VSRS sodba II Ips 346/2014

Reviziji prve toženke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se glasi:

1. Zavrne se zahtevek po tožbi, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka A. A., ..., lastnik parc. št. 342/8, k.o. ..., ki je nastala s parcelacijo parc. št. 342/1, k.o. ..., evidentirane v elaboratu št. 90042-13, na podlagi katerega je Geodetska uprava rezervirala novo parc. št. 342/8, k.o. ..., in je elaborat sestavni del sodbe.“

2. Tožena stranka (po nasprotni tožbi) A. A. je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) B. B. izročiti v neposredno posest nepremičnino parc. št. 342/8, k.o. ..., ki je nastala s parcelacijo parc. št. 342/1, k.o. ..., evidentirane v elaboratu št. 90042-13, v roku 15 dni, pod izvršbo.“

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu, ki se nanaša na pravdni postopek med tožnikom in prvo toženko po tožbi in nasprotni tožbi, spremenita tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka v prvem sojenju in postopka pred sodiščem prve stopnje v drugem sojenju, tožeča stranka A. A. pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki B. B. njene pritožbene stroške iz drugega sojenja v znesku 1.014,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka A. A. mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki B. B. njene revizijske stroške v znesku 1.460,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik je v postopku trdil, da so bili on in njegovi pravni predniki od leta 1945 prepričani, da (njivski) del parcele št. 342/1, k.o. ..., katere lastnici sta prva (44075/60568) in druga toženka(1) (16493/60568), predstavlja sestavni del njegove parcele št. 341/2, k.o. ..., in da se je nacionalizacija, za katero so sicer vedeli, nanašala le na druge parcele z vinogradi. Tožbeni zahtevek je utemeljeval na določbah o priposestvovanju. Prva toženka je zahtevku ugovarjala z navedbami, da je na spornem delu parcele št. 342/1, k.o. ..., lastninsko pravico pridobila na originaren način, z odločbama o denacionalizaciji z dne 12. 5. 2006 in 23. 5. 2008, in na podlagi sklepa o dedovanju. Po njenih navedbah so bila zemljišča od nacionalizacije (odločba Okrajne zaplembene komisije ... št. 374/45, z dne 29. 8. 1945) do vračila v denacionalizacijskem postopku v družbeni lastnini, na kateri pa priposestvovanje ni bilo mogoče. Z nasprotno tožbo je zahtevala vrnitev spornega dela parcele v neposredno posest.

2Sodišče prve stopnje je v novem sojenju(2) ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, da je tožnik lastnik parcele št. 342/8, k.o. .., ki je nastala s parcelacijo parc. št. 342/1, k.o. ..., evidentirane v elaboratu št. 90042-13, na podlagi katerega je Geodetska uprava rezervirala novo parc. št. 342/8, k.o. ... Elaborat je sestavni del sodbe. Vindikacijski zahtevek prve toženke po nasprotni tožbi pa je sodišče zavrnilo. V postopku je ugotovilo, da so sporni (njivski) del parcele št. 342/1, k.o. ..., imeli ves čas (od agrarne reforme v letu 1945) v posesti tožnikovi predniki, ves čas so ga nemoteno obdelovali, prepričani, da je ta njiva dejansko sestavni del njihove parcele št. 341/2, k.o. ... Tožnik ni bil seznanjen, da je bil ta del vrnjen prvi toženki oziroma njeni prednici v denacionalizacijskem postopku. Sodišče je še presodilo, da so bili tožnikovi predniki, kot tudi tožnik sam, dobroverni lastniški posestniki od začetka uporabe zemljišča do leta 2010, ko je tožnik vložil tožbo. Priposestvovalni rok (10 let) je po prepričanju sodišča začel teči leta 1997, ko je prišlo do lastninjenja na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Morebitna sprememba lastninske pravice na spornem zemljišču v času teka priposestvovalnega roka (pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice druge toženke z učinkom od 15. 1. 2004 ter pridobitev lastninske pravice prve toženke na temelju dveh (delnih) denacionalizacijskih odločb, ki sta postali pravnomočni 1. 6. 2006 in 13. 6. 2008(3)) po presoji sodišča ne more vplivati na kasnejšo pridobitev lastninske pravice tožnika na temelju priposestvovanja (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ).

