38.c člen ZIZ

Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.

Drži sicer, da v skladu z določbo prvega odstavka 61. člena Pravilnika izvršitelj obračun plačila za delo in za povračilo stroškov izvršitelja praviloma vključi v končno poročilo, ki ga na podlagi 60. člena Pravilnika izdela po opravi vseh izvršilnih dejanj v posamezni zadevi. Vendar pa je v tretjem odstavku 61. člena Pravilnika možnost izdaje obračuna predvidena tudi po opravi enega ali več posameznih izvršilnih dejanj, čeprav zadeva še ni končana, in sicer če izvršitelj oceni, da je to potrebno glede na okoliščine in naravo zadeve. Pri tem upošteva višino stroškov in plačilo za delo ter predvideno daljše časovno obdobje, ki bo potrebno za opravo vseh preostalih izvršilnih dejanj v tej zadevi, ki pa ne sme biti krajše od enega meseca. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da so okoliščine, ki opravičujejo izdajo takšnega obračuna, podane tudi v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz podatkov spisa, dolžnik v obravnavani zadevi obročno odplačuje dolg s plačili izvršitelju. V takem primeru je izvršitelj že na podlagi določb 53., 54. in 55. člena Pravilnika sodišču in upniku še pred opravo vseh izvršilnih dejanj dolžan podati poročilo o prevzetih plačilih in o poplačilu upnika i

Drži sicer, da je v primeru razrešitve izvršitelja treba praviloma ravnati v skladu z 287. členom ZIZ, to je, da predsednik Zbornice, po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja, določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja. Vendar je uporaba navedene določbe ZIZ po oceni pritožbenega sodišča utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga (novega) izvršitelja. Ker je v skladu z tretjim odstavkom 44.a člena ZIZ (od uveljavitve novele ZIZ-E) izbira oziroma določitev izvršitelja prepuščena izključno upniku, mora sodišče, če je upnik aktiven in poda predlog za določitev (drugega) izvršitelja, takemu predlogu slediti.

V smislu 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi dokončni obračun izvršitelja (t.j. obračun, ki ni sporen in je potekel rok za upnikovo zahtevo, da o obračunu odloči sodišče), kar je izrecno določeno v drugem odstavku 38.c člena ZIZ. Vendar v skladu citirano določbo dokončni obračun predstavlja izvršilni naslov le glede izterjave v dokončnem obračunu obračunane terjatve izvršitelja do upnika iz naslova plačila za delo in stroškov izvršitelja. Ne predstavlja pa izvršilnega naslova upnika zoper izvršitelja za izterjavo zneska kupnine, ki jo je izvršitelj pridobil s prodajo dolžnikovih premičnin, in do prejema katere je upnik upravičen na podlagi določb 97. člena ZIZ. Izvršilnega naslova tudi ne predstavlja dokončni obračun terjatve z obvestilom o delitvi kupnine, izdan na podlagi določb 97. člena ZIZ. Čeprav je v petem odstavku 97. člena ZIZ določeno, da je na podlagi takšnega dokončnega obračuna terjatve z obvestilom o delitvi kupnine izvršitelj dolžan v osmih dneh od dokončnosti obračuna opraviti poplačilo upnika, v določbah ZIZ (prav tako pa tudi ne v določbah kakšnih drugih predpisov) ni podlage, da bi bilo takšno obvestilo mogoče šteti kot izvrš

Sodišče druge stopnje glede upnikovih navedb o tem, da so cene goriv na bencinskih servisih ob avtocestah in hitrih cestah višje, Pravilnik o tarifi pa ne opredeljuje katera izmed obeh tipov cen se upošteva kot osnova za izračun kilometrine, pojasnjuje, da tretjega odstavka 11. člena Pravilnika o tarifi1 ni mogoče uporabiti tako, da bi se lahko uporabile cene pogonskih goriv na avtocestnem križu, saj se le te oblikujejo prosto, iz besedila določbe pa ni mogoče razbrati takega pooblastila sodišču.

Dolžnik bi s pritožbo, v kateri smiselno zatrjuje, da so bile vse terjatve do upnika, ki so predmet izvršbe, z v pritožbi zatrjevanimi plačili že poravnane, lahko uspel, če bi izkazal, da so bile vse terjatve upnika poravnane že v trenutku, ko je izvršitelj opravljal dejanja, v zvezi s katerimi je izdal zgoraj navedene obračune. V tem primeru bi bilo namreč mogoče šteti, da dejanja izvršitelja niso bila potrebna za izvršbo, zaradi česar dolžnik upniku v zvezi z njimi nastalih stroškov ne bi bil dolžan kriti. Tega pa dolžnik ni uspel izkazati.

Na podlagi 84.a člena ZIZ ima prostovoljna izpolnitev izvršitelju značaj sodnega pologa, kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Izvršba za izterjavo plačane obveznosti ni več dopustna in se, enako kot to na primer velja pri plačilu v okviru oprave izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ali izvršbe na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke, tudi v primeru prostovoljnega plačila dolžnika izvršitelju izvršba v tem delu že v trenutku plačila šteje za ustavljeno. Sklep sodišča o ustavitvi izvršbe je zato zgolj ugotovitvene narave. Nadaljnji izvršilni stroški, ki upniku nastanejo tekom izvršilnega postopka, postanejo predmet izvršbe šele, ko o njih na zahtevo upnika odloči sodišče in jih upniku prizna (ter dolžniku naloži v plačilo). Pred izdajo takšnega sklepa dolžnik teh stroškov še ni dolžan plačati upniku, upnik pa od njega vse do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tudi ne more zahtevati njihovega plačila. Četudi dolžnik pred iz

Med strankama ni sporno, da je dolžnik 16. 1. 2023 izvršitelju nakazal 150,00 EUR, 17. 1. 2023 pa še 60,00 EUR, to pa izhaja tudi iz potrdil o izvršenem plačilu, ki jih je pritožbi priložil dolžnik, prav tako pa tudi iz obvestil izvršitelja, ki se nahajajo v spisu. Vendar pa je pri presoji, katere terjatve so bile z navedenimi plačili plačane, treba upoštevati, da ima plačilo, ki ga dolžnik med postopkom opravi izvršitelju, značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ), kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena OZ pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Če plačilo ne zadošča za poravnavo vseh obveznosti do upnika, se delno plačilo upošteva v skladu z 287. in 288. členom OZ, tako da se z njim najprej poplačajo v izvršilnem postopku nastali stroški s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (v vrstnem redu zapadlosti), nato v izvršilnem naslovu določeni stroški s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato zakonske zamudne obresti od glavnice in končno glavnica.

Sporna izvršilna dejanja je izvršitelj opravil na naslovu Koroška cesta 19, Kranj, kjer je imel dolžnik takrat prijavljeno stalno prebivališče, o čemer se je izvršitelj prepričal z vpogledom v Centralni register prebivalstva. Vendar pa je treba ob tem kot bistveno upoštevati, da je imelo dolžnikovo prijavljeno stalno prebivališče naravo t. i. zakonskega prebivališča po 19. členu ZPPreb-1. Na navedenem naslovu je namreč sedež Centra za socialno delo Kranj, kjer je bil dolžnik le formalno prijavljen in tam dejansko ni prebival, zato izvršbe zoper dolžnika v prostorih Centra za socialno delo Kranj ni bilo mogoče opraviti. Dejstvo, da gre le za zakonsko prebivališče dolžnika, na katerem izvršbe ni mogoče opravljati, bi moral izvršitelj, ki opravlja javno službo, še pred opravo rubeža ustrezno preveriti in upoštevati v okviru svoje dolžne skrbnosti.

Zoper odločitev o upnikovem stroškovnem zahtevku imata pravico do pritožbe upnik in dolžnik.

V skladu s sodno prakso, obračunavanje rednih mesečnih prevzemov gotovine po četrti alinei tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Pravilnik) ni dopustno, če gre za ravnanja, ki kažejo na uresničevanje dogovora med dolžnikom in izvršiteljem o obročnem plačilu, ki ima za posledico učinek soroden odlogu izvršbe. Dogovor o obročnem odplačevanju je dopusten le neposredno med upnikom in dolžnikom, če pa se dolžnik sam odloči, da vztraja pri delnem plačilu neposredno izvršitelju, pa mora izvršitelj prevzeti tudi delno plačilo, a je tudi tovrstno ravnanje nujno presojati tudi z vidika zahteve, da se dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov, kot določa prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. V tem primeru mora biti dolžnik s strani izvršitelja posebej opozorjen, da ni dolžan plačati izvršitelju in da lahko plača neposredno upniku, pred prevzemom gotovine pa mora biti tudi obveščen o konkretni višini stroškov, ki ga bodo bremenili (pojasnilna dolžnost).

