroške upravljanja, ki so v relevantnem obdobju bremenile toženko. Stroškov vzdrževanja nepremičnine, do povračila katerih so upravičeni denacionalizacijski zavezanci, pa toženka ni izkazala, zato jih sodišče ni moglo odšteti od ocenjenega nadomestila za izgubljeno korist. Iz podatkov spisa je razvidno, da se toženka tekom postopka na prvi stopnji izbranemu načinu vrednotenja izgubljene koristi s pomočjo primerljivih najemnini v osnovi ni upirala, nasprotovala pa je temu, da je izvedenec ocenjevano nepremičnino, ki po njeni oceni ni sposobna obratovanja, primerjal z delujočimi lokali. Šele v reviziji je začela sodišču očitati, da izbran način ocenjevanja izgubljene koristi temelji na zgodovinsko preseženem modelu stroškovno - gradbene vrednosti. Ta očitek je glede na to, da je sodišče v konkretnem primeru višino nadomestila iz 72. člena ZDen ugotovilo s pomočjo primerljivih najemnin, očitno neutemeljen. Glede na to, da je za izbiro načina ocenjevanja višine nadomestila ključna prav okoliščina, da je v objektu v času uveljavitve ZDen obratoval gostinski lokal, Vrhovo sodišče ocenjuje, da je bil izbran način ugotavljanja višine izgubljene korist s pomočjo primerljivih najemnin za primerljive gostinske lokale, povsem primeren in ustrezen.

10Revizijo toženka nadalje utemeljuje s tem, da bi bil izbran način s pomočjo primerljivih najemnin ustrezen, če bi izvedenec za primerjavo vzel podatke o višini najemnin, ki jih iztržijo lokali, ki so potrebni obsežnih investicijskih vlaganj. Na ta ugovor Vrhovno sodišče odgovarja enako kot v 8. točki te sodbe, da je pri ocenjevanju višine nadomestila za izgubljeno korist na podlagi 72. člena ZDen, ključno stanje nepremičnine, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen. Takrat je po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, v objektu deloval gostinski lokal, zato se ugotavljanje višine nadomestila za izgubljeno korist s pomočjo primerjave višine najemnin, ki jih dosegajo obratujoči lokali, izkaže za povsem ustrezno. S toženko se je mogoče strinjati, da predmetna nepremičnina, v stanju kakršnem je danes, terja velika investicijska vlaganja, da bi znova lahko služila svojemu namenu. Ker pa toženka v času denacionalizacijskega postopka ni opravila niti minimalnih investicijskih vlaganj, ki bi ji bila po sodni praksi tudi pravno priznana, ne more uspeti z argumentom, da je objekt v stanju kakršnem je danes, povsem neprimeren za trženje, saj je za tako stanje sama odgovorna. Glede očitka, da ESČP višino odškodnin ugotavlja na drugačen način, gre dodati le to, da tudi sodna praksa slovenskih sodišč ne priznava izključno enega načina ugotavljanja koristi, ki gre denacionalizacijskim upravičencem na podlagi 72. člena ZDen. Izbira konkretnih meril za izračun koristi je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera, zato uporaba določenenega načina pred ESČP še ne pomeni, da so drugi načini neustrezni ali celo nedopustni.

11Toženec v reviziji nadalje navaja, da je s svojimi ugovori na izvedensko mnenje vzbudil dvom v izvedensko mnenje, zato bi bilo potrebno postaviti novega izvedenca, s čimer po vsebini uveljavlja procesno kršitev iz 254. člena ZPP. Tudi ta procesna kršitev po presoji revizijskega sodišča ni podana. Iz podatkov spisa je razvidno, da je toženka med postopkom podala številne ugovore na izvedensko mnenje, da je sodišče presojalo pravno relevantne ugovore in od izvedenca zahtevalo pisno dopolnitev mnenja, v katerem je moral pojasniti, ali in kako je upošteval dejstvi, da objekt ni imel lastne kuhinje in da so bili določeni prostori nedokončani. V drugi zahtevi za dopolnitev izvedenskega mnenja je sodišče od izvedenca zahtevalo, naj ustrezno ovrednoti dejstvo, da objekt ni imel lastne kuhinje, česar pri prvotni oceni ni upošteval. Po prejemu druge dopolnitve pisnega izvedenskega mnenja je sodišče toženki dvakrat podaljšalo rok za podajo pripomb na izdelano izvedensko mnenje in ji omogočilo, da je izvedensko mnenje preučilo in nanj odgovorilo s pomočjo svojega strokovnega pomočnika. Izvedenec je bil nato zaslišan na glavni obravnavi in odgovarjal na vprašanja pravdnih strank in sodišča. Po končanem zaslišanju je pooblaščenec toženke vztrajal pri postavitvi novega izvedenca, kar je utemeljil s tem, bo nov izvedenec ugotovil vrednost najemnin, ki bi jih dosegli tožniki po dejanskih obdobjih, glede na dejansko stanje lokala v posameznem obdobju. Izvedba dokaza z novim izvedencem gradbene stroke, na način kot ga je predlagala toženka, to je z ugotavljanje višine izgubljene koristi po posameznih obdobjih, ne pa glede na stanje objekta ob uveljavitvi ZDen, nima podlage v materialnem pravu in ustaljeni sodni praksi, zato ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da dokazni predlog za postavitev novega izvedenca zavrne, je torej pravilna.

12Nadalje toženka v reviziji vztraja, da izvedenec na njene ugovore ni podal prepričljivih odgovorov, s čimer se revizijsko sodišče ne strinja. Izvedenec je namreč na vsa pravno relevantna vprašanja odgovoril, sodišče pa je njegove odgovore sprejelo kot logične in strokovno utemeljene. Tako je izvedenec pojasnil, da je okoliščino, da objekt nima lastne kuhinje ocenil s 15 % zmanjšanim donosom, dejstvo, da je primerjal oglaševane cene je ocenil s 5 % zmanjšanim prilagoditvenim faktorjem. Ostali ugovori (stroški investicijskega vzdrževanja, rezultati poslovanja družbe M., korist, ki so jo tožniki dosegli z objektom po prevzemu v posest) glede na materialno pravo in ustaljeno sodno prakso niso pravno relevantni, zato sodišče nanje ni bilo dolžno odgovarjati. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da je mnenje popolno in pravilno, ne gre za procesno kršitev, ampak gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.(6) V tem primeru je sodišče ocenilo, da je izvedensko mnenje korektno, da je izvedenec v dveh pisnih dopolnitvah in zaslišan na naroku za glavno obravnavo odgovoril na vsa dodatno postavljena vprašanja in prepričljivo zagovarjal svoje izvedensko delo, zato ni angažiralo novega izvedenca. Nesprejemanje izvedenskega mnenja in podajanje svojega izračuna nadomestila, ki gre tožnikom tako pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne pa uveljavljanje procesne kršitve iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.

13Sodišče prve stopnje tožnikom prisojenega zneska ni zmanjšalo za občinsko dajatev, ki se imenuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. To odločitev je utemeljilo s tem, da je to nadomestilo v osnovi davščina, po ustaljeni sodni praksi pa je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožniki in državo, zato toženke sploh ne zadeva, kot dodaten argument pa je navedlo, da toženka niti ni izkazal, da je to nadomestilo res plačala. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da se nadomestilo ne odšteje od nadomestila za izgubljeno korist iz drugega odstavka 72. člena ZDen pravilna, razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo takšno odločitev pa ne vzdržijo pravne presoje. Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ)(7) je zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Neposredni uporabnik je oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.(8) V času od uveljavitve ZDen do pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča stvar razmerja med državo in denacionalizacijskim zavezancem. Toženka je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetno nepremičnino, zato je bila zanjo dolžna plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