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge toženke in prvostopenjsko sodbo spremenilo v stroškovnem delu, pritožbo prve toženke, ki je bila vložena zoper odločitev po tožbi in po nasprotni tožbi, pa je zavrnilo. V celoti je pritrdilo argumentom prvostopenjskega sodišča ter še dodalo, da glede razlage 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vztraja pri svojih stališčih iz prvega sojenja (I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012). Prepoved razpolaganja, ki je določena v prvem odstavku 88. člena ZDen, je namenjena le zavarovanju pravic denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poskusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. Priposestvovanja, ki zahteva desetletno dobroverno lastniško posest, po prepričanju višjega sodišča citirana določba 88. člena ZDen ne zajema. Ta zajema le razpolaganja, ki zahtevajo izraz pravnoposlovne volje (pravni posli in enostranske izjave volje). Tek priposestvovalne dobe po mnenju višjega sodišča tudi ni bil prekinjen zaradi vrnitve nepremičnine denacionalizacijski upravičenki pred iztekom desetletne priposestvovalne dobe in po njem.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 239/2014 z dne 18. 9. 2014 na podlagi predloga prve toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bilo za nepremičnine, za katere je obstajala dolžnost vrnitve, mogoče priposestvovanje v času od uveljavitve ZDen.

5Prva toženka vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava revizijo zoper pravnomočno odločitev o zahtevkih po tožbi in po nasprotni tožbi. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožnikov zahtevek zavrne, njenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa se ugodi. V reviziji navaja, da sta sodišči ob konkurenci dveh pridobitnih načinov zmotno dopustili možnost priposestvovanja nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka in glede katerih obstaja dolžnost vrnitve (in so zato izvzete iz pravnega prometa). Opozarja na odločbo VSL I Cp 3961/2010 z dne 13. 4. 2011, v kateri je višje sodišče zavzelo drugačno (po njenem mnenju pravilno) stališče kot sodišči v tej zadevi, in sicer, da v času od uveljavitve ZDen za nepremičnine, za katere je obstajala dolžnost vrnitve v naravi, priposestvovanje ni bilo mogoče. Po presoji VSL iz citirane zadeve je treba določbo 88. člena ZDen razlagati široko – nedopustno bi bilo namreč, da bi bili pridobitelji na podlagi perfektnih pravnih poslov v slabšem položaju od subjektov, ki bi nepremičnino priposestvovali. Prva toženka opozarja tudi na stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998, da je zakonodajalec z določbo 88. člena ZDen premoženje, ki je bilo s strani države odvzeto zasebnikom, za določen čas izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium). Po prvem odstavku 44. člena SPZ pa na stvareh izven pravnega prometa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Po mnenju prve toženke je jasno, da je prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, uzakonjena v javnem interesu z namenom, da se omogoči izvedba denacionalizacije. Priposestvovanje tako v času od uveljavitve ZDen ni moglo teči oziroma bi eventualno lahko začelo teči šele po tem, ko je postala nepremičnina last denacionalizacijske upravičenke.

6Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

7Revizija je utemeljena.

8Vrhovno sodišče je že presodilo, da je pri zemljiščih, ki so predmet lastninjenja, izključena možnost pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem.(4) V obravnavanem primeru pa je glede na dopuščeno revizijo treba odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče priposestvovanje lastninske pravice na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije kot primarne oblike privatizacije.(5)

9ZDen je bil sprejet z namenom, da se popravijo krivice, ki jih je povzročila država lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej.(6) Tako je zakon lastnikom premoženja, podržavljenega s predpisi iz 3. člena ZDen, omogočil denacionalizacijo v različnih oblikah. Kot eno od oblik denacionalizacije je predvidel vrnitev premoženja v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice na njem (16. člen ZDen). Izvedba denacionalizacije v tej obliki pa je mogoča le, če premoženje, ki je (lahko) predmet vrnitve, ne preide v premoženjsko sfero oseb, ki niso denacionalizacijski zavezanci. Da bi zakonodajalec preprečil neučinkovitost denacionalizacije z vrnitvijo premoženja v naravi, do katere bi prišlo v primeru prenosa lastninske pravice na pravne subjekte, ki niso denacionalizacijski zavezanci, je uzakonil prepoved razpolaganja ter ničnostno sankcijo za primer njene kršitve.(7) Z dnem uveljavitve ZDen tako ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja po določbah tega zakona dolžnost vrnitve (prvi odstavek 88. člena ZDen). Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prej citirano določbo, so nični (drugi odstavek 88. člena ZDen). V tretjem odstavku 88. člena ZDen pa je določena še časovna omejenost prepovedi razpolaganja iz prvega odstavka tega člena.(8)

10S prepovedjo razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen je zakonodajalec premoženje, ki ga je država odvzela zasebnikom, tako za določen čas izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium).(9) Na stvareh izven pravnega prometa pa, kot pravilno poudarja prva toženka v reviziji, lastninske pravice ni mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena SPZ). Glede na povzeto pravno izhodišče je bil sporni del nepremičnine parc. št. 342/1, k.o. ..., ki je bila prvi toženki (oziroma njeni pravni prednici) vrnjena v denacionalizacijskem postopku z odločbama, ki sta postali pravnomočni 1. 6. 2006 in 13. 6. 2008, od uveljavitve ZDen v letu 1991 izvzet iz pravnega prometa. Zaradi takšnega pravnega statusa nepremičnine tožnik leta 2007, ko naj bi se po presoji sodišč iztekla desetletna priposestvovalna doba, ni mogel pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Odločitev sodišč, ki tožniku priznava lastninsko pravico na temelju priposestvovanja, je zato že iz tega razloga napačna.

11Stališču sodišč, ki kljub pravnomočni denacionalizacijski odločbi (o vrnitvi sporne nepremičnine pravni prednici prve toženke v naravi) dopušča naknadno ugotavljanje lastninske pravice na nepremičnini (na podlagi kompleksa dejstev, ki so obstajala že v času izdaje denacionalizacijske odločbe), pa ni mogoče pritrditi tudi iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče RS navedlo v odločbi Up-457/09 z dne 28. 9. 2011.(10) Ustavno sodišče je med drugim pojasnilo, da predstavlja poseg v lastninsko pravico, ki je bila pridobljena na podlagi pravnomočne oblikovalne odločbe pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Takšna oblikovalna odločba je tudi odločba o denacionalizaciji (66. člen ZDen). Denacionalizacijske odločbe o vrnitvi v last nacionaliziranega premoženja postanejo materialno pravnomočne. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji oziroma s potekom roka, določenega v njej, upravičenec do denacionalizacije (oziroma njegov pravni naslednik) postane lastnik vrnjenega premoženja. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa (42. člen SPZ). Takšno razlago Ustavnega sodišča je sprejelo tudi Vrhovno sodišče.(11)

12V obravnavani zadevi sodišči nista posegli samo v obstoječe zemljiškoknjižno stanje, ampak sta dejansko odvzeli vsak pomen in učinek pravnomočni denacionalizacijski odločbi, s katero je bila originarno ustanovljena lastninska pravica denacionalizacijske upravičenke. Ker je bilo o lastninski pravici denacionalizacijske upravičenke odločeno z odločbo, ki ima oblikovalen (konstitutiven) učinek, bi bilo njene učinke mogoče izničiti le s pravnimi sredstvi, ki so na voljo v denacionalizacijskem postopku.

