293. člen ZIZ

Drži sicer, da v skladu z določbo prvega odstavka 61. člena Pravilnika izvršitelj obračun plačila za delo in za povračilo stroškov izvršitelja praviloma vključi v končno poročilo, ki ga na podlagi 60. člena Pravilnika izdela po opravi vseh izvršilnih dejanj v posamezni zadevi. Vendar pa je v tretjem odstavku 61. člena Pravilnika možnost izdaje obračuna predvidena tudi po opravi enega ali več posameznih izvršilnih dejanj, čeprav zadeva še ni končana, in sicer če izvršitelj oceni, da je to potrebno glede na okoliščine in naravo zadeve. Pri tem upošteva višino stroškov in plačilo za delo ter predvideno daljše časovno obdobje, ki bo potrebno za opravo vseh preostalih izvršilnih dejanj v tej zadevi, ki pa ne sme biti krajše od enega meseca. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da so okoliščine, ki opravičujejo izdajo takšnega obračuna, podane tudi v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz podatkov spisa, dolžnik v obravnavani zadevi obročno odplačuje dolg s plačili izvršitelju. V takem primeru je izvršitelj že na podlagi določb 53., 54. in 55. člena Pravilnika sodišču in upniku še pred opravo vseh izvršilnih dejanj dolžan podati poročilo o prevzetih plačilih in o poplačilu upnika i

Dolžnik v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da je soglasje za odlog izvršbe upniku podal oziroma poslal, da lahko upnik s predlogom za odlog izvršbe uspe, pa dolžnikovo soglasje potrebuje, saj je izvršitelj zadevo že prevzel. Zato ne drži, da se izvršba zaradi odloga ne bi smela opraviti. Prav tako dolžnik v pritožbi ne trdi (trdi pravzaprav, da je bilo plačilo opravljeno en dan po rubežu) niti ne dokazuje, da je bila terjatev ob času oprave rubeža že plačana. Tudi sicer pa od upnika ni mogoče zahtevati, da ob vsakem trenutku spremlja prilive na računu in prepreči rubež, opravljen isti dan, kot se dolžnik, ne da bi o tem upnika vsaj obvestil (tega namreč ne trdi), odloči plačati svojo obveznost. Četudi bi izvršitelj zarubljen mobilni telefon pustil pri dolžniku v hrambi, to še ne pomeni, da rubež, kot ga izkazuje rubežni in cenilni zapisnik z dne 6. 5. 2025, ni bil opravljen.

Sodišče druge stopnje glede upnikovih navedb o tem, da so cene goriv na bencinskih servisih ob avtocestah in hitrih cestah višje, Pravilnik o tarifi pa ne opredeljuje katera izmed obeh tipov cen se upošteva kot osnova za izračun kilometrine, pojasnjuje, da tretjega odstavka 11. člena Pravilnika o tarifi1 ni mogoče uporabiti tako, da bi se lahko uporabile cene pogonskih goriv na avtocestnem križu, saj se le te oblikujejo prosto, iz besedila določbe pa ni mogoče razbrati takega pooblastila sodišču.

Izvršitelj sicer mora prevzeti tudi delno plačilo, a je tudi tovrstno ravnanje nujno presojati z vidika zahteve, da se dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov. V nasprotju z navedeno zahtevo pa je ravnanje izvršitelja, ki redno mesečno prevzema obročna plačila gotovine, saj so lahko v primeru dogovora o obročnem plačilu z upnikom delna plačila izvedena neposredno upniku brez izvršiteljevih stroškov. V takšnih primerih je lahko izjemoma utemeljen strošek prevzema gotovine, če ne gre za uresničevanje morebitnega dogovora o obročnem plačilu z izvršiteljem z učinkom odlaganja izvršbe zunaj zakonskih možnosti in dolžnik izrecno vztraja pri delnem plačilu neposredno izvršitelju. Pri tem mora biti dolžnik s strani izvršitelja posebej opozorjen, da ni dolžan plačati izvršitelju in lahko plača neposredno upniku, pred prevzemom gotovine pa mora biti tudi obveščen o konkretni višini stroškov, ki ga bodo bremenili.

Skladno s 46. členom ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija, stroški sodnega postopka. O višini in obsegu stroškov odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka, in sicer jih, če oceni, da so bili le ti za izvršbo potrebni, naloži v plačilo nasprotni stranki. Glede na določbe 48. in 49. člena ZBPP ima Republika Slovenija obveznost, da stroške, ki so bili izplačani iz sredstev Bpp, skuša najprej izterjati od dolžnika in šele v primeru neuspešne ali delno uspešne izterjave, ob pogojih iz navedenih členov, lahko razliko terja od upravičenca do Bpp. Zato ima upravičenec do Bpp podan interes, da se izvršitelju plačajo le potrebni stroški.

V obravnavanem postopku sklep o poplačilu še ni bil izdan, prav tako še niso pravnomočni sklepi o izročitvi nepremičnin upniku kot njihovemu kupcu. To pa pomeni, da v času, ko je bila dovoljena izvršba na premičnine (2. 3. 2020), izveden rubež (25. 8. 2021) in izdan izpodbijani sklep o stroških (1. 8. 2022), upnik, četudi je v predmetnem postopku nastopal kot kupec nepremičnin, še ni bil poplačan. Glede na navedeno tudi ni mogoče šteti, da opravljeni rubež ni bil potreben za izvršbo, posledično pa je kot potrebne za izvršbo treba upoštevati tudi stroške, ki so upniku utemeljeno nastali v zvezi s tem rubežem in z opravili, ki jih je izvršitelj moral opraviti pred rubežem

Stroški izvršitelja spadajo namreč med izvršilne stroške (293. člen ZIZ). Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej plača upnik, na njegovo zahtevo pa mu mora stroške, potrebne za izvršbo, povrniti dolžnik (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Stroškov, ki so nastali zaradi opravil izvršitelja, ne bi bilo mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo in upnik njihove povrnitve ne bi mogel zahtevati od dolžnika, če bi bila terjatev, ki je predmet izvršbe, v trenutku oprave dejanja, v zvezi s katerim je izvršitelj upniku obračunal plačilo za delo in stroške, že v celoti poplačana. Vendar v obravnavani zadevi temu ni bilo tako. Plačilo v višini 484,85 EUR, na katero se v pritožbi sklicuje dolžnica, je namreč dolžnica opravila šele 25. 3. 2022, izvršitelj pa je dejanja, v zvezi s katerimi si je z obračunom z dne 25. 3. 2022 obračunal plačilo za delo in stroške, opravil pred tem datumom, zaradi česar pozneje opravljeno plačilo (tudi če bi bila z njim poplačana celotna terjatev upnika, kot zatrjuje dolžnica) ne vpliva na pravico upnika, da od dolžnika zahteva povrnitev zneska, ki mu ga je (v zvezi z izvršilnimi dejanji, ki so bila potrebna za izvršbo) skladno z določbami Pravilnika obračunal izvršitelj. Upnik od dolžnice ni upravičen zahtevati povrnitve plačila, ki ga je izvršitelj obračunal za zaznambo rubeža v rubežni zapisnik po tar. št. 2 Pravilnika v višini 100 točk oziroma 28,00 EUR. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da

Iz rubežnega in cