VSL sodba in sklep II Cpg 1746/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 126403/2014 z dne 25. 9. 2014, razveljavi v delu v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna znesek 202,38 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 30,77 EUR od 31. 7. 2014 dalje do plačila, od zneska 308,49 EUR od 31. 8. 2014 do 6. 10. 2014 in od zneska 171,61 EUR od 6. 10. 2014 dalje do plačila, ter v delu glede stroškov upnika (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 304,30 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 304,77 EUR od 31. 7. 2014 do 8. 8. 2014, od zneska 136,41 EUR od 8. 8. 2014 do 6. 10. 2014 in od zneska 156,28 EUR od 6. 10. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 135,10 EUR, po izteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano odločbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper odločbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Odločba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Uvodoma sodišče prve stopnje odgovarja na pritožbene očitke o nedovoljenosti spremembe tožbe. Pritožbeno stališče, da sprememba tožbe, po razveljavitvi sklepa o izvršbi izdanega na podlagi verodostojne listine, ni mogoča, nima podlage v določilih ZPP in je neutemeljeno. Potem, ko sodišče v izvršilnem postopku ugodi ugovoru dolžnika, odloči, da se predlagana izvršba ne dovoli in da bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in stroškov postopka, odločeno v pravdnem postopku. Izvršilni postopek in nadaljnji pravdni postopek se obravnavata enovito oziroma celovito in sicer po pravilih pravdnega postopka. V pravdnem postopku pa se o spremembi tožbe odloča skladno s 184. oziroma 185. členom ZPP, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in spremembo tožbe utemeljeno dopustilo. Tudi sicer pa bi kršitev navedenih procesnih določb pomenila zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo v sporih majhne vrednosti ni mogoče uspešno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o upravljanju storitev upravljanja objektov X z dne 3. 9. 20007 (v nadaljevanju Pogodba o upravljanju - A2) upravnica objektov X v Ljubljani, katerega del je tudi poslovna stavba na naslovu Y, v kateri je poslovni prostor tožene stranke. V obravnavanem postopku tožeča stranka vtožuje še neplačani del stroškov obratovanja in vzdrževanja kot izhajajo iz računa št. 1408193 z dne 30. 6. 2014 (A6) in računa št. 14009550 z dne 31. 7. 2014 (A7). Gre za del računa, ki se nanaša na stroške ogrevanja/hlajenja in pregleda klimatov. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala z navedbami, da spornih storitev ni koristila, saj v njenem poslovnem prostoru naprave za ogrevanje/hlajenje niso priklopljene na centralni klimatski sistem. Tožena stranka je namreč te naprave zaradi nedelovanja odstranila in namestila svoje klimatske naprave.

8Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker tožena stranka ni dokazala svojih ugovorov, da centralni klimatski sistem ni deloval. Sodišče je sicer ugotovilo, da je do nekaterih okvar prišlo, vendar na delu, ki že sodi pod lastništvo tožene stranke, za stroške vzdrževanja katerega je odgovorna sama. Predmet spora pa so skupni obratovalni in vzdrževalni stroški, torej tisti, ki se nanašajo na centralni klimatski sistem oziroma na stavbo kot celoto in so potrebni za njeno normalno obratovanje. Višje sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano, zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da storitve, katerih plačilo oziroma povračilo stroškov zanje vtožuje tožeča stranka, v njeno korist niso bile opravljene.

9Sodišče prve stopnje je upoštevaje delilnik stroškov z dne 12. 2. 2008, ki mu tožena stranka ni ugovarjala, tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na stroške hlajenja in ogrevanja ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, v delu, ki se nanaša na stroške sezonskega pregleda klimatskih naprav pa na podlagi Pogodbe o upravljanju, ki naj bi tožečo stranko zavezovala tudi na opravljanje vzdrževalnih del.

10V zvezi s stroški vzdrževanja oziroma stroškom sezonskega pregleda klimatskih naprav pritožba utemeljeno navaja, da pravna podlaga za povračilo teh stroškov ne more biti Pogodba o upravljanju. Gre namreč za storitev, ki jo je izvedla tretja oseba in ne upravnik. Pogodba o upravljanju pa je lahko podlaga za povračilo zgolj stroškov za tiste storitve, ki se nanašajo na upravljanje stavbe v ožjem smislu oziroma za tiste, ki jih izvede upravnik sam. Letni pregled klimatskih naprav ni mogoče uvrstit pod to kategorijo. Navedeno storitev je tožeča stranka kot upravnik sicer naročila in jo tudi plačala,(1) ni pa jo izvedla sama. Sodišče prve stopnje je sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na navedeni strošek, vendar na napačni pravni podlagi, čeprav je tožeča stranka zahtevek tudi v tem delu temeljila na verziji (list. št. 78). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je za obravnavani tožbeni zahtevek v celoti pravilna pravna podlaga zakon in ne Pogodba o upravljanju.

11Poleg zgoraj navedene zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z stroški vzdrževanja, je sodišče prve stopnje tudi v zvezi z stroški obratovanja materialno pravno zmotno uporabilo določbo o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Glede na v nadaljevanju pojasnjeno razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki ter tretjimi osebami - dobavitelji blaga ali storitev, bi namreč moralo uporabiti pravila o subrogaciji.

12Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (četrti odstavek 118. člena SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih (upravnikovih) pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(2) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja, nastanejo neposredno v sferi zastopanega. Vendar je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena celo če dolžnik temu nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Na podlagi izpolnitve po 271. členu OZ tretji načeloma ne pridobi nobenih posebnih pravic in avtomatično ne vstopi v pravni položaj tistega, namesto katerega je izpolnil obveznost. Na podlagi izpolnitve bi zato obveznost ugasnila in bi dolžnik postal prost obveznosti.(3) Ravnanje tretjega pa je smiselno le, kadar utemeljeno pričakuje, da bo z izpolnitvijo namesto dolžnika vstopil v njegov pravni položaj. Pravna temelja za vstop v njegov položaj sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona (275. člen OZ), kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(4) Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem).(5) Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota.(6) Takšno delovanje upravnika predstavlja ravnanje v skladu z interesi etažnih lastnikov (prim. peti odstavek 118. člena SPZ). Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, pa je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi nanj po samem zakonu (275. člen OZ). Upravnik tako s plačilom stroškov obratovanja in vzdrževanja iz lastnih sredstev pridobi pravico terjati vrnitev plačanega. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do povračila plačanih stroškov vzdrževanja in obratovanja, iz sicer drugih materialnopravnih razlogov, pravilna.

13Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v listinske dokaze obeh pravdnih strank, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo, ker so bila pravno relevantna dejstva razvidna iz že izvedenih dokazov. Taka zavrnitve dokaznih predlogov po oceni pritožbenega sodišča ustreza standardu obrazloženosti iz drugega odstavka 287. člena ZPP. Tudi sicer kršitev navedene procesne določbe lahko predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka ima sicer prav, da bi neutemeljena zavrnitev dokaznih predlogov lahko prerasla v kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pri tem ne pojasni zakaj bi bilo temu tako v obravnavani zadevi. S pavšalnimi oziroma nekonkretiziranimi očitki o neutemeljeni neizvedbi njenih dokaznih predlogov na splošno, pa ne more biti uspešna.

14Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere glede na drugi odstavek 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za pritožbeni postopek, ker niso pripomogli k odločitvi o pritožbi, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Glej neprerekane trditve tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2015 (list. št. 78).

Op. št. (2): Gl. tudi N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432.

Op. št. (3): M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304.

Op. št. (4): Prim. M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304.

Op. št. (5): Za kar posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Glej npr. VSL I Cpg 1167/2010, ki napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji. Glej tudi VSK Cpg 196/2014.

Op. št. (6): Na kar se je sklicevala tožeča stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje (l. št. 108).