13Glede na povedano tožnik na spornem delu zemljišča 342/1, k.o. ..., ki ima po parcelaciji novo parc. št. 342/8, k.o. ..., nima lastninske pravice. Ta na podlagi delnih denacionalizacijskih odločb Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 12. 5. 2006 in 23. 5. 2008, v zvezi s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici Dd 98/2009 z dne 10. 6. 2009 pripada prvi toženki, ki z nasprotno tožbo od tožnika kot posestnika(12) spornega dela nepremičnine utemeljeno zahteva vračilo nepremičnine v neposredno posest (rei vindicatio; 92. člen SPZ). Vrhovno sodišče je zato reviziji prve toženke ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da se zahtevek po tožbi v delu, ki se nanaša na novo odmerjeno parc. št. 342/8, k.o. ..., zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa se v delu, ki se nanaša na isto nepremičnino, ugodi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14Zaradi spremembe odločitve je treba sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeniti tudi v stroškovni odločitvi, in sicer v delu, ki se nanaša na pravdni postopek med tožnikom in prvo toženko po tožbi in nasprotni tožbi (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroške postopka je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Ker je tožnik po spremembi odločitve na revizijski stopnji delno uspel z zahtevkom po tožbi (glede sadovnjaka), toženka pa delno z zahtevkom po nasprotni tožbi (glede njive), je Vrhovno sodišče ob uporabi kriterija iz drugega odstavka 154. člena ZPP presodilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka v prvem sojenju in postopka pred sodiščem prve stopnje v drugem sojenju. V drugem sojenju je prva toženka (glede na spremenjeno odločitev na revizijski stopnji) v celoti uspela s pritožbo. Skupno odmerjeni pritožbeni stroški prve toženke v drugem sojenju znašajo 1.014,28 EUR (nagrada za postopek v višini 504,00 EUR (tar. št. 3210), materialni stroški v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV in sodna taksa v višini 375,00 EUR). Stroške pritožbenega postopka je tožnik dolžan povrniti prvi toženki v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

15Skupno odmerjeni stroški prve toženke na revizijski stopnji pa znašajo 1.460,76 EUR (nagrada za postopek v višini 838,00 EUR (tar. št. 3300), materialni stroški v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV in sodna taksa v višini 414,00 EUR). Tožnik je dolžan odmerjene stroške revizijskega postopka povrniti prvi toženki v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

---.---

Op. št. (1): Druga toženka se je v zemljiško knjigo vpisala na podlagi aneksa št. 3 k pogodbi o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 22. 12. 2003, št. 60-453/03.

Op. št. (2): V prvem sojenju je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na parc. št. 344/4 (v naravi sadovnjak), k.o. .., odločitev glede dela parc. št. 342/1 (v naravi njiva), k.o. ..., pa je bila razveljavljena, ker ta del zemljišča ni bil geodetsko odmerjen (sodba Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici P 53/2010 z dne 24. 8. 2011, v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1600/2011 z dne 13. 3. 2012).

Op. št. (3): Pravni prednici prve toženke Ilse Martin kot denacionalizacijski upravičenki je bila z delno odločbo UE Slovenska Bistrica št. 9/5-321-98/92AŠ z dne 12. 5. 2006 v naravi vrnjena nepremičnina parc. št. 342/1, k.o. ..., v deležu 37871/60568, nato pa z delno odločbo 9/5-321-98/92AŠ z dne 23. 5. 2008 še dodatni delež na isti nepremičnini, 6204/60568.

Op. št. (4): Prim. npr. odločbi II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012.

Op. št. (5): Denacionalizacija in lastninjenje družbenega kapitala sta temelj preoblikovanja pravnega in političnega sistema v RS (prim. odločbo US RS U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996).

Op. št. (6): Prim. odločbo US RS U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998 ter J. Breznik in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 9-13.

Op. št. (7): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015.

Op. št. (8): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015 in III Ips 124/2011 z dne 17. 6. 2014.

Op. št. (9): Prim. npr. odločbo US RS U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998 ter odločbo VS RS II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015.

Op. št. (10): Enako tudi odločba US RS Up-20/10 z dne 2. 3. 2012.

Op. št. (11): Prim. npr. odločbe II Ips 388/2011 z dne 26. 1. 2012, II Ips 124/2012 z dne 19. 7. 2012, II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015.

Op. št. (12): Med strankama ni sporno, da je tožnik posestnik spornega dela nepremičnine. Na temelju posesti je tožnik utemeljeval tudi svoj ugotovitveni zahtevek.