14Temeljni revizijski očitek v zvezi s prisojeno uporabnino na podlagi 198. člena OZ za čas od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe do izročitve nepremičnine v posest tožnikom je, da sodišče ni ugotovilo in obrazložilo vseh elementov za uporabo tega pravnega instituta, predvsem obogatitve tožene stranke. 198. člen OZ res govori, da je mogoče od uporabnika zahtevati, naj nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe, vendar je treba to zakonsko določbo razlagati po njenem namenu, ta pa je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil.(9) V obravnavanem primeru toženka nepremičnine po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe tožnikom ni predala v posest in jih s tem izključila iz uporabe njihove nepremičnine. Na drugi strani se šteje, da je toženka z uporabo tuje nepremičnine imela korist, višina le-te pa je bila ugotovljena na isti način, kot v primeru pravne podlage iz drugega odstavka 72. člena ZDen, s to razliko, da je sodišče pri ugotavljanju višine uporabnine upoštevalo stanje nepremičnine, kakršno je bilo v času pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Sodišče prve stopnje je v 30. točki obrazložitve sodbe obrazložilo obstoj vseh predpostavk instituta uporabe tuje stvari iz 198. člena OZ, zato očitani kršitvi materialnega in procesnega prava nista podani. Z navajanjem, da posesti na nepremičnini ni izvajala, da je šlo za opuščeno nepremičnino, zato bi jo tožniki lahko prevzeli v posest kadarkoli bi želeli, toženka uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15Sodišče je tožnikom priznalo zakonske zamudne obresti od 10. 12. 2008 dalje, ko so tožniki na toženko naslovili izvensodno zahtevo za plačilo obveznosti. Tožniki so do vložitve tožbe natekle zakonske zamudne obresti zajeli v kapitalizirani glavnici in od vložitve tožbe dalje zahtevali še plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar jim je sodišče na podlagi 381. člena OZ tudi priznalo. Toženka neutemeljeno zatrjuje, da je takšna odločitev sodišča v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002. V starejših sodnih odločbah je Vrhovno sodišče še prisojalo zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, in sicer zato, da bi preprečili dvojno valorizacijo, do katere bi prišlo zaradi tega, ker so v takratnem nestabilnem ekonomskem okolju zakonske zamudne obresti opravljale tudi valorizacijsko funkcijo, veljalo pa je tudi splošno pravilo iz drugega odstavka 168. člena OZ, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Poznejša ustalitev ekonomskih razmer je narekovala spremembo prakse, ki jo je Vrhovno sodišče s sprejetim načelnim pravnim mnenjem z dne 26. 6. 2002 vezalo na uveljavitev OZ in novelo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A). Od tedaj dalje se je skladno s splošnim pravilom iz 299. člena OZ uveljavilo stališče, da dolžnik v primeru neposlovnih obveznostih pri t. i. nečistih denarnih terjatvah, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, pride v zamudo, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. To pa je bilo v obravnavanem primeru od dneva, ko so tožniki na toženko naslovili zahtevo za izvensodno plačilo obveznosti.(10)

16Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Decheva in ostali proti Bolgariji, Stoycheva proti Bolgariji, Antonov proti Bolgariji.

Op. št. (2): Tako stališče je Vrhovno sodišče prvič sprejelo v sklepu II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in nato potrdilo z nadaljnjo sodno prakso. Glej npr. odločbe: II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015, II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015.

Op. št. (3): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča: II Ips 608/2007 z dne 3. 6. 2010, II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015.

Op. št. (4): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča: II Ips 339/1998 z dne 19. 5. 1999.

Op. št. (5): Razlika med načinom in metodo je, da način opredeljuje mišljenje, temeljno zamisel, ki jo ocenjevalec sprejme pri ocenjevanju vrednosti določene nepremične. Pri vsakem načinu pa je mogoče uporabiti najmanj eno metodo ocenjevanja, ki predstavlja obliko standardiziranega ravnanja (dr. Igor Pšunder, mag. Milan Torka, Vrednost nepremičninskih pravic, Slovenski inštitut za revizijo, Ljubljana, 2007, str. 103).

Op. št. (6): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2006, str. 501. Prim. tudi odločbi Vrhovnega sodišča: II Ips 106/2015 z dne 24. 9. 2015 in II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012.

Op. št. (7): (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 - popr., 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 - odl. US, 29/95 - ZPDF, 44/97 - ZSZ, 101/13 - ZDavNepr in 22/14 - odl. US)

Op. št. (8): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008.

Op. št. (9): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 364/2000 z dne 1. 3. 2001.

Op. št. (10): Tako tudi v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 21/2011 z dne 5. 12. 2013.