Na podlagi dokončnega obračuna za delo in stroške, ki predstavlja izvršilni naslov, se izvršitelj lahko poplača iz izterjanega denarnega zneska (tretji odstavek 38.c člena ZIZ), če to ni mogoče, pa iz položene varščine (četrti odstavek 38.c člena ZIZ). Če ni bilo varščine ali ta ne zadošča za popolno poplačilo, pa lahko izvršitelj, v kolikor upnik na njegovo zahtevo v 8 dneh zneska iz dokončnega obračuna ne plača, po poteku tega roka dolgovani znesek prisilno izterja (peti odstavek 38.c člena ZIZ). Na podlagi dokončnega obračuna gre izvršitelju plačilo v celoti, kot izhaja iz le tega, ne glede na to, ali upnik v nadaljevanju zahteva povrnitev teh stroškov od dolžnika in neodvisno od tega, ali sodišče njegovemu stroškovnemu zahtevku ugodi.

Natančno opredelitev stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upniku, vsebuje predlog upnika za povrnitev stroškov z dne 25. 10. 2021 skupaj z obračunom stroškov, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo in na katerega napotuje tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dolžniku sta bila predlog upnika za povrnitev stroškov z dne 25. 10. 2021 in obračun stroškov vročena skupaj z izpodbijanim sklepom, zato mu je bilo omogočeno seznaniti se z odmerjenimi stroški in jih tudi obrazloženo prerekati. Njegova pritožbena graja v smeri pomanjkljive specifikacije stroškov je zato neutemeljena.

Pri odločanju o zahtevi upnika, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče, je treba izhajati iz specialne določbe 38.c člena ZIZ. Ta določa, da lahko upnik, če ne soglaša z obračunom, v osmih dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, izvršitelj pa zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Sodišče je na podlagi upnikove zahteve, da o obračunu odloči sodišče, dolžno opraviti sodni preizkus izvršiteljevega obračuna in odločiti, v kakšni višini je izvršitelj na podlagi izdanega obračuna upravičen do plačila. Takšnega preizkusa upniku ne more odreči z zavrnitvijo njegove zahteve. Pri tem drugi odstavek 38.c člena ZIZ ne določa nobenih pogojev v zvezi z obrazloženostjo upnikove zahteve. Da bi upnik dosegel sodni preizkus obračuna tako ni potrebna utemeljitev, zakaj z obračunom ne soglaša, in v tej zvezi upniku tudi ni treba navesti dejstev glede razlogov, zaradi katerih naj bi bil obračun napačen, in predlagati dokazov zanje. Zadošča namreč, da pri izvršitelju pravočasno vloži "golo" zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče (drugi odstavek 38.c člena ZIZ).

Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok. ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno

Predlog upnice, da o obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja odloči sodišče, je prepozen iz razloga, ker ga je upnica vložila po izteku roka osem dni od prejema obračuna.

Sodišče lahko odloča o izvršilnih stroških tudi po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, poleg tega pa iz spisa izhaja, da je v predmetnem izvršilnem postopku še vedno v teku postopek v zvezi s seznamom dolžnikovega premoženja. Dokončni obračun izvršitelja je zadostna podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika, zato upniku ni potrebno izkazati, da je stroške izvršitelju že plačal.

Za terjatev, ki je ugotovljena v dokončnem obračunu izvršitelja, velja desetletni zastaralni rok.

Obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja ureja določba 38.c člena ZIZ in določa razmerje med izvršiteljem in upnikom. Kadar upnik soglaša z izvršiteljevim obračunom, postane ta dokončen in je tudi podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika, saj so stroški izvršitelja izvršilni stroški (273. člen ZIZ). Vendar pa mora pri odmeri sodišče upoštevati, da mora dolžnik povrniti upniku na njegovo zahtevo le potrebne stroške izvršbe (peti odstavek 38. člena ZIZ), vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti, če jih je upnik priglasil pravočasno (osmi odstavek 38. člena ZIZ) in če so ti stroški upniku dejansko nastali. O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer upošteva predložena dokazila v spisu in ustrezno zakonodajo. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so bili stroški, ki so nastali z izvršbo na premičnine dolžnika, nepotrebni. Izvršitelj je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 20. 5. 2019 razpisal izvršilno dejanje dne 28. 6. 2019, na katerem je za

Terjatev izvršitelja iz dokončnega obračuna zastara v 10 letih.