VSK sodba II Kp 52223/2014

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega A.V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz prvega odstavka 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je, na podlagi prvega odstavka 23. člena KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženčev zagovornik je še predlagal, da pritožbeno sodišče o seji obvesti obdolženca in njegovega zagovornika.

Izpodbijano sodbo je izdalo sodišče prve stopnje (okrajno sodišče) po skrajšanem postopku, zato glede obveščanja strank o seji pritožbenega senata velja 445. člen ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje o seji svojega senata obvesti stranki, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank korist za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi predsednik senata, niti senat nista ocenila, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožnik tudi ni obrazložil zakaj bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. zato stranki nista bili obveščeni o seji senata.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podan. Najprej pritožnik trdi, da v sodbi manjka razlog o obdolženčevi krivdi ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženca. Ta trditev ni utemeljena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do zagovora obdolženca v 11. točki, zaključek, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil z obliko zavestne malomarnosti pa je obrazložilo v 12. točki izpodbijane sodbe. Ravno tako pritožnik nima prav, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino zapisnika o glavni obravnavi glede izpovedbe priče-policista M.D. v delu, kjer je podal mnenje, kako bi lahko obdolženec ravnal, da bi preprečil prometno nesrečo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 4. točki izpodbijane sodbe pravilno povzeta izpovedba priče M.D., v 7. točki je pravilno povzeta izpovedba izvedenca cestno prometne stroke, v 11. točki pa je sodišče prve stopnje obrazložilo dokazno oceno, da bi obdolženec prometno nesrečo lahko preprečil, pri tem je ocenjevalo izpovedbo izvedenca in izpovedbo policista priče M.D.. Enako kršitev določb kazenskega postopka pritožnik uveljavlja s trditvijo, da v 12. točki izpodbijane sodbe ni pravilno povzet obdolženčev zagovor, saj je kot argument, da je obdolženec storil kaznivo dejanje iz malomarnosti navedeno, da je vedel o pogostih nesrečah na tem delu ceste. Pritožnik v tej zvezi izpostavlja, da je obdolženec na glavni obravnavi 8.7.2015 pripomnil, da so bile od njegove nesreče dalje do dneva glavne obravnave še štiri prometne nesreče na istem križišču torej, da obdolženec ni povedal, da je že tedaj vedel, da je bilo tam veliko prometnih nesreč. Tudi ta očitek ni utemeljen. Res je obdolženec 8.7.2015 dal pripombo kot jo povzema pritožnik, vendar je obdolženec v svojem zagovoru najprej (tudi) povedal, da ta „njegova nesreča“ ni bila prva, kar pomeni, da so se pred tem pripetile tudi druge nesreče in je obdolženec za to vedel (list. št. 42 - prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 22.4.2015).

Čeprav pritožba v bistvenem delu vsebuje obrazložitev uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka kot zgoraj povzeto, pa je dejansko s tem obrazložen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri preizkusu pritožbenih navedb v tej smeri in razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Analiziralo je zagovor obdolženca, kot tudi izpovedbe prič in druge izvedene dokaze, še posebej izvedensko mnenje cestno prometne stroke, ki je bilo sodišču prve stopnje v pomoč pri odgovoru na vprašanje, ali je obdolženec kršil določilo 1. alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter vprašanje o vzročni zvezi med obdolženčevo kršitvijo cestno prometnega predpisa in nastalo posledico ter načinom njegove vožnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP, opravilo je presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Na podlagi take dokazne ocene je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje in jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

Po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je obdolženec ravnal v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 56. člena ZPrCP. Ta določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna. V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko se je obdolženec vključeval na prednostno cesto iz neprednostne v trenutku, ko je po prednostni cesti pravilno vozil oškodovanec, zato bi ga moral obdolženec pustiti mimo. Pritožnik izpostavlja, da obdolženec oškodovanca v trenutku, ko je speljal ni videl, zato zaključuje, da je obdolženec storil vse, kar se je od njega zahtevalo. Pri tem opozarja na okoliščine, ki izhajajo iz obdolženčevega zagovora in izpovedbe priče M.D.: da je na tem mestu zelo slaba vidljivost, da je vidljivost onemogočal vogal hiše ter bleščanje sonca. Pritožnik izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da bi moral obdolženec večkrat pogledati levo in desno in po potrebi tudi hitreje spelj(ev)ati, saj bi po njegovi oceni to pomenilo, da bi „obdolženec lahko zgolj gledal cestišče in čakal boljšo vidljivost, ki je bila takrat nesporno bistveno zmanjšana“. Pritožnik trdi, da „že po logiki stvari, dolžnost večkratnega pregleda cestišča do te mere, da je mogoče varno speljevanje na cesto, v okoliščinah, ko jih je imel obdolženec, pravzaprav nikoli ne more biti izpolnjena oz. vsaj ne, ko pride do prometne nesreče, kar pa pri presoji kazenske odgovornosti ne sme obstajati, saj potemtakem prehajamo že v objektivno odgovornost, ki pa je v kazenskem pravu popolnoma nedopustna“.

Drugače kot pritožnik, pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe pravilno opredelilo do obdolženčevega zagovora, katerega bistvo je, da je storil vse potrebno kot voznik, to je, da je pred vključevanjem s stranske na glavno cesto nakazal smer vožnje v levo s smerokazom, pogledal v levo in desno ter v ogledalo, ki stoji nasproti križišča in ker takrat ni bilo nikogar na cesti, je speljal na glavno cesto. Obdolženec je v zagovoru povedal okoliščine (da gre, kljub ogledalu, za slabo preglednost ceste, katere naklon je v smeri iz katere je pripeljal oškodovanec najprej raven, nato pa se cesta prevesi v klanec navzdol, poleg tega je bila vidljivost otežena zaradi bleščanja sonca v ogledalu; da cesto dobro pozna, ker se po tej poti vozi vsak dan; da „njegova nesreča“ ni bila prva na tem križišču), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da se je obdolženec zavedal, da zgolj enkraten pogled levo in desno ter v ogledalo ni bilo zadostno ter se je zavedal možnosti, da po prednosti cesti vozi vozilo, ki ga ne more videti, pa je lahkomiselno mislil, da je cesta prazna in/oz. da do nesreče ne bo prišlo. Argument pritožnika, da bi obdolženec, glede na dejanske okoliščine „lahko zgolj gledal cestišče in čakal boljšo vidljivost“, ne more prepričati. Če se voznik zaveda, da se zaradi nepreglednosti in drugih ovir, ne more varno vključiti v promet na prednostno cesto, tega (torej vključiti se v promet) ne sme storiti, saj lahko pričakuje, da bo po prednostni cesti vozilo vozilo, ki ga ni videl ali mogel videti. Zaslišana priča (policist) in izvedenec sta pojasnila kako bi se lahko obdolženec varno vključil v promet, vendar, če za obdolženca to ni (bilo) sprejemljivo, bi moral vključitev na prednostno cesto opustiti oz. poiskati drug način (npr. zaprositi nekoga, da mu pomaga varno vključiti se v promet). Če se voznik vključi na prednostno cesto čeprav ve, da to ni varno, dejansko izziva nevarnost in pri taki vožnji tvega, da bo po prednostni cesti peljalo vozilo in da bo zaradi tega lahko prišlo do prometne nesreče s posledicami kot so nastale v obravnavani zadevi. V obravnavanem primeru je obdolženčeva vožnja predstavljala tveganje, obdolženec pa je lahkomiselno mislil, da ne bo prišlo do prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je torej po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je kritično situacijo povzročil obdolženec, ki bi moral pri vključevanju na prednostno cesto dati prednost oškodovancu oz. bi se smel vključiti na prednostno cesto šele takrat, ko bi to lahko varno storil kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo priči-policistu oz. izvedencu, ki sta izpovedala, kaj bi lahko obdolženec storil, pa ni. Po oceni pritožnika dolžnostno ravnanje obdolženca ni jasno ter tudi ni jasno ali je obdolženec to ravnanje sploh prekršil, saj je bilo lahko njegovo ravnanje posledica nesrečnega naključja. Pritožnik nima prav. Dolžnostno ravnanje obdolženca je v obravnavani zadevi jasno in izhaja iz 56. člena ZPrCP. Ko se je obdolženec vključeval v promet na prednostno cesto, bi moral pustiti mimo oškodovanca, ki je tedaj pravilno vozil po prednostni cesti. Katera so tista predhodna ravnanja, ki omogočajo tako dolžnostno ravnanje, pa je odvisno od konkretnih okoliščin in je možnih več ravnanj: kot je opisal policist M.D. (po njegovi oceni bi obdolženec mogoče moral hitreje speljati, oz. peljati nekoliko naprej in gledati na cesto) ali izvedenec (ob dejstvu, da je ogledalo omogočalo vidljivost na razdaljo 65 m - vozišče prednostne ceste večkrat preveriti s pogledom v levo, v desno in v prometno ogledalo ter ko bi se dobro prepričal, da je vozišče glavne (prednostne) ceste prosto, čim hitreje speljati v želeno smer vožnje). Če nič od tega za obdolženca ni bilo sprejemljivo, to ne zmanjša tveganosti in nesprejemljivosti obdolženčevega ravnanja. Pritožnik ima prav, da mora biti pri storitvi kaznivega dejanja podana zavest o dejanskih okoliščinah povsem konkretnega kaznivega dejanja, vendar nima prav, ko na podlagi tega ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključilo, da je obdolženec ravnal z zavestno malomarnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da v obravnavani zadevi ni šlo za naključje ter je bil oškodovanec za obtoženca na prednostni cesti pričakovan udeleženec v cestnem prometu, njegova kršitev cestno-prometnega predpisa je bila v vzročni zvezi z nastalo posledico, vzročne zveze ni pretrgalo niti ravnanje oškodovanca. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev cestno-prometnih predpisov in vzročno zvezo med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, je na podlagi vseh okoliščin primera pravilno prišlo do prepričanja o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 14. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.