VSL sklep I Ip 300/2016

I. Pritožba dolžnice zoper sklep z dne 26. 11. 2015 se v delu, v katerem dolžnica izpodbija II. točko izreka, zavrne, v delu, v katerem dolžnica izpodbija IV. točko izreka, pa se pritožba zavrže.

II. Dolžnica mora upniku povrniti 60,61 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadaljevalo postopek z novo upnico (I. točka izreka), odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika (II. točka), v preostalem stroškovni predlog upnika zavrnilo (III. točka izreka) in delno ustavilo izvršbo za dne 22. 10. 2015 plačanih 1.848,17 EUR (IV. točka izreka).

2Dolžnica vlaga pravočasno pritožbo zoper II. in IV. točko izreka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da upniku odmerjeni stroški niso nastali, saj jih je dolžnica plačala neposredno izvršitelju, kot je pojasnil tudi sam izvršitelj v poročilu z dne 28. 10. 2015. Podana je torej zmotna ugotovitev dejanskega stanja, izpodbijani sklep pa je v nasprotju z 38. členom ZIZ. Prav tako bi sodišče moralo odločiti o ugovoru dolžnice po izteku roka z dne 4. 11. 2015, ne pa o delnem umiku izvršbe, ki ga je podal upnik šele po vložitvi dolžničinega ugovora. Dolg je bil s prostovoljnim plačilom dne 21. 10. 2015 namreč v celoti poplačan. Prav tako še ni postal pravnomočen sklep z dne 11. 7. 2011 o nadaljnjih stroških, zato še ni pravnomočno odločeno, ali stroškovna obveznost dolžnice dejansko obstoji. Dolžnica je plačilo izvršiteljevih stroškov ponudila še pred njihovo dejansko zapadlostjo, zato vodenje izvršbe za te stroške ni bilo in ni potrebno. Sklep je nezakonit in nepravilen, saj je sodišče namesto o dolžničinem ugovoru odločalo o naknadnem upnikovem umiku izvršbe. Podane so absolutne postopkovne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena pa je bila tudi pravica do enakega varstva pravic. Poleg tega je pri izračunu obresti zmotno uporabljeno materialno pravo.

3Upnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je sodišče pravilno odmerilo potrebne nadaljnje izvršilne stroške, v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ pa je te stroške dolžan plačati dolžnik. Plačila teh stroškov sodišče dolžniku ni naložilo v plačilo, pač pa je stroške le odmerilo kot nadaljnje izvršilne stroške, ker bodo del odločanja o končnem obračunu terjatve. Odločitev sodišča torej kot taka ni izvršljiva. Plačilo po dolžniku pred odmero stroškov ne predstavlja plačila stroškov, bo pa v celoti upoštevano pri obračunu poplačila terjatve in ga bo dolžnica lahko uveljavljala kot ugovor v tem ali katerem drugem postopku kot ugovor prenehanja terjatve. Odločitev o delni ustavitvi postopka je sodišče sprejelo na podlagi upnikovega delnega umika. Pritožbeni razlogi, ki jih dolžnica uveljavlja v smislu, da sodišče ne bi smelo odločati o umiku, temveč o njenem ugovoru, ne predstavljajo pritožbenih razlogov zoper sklep o delni ustavitvi izvršbe zaradi umika predloga za izvršbo. Kot sodišče povsem pravilno navaja v svoji obrazložitvi sklepa, je upnik tisti, ki lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo, v primeru umika pa sodišče postopek ustavi. Dolžnik zoper (delni) umik predloga za izvršbo nima sredstva. Izdaja izpodbijanega sklepa sodišču ne onemogoča morebitnega naknadnega odločanja o podanem ugovoru. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prenehanje terjatve upnika. Ob tem upnik iz previdnosti v celoti prereka tudi pritožbene navedbe dolžnice glede domnevne višine zapadlega in nespornega dolga.

4Pritožba zoper II. točko izreka ni utemeljena, pritožba zoper IV. točko izreka pa ni dovoljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6Dolžnica prereka odmero nadaljnjih stroškov izvršitelja, saj je te stroške že plačala neposredno izvršitelju. Ta dolžničina pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k omenjeni odločitvi navedlo, da je stroške odmerilo zato, ker bodo del končnega obračuna terjatve (primerjaj 97. člen ZIZ). Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej plača upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. V skladu z določbo 293. člen ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali.

7Odločanje o stroških poteka v dveh fazah, in sicer se najprej odloči o obveznosti povrnitve stroškov (njihovi potrebnosti), nato pa sledi še njihova odmera, v okviru katere se mora sodišče opredeliti do utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. III Ip 3614/2012 z dne 10. 10. 2012, prim. Ude in ostali, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 59). V obravnavanem primeru sicer drži dolžničina navedla, da je izvršitelj v poročilu z dne 28. 10. 2015 navedel, da so bili stroški izvršitelja že poplačani iz zarubljene gotovine (poročilo na redni št. 65 spisa), torej jih upnik res ni neposredno plačal izvršitelju v smislu prvega odstavka 38. člena ZIZ, vendar pa na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da upnik nastanka stroškov iz tega razloga ni izkazal. Izvršitelj je namreč na podlagi tretjega odstavka 38.c člena ZIZ in prvega odstavka 97. člena ZIZ iz zarubljene gotovine najprej poplačal stroške, ki so nastali s predmetnim rubežem, to pa posledično pomeni, da je upnik iz zarubljene gotovine na račun vtoževane terjatve prejel nižji znesek. Povedano drugače, poplačan je bil za znesek zarubljene gotovine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja, kar pomeni, da so mu stroški z delom izvršitelja tudi dejansko nastali. Ker je dolžnica stroške izvršitelja že plačala neposredno izvršitelju, jih dolžnici v (ponovno) plačilo sicer ni mogoče naložiti, kljub temu pa je te stroške treba odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, del odločanja o končnem obračunu (poplačilu) terjatve. Dolžničina pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

8Nedovoljena je nadalje pritožba dolžnice v delu, v katerem navaja, da sodišče postopka ne bi smelo delno ustaviti, temveč bi moralo odločiti o ugovoru po izteku roka. Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je tudi pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna. ZPP v četrtem odstavku 343. člena v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo, prva točka 365. člena ZPP pa določa, da sodišče druge stopnje nedovoljeno pritožbo zavrže. Dolžnica nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o delni ustavitvi izvršbe, saj je takšna odločitev dolžnici v korist. S pritožbo proti odločitvi o delni ustavitvi izvršbe namreč dolžnica ne more doseči ugodnejše rešitve zase, kot je ustavitev izvršbe v umaknjenem delu. Umik je procesno dejanje, ki v umaknjenem delu povzroči konec izvršilnega postopka, ne glede na to, ali je dolžnik za znesek, za katerega je upnik umaknil izvršbo, predhodno vložil ugovor. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo o delnem umiku predloga in na podlagi drugega odstavka 43. člena ZIZ delno ustavilo izvršbo. Tudi na podlagi meritornega odločanja o dolžnikovem ugovoru bi sodišče izvršbo lahko v tej fazi postopka zgolj ustavilo za ugovarjani znesek. Navedeno pa seveda ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni dolžno meritorno odločiti o ugovoru po izteku roka v delu, v katerem ugovorni zahtevek presega znesek, za katerega je upnik delno umaknil izvršbo. Takrat bo sodišče tudi ponovno preverilo, ali je bila terjatev v celoti poplačana, saj dolžnica v ugovoru zatrjuje poplačilo terjatve v celoti. Kar se tiče zatrjevanega napačnega obračuna obresti sodišče ugotavlja, da je višina preostanka terjatve ugotovljena le v obrazložitvi in kot taka ne zavezuje, pritrditi pa je dolžnici, da bi sodišče pri obračunu sicer moralo upoštevati sklep Višjega sodišča v Ljubljani na r. 52 spisa, ki je upniku obresti od zneskov 434,88 EUR in 848,67 EUR priznalo le do 10. 3. 2000 in ne do 10. 3. 2010. Drži sicer tudi, da sklep o nadaljnjih stroških z dne 11. 7. 2011 še ni pravnomočen, saj še ni bilo odločeno o ugovoru z dne 17. 8. 2011, vendar pa omenjeno ne pomeni, da teh stroškov dolžnica ne bo dolžna plačati temveč, da bo moralo sodišče odločiti o ugovoru z dne 17. 8. 2011 ter odločitev ustrezno upoštevati pri opravi končnega obračuna. Kot že rečeno pa je sama odločitev o delni ustavitvi pravilna (pravnomočen postane le izrek).

9Ker glede na navedeno pritožba dolžnice v delu izpodbijanja odmere nadaljnjih stroškov ni utemeljena, je sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nadalje je sodišče kot nedovoljeno zavrglo pritožbo v delu, v katerem dolžnica izpodbija sklep o delni ustavitvi izvršbe (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. ZPP in 15. členom ZIZ). Kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodišče ni našlo (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

10O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je v pritožbenem postopku uspel upnik, mu mora dolžnica povrniti stroške pritožbenega postopka, saj so bili ti potrebni za izvršbo. Sodišče je upniku priznalo zahtevanih 41,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), za poštne in telekomunikacije storitve pa 20% pavšala od nagrade, saj za več v tarifi ni podlage (tar. št. 6002). Sodišče je upniku priznalo tudi 22% DDV.