VSRS Sodba III Ips 110/2013

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Druga toženka sama krije svoje stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je v pravdi, ki jo je vodilo Okrožno sodišče v Ljubljani Pg 5547/2012, od toženk zahtevala odškodnino zaradi neupravičeno unovčene bančne garancije.

2Mestna občina Nova Gorica (v nadaljevanju MONG) in A. d.d. - v likvidaciji, Ljubljana ter družbe B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), H. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), I. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), J. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), K. d.o.o., L. d.o.o. in M. d.o.o.(z izjemo družbe A. V. d.d.) so 19. 5. 2013 pod opravilno številko P 358/2007 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici sklenile sodno poravnavo v vseh sporih, ki so bili predmet sodnih postopkov med temi družbami, poleg tega pa so z njo uredile tudi nekatera razmerja, glede katerih tožbe niso bile vložene.

3Vrhovno državno tožilstvo je zoper sodno poravnavo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo v delu, v katerem je v točkah 4.1., 4.2. in 4.3. dogovorjena višina odškodnin in odmen, ki jih mora MONG plačati ostalim strankam poravnave in znotraj tega o načinu in roku plačila. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 6. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo četrtega odstavka 306. člena istega zakona, ki je, meni, podana, ker je sodišče dovolilo poravnavo glede zahtevkov, s katerimi stranke poravnave ne morejo razpolagati. Uveljavlja tudi, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je izpodbijani del poravnave sklenjen v nasprotju s prvim odstavkom 1053. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) in šestim odstavkom 10.a in 10.d člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodno poravnavo v izpodbijanem delu razveljavi.

4Druga toženka je vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo kot nedovoljeno zavrže oziroma podredno, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, a ni utemeljena.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6Državno tožilstvo ne zahteva razveljavitve sodne poravnave v celoti. Tožeča stranka v odgovoru na zahtevo zastopa stališče, da je del sodne poravnave mogoče izpodbijati le, kadar je ta samostojen in neodvisen od njenega preostalega dela, in bi zato bilo treba zahtevo zavreči. Ker gre za vprašanje (vsebinske) utemeljenosti zahteve po (le) delni razveljavitvi, ne pa za vprašanje morebitne nedopustnosti izpodbijanja sodne poravnave, je zahteva za varstvo zakonitosti kljub temu dovoljena.

O neutemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

7Sodno poravnavo lahko izpodbijajo stranke s tožbo kot izrednim pravnim sredstvom zaradi napak volje, zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti izločen ter zaradi kršitve pravil o pravdni spodobnosti in o zastopanju (392. člen ZPP), državno tožilstvo pa lahko zoper njo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP). Ne more pa državni tožilec uveljavljati drugih razlogov, na primer tistih, iz katerih je dovoljeno z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočno sodbo (prvi odstavek 387. člena ZPP).

8Zahteva za varstvo zakonitosti sodne poravnave ne izpodbija v celoti. Niti ne izpodbija njenih posameznih neodvisnih delov. Izpodbija le tisti del poravnave, ki MONG nalaga obveznosti (plačilo denarne odmene in zakonskih zamudnih obresti) ter določa način in roke plačila, ne pa tudi dela, ki zadeva pridobljene koristi (priznanje lastninske in služnostne pravice, razbremenitev pridobljenih nepremičnin z izbrisom stavbnih pravic, odškodnino ...). Povedano drugače: poravnava naj obvelja glede vseh pravic in koristi, ki so jih ostale stranke poravnave prenesle na MONG, razveljavi pa naj se tisti njen del, ki MONG zavezuje k plačilu;(1)čeprav formalno predlaga, naj se sodna poravnava v izpodbijanem delu razveljavi, glede na opisan obseg napadenega dela državno tožilstvo v resnici predlaga njeno spremembo.

9Na podlagi tožbe strank za razveljavitev sodne poravnave je mogoče sodno poravnavo ali njen posamezen neodvisen del razveljaviti (392. člen in 393. člen ZPP), na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotoviti njeno ničnost(2), ni pa mogoče z izpodbijanjem sodne poravnave doseči njene spremembe.

10Zahteva je neutemeljena že zato, ker je vložena le zoper posamezne določbe sodne poravnave (konkretno točke 4.1., 4.2. in 4.3.), ki ne predstavljajo samostojnega oziroma neodvisnega dela. Vrhovnemu sodišču se zato v nadaljnjo presojo zahteve ni bilo treba spustiti.

Stroški postopka

11Ko zavrne izredno pravno sredstvo, mora Vrhovno sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Temeljno načelo stroškovne odločitve je načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP): stranki, ki v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspe, mora stroške povrniti stranka, ki je v tem postopku propadla. Zakon izhaja iz v sodni praksi najbolj pogostega položaja, ko pravno sredstvo vloži stranka postopka zoper sodno odločbo. Položaj, ko izredno pravno sredstvo vloži državni tožilec, ni posebej urejen.

12Če pravdni stranki na zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo odgovorita, Vrhovno sodišče stroške odgovora tiste stranke, v katere korist je odločilo, naloži v plačilo nasprotni stranki.

13Obravnavan primer je drugačen: zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper sodno poravnavo. V odgovoru ji je nasprotovala (le) druga toženka, ki je v postopku pred Vrhovnim sodiščem uspela. Ker pa v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ni odločilo v škodo tožeče stranke, princip zaveze plačila stroškov ene stranke v breme druge pravdne stranke ne pride v poštev. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da druga toženka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

---.---

Op. št. (1): Če bi stranke tak dogovor same vnesle v sporno poravnavo, le-ta sploh ne bi bila poravnava: po določbi tretjega odstavka 1051. člena OZ ne gre za poravnavo in ne veljajo pravila o poravnavi, če samo ena stranka popusti drugi, če na primer pripozna pravico druge stranke.

Op. št. (2): Sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati. V starejši sodni praksi je sicer res zaslediti tudi primere, ki bi lahko izkazovali nasprotno, vendar pa je bila sodna praksa glede dopustnosti tožbe, s katero se uveljavlja ničnost sodne poravnave, dokončno poenotena z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2010. V navedenem primeru je bilo pojasnjeno, da je sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako sodba II Ips 184/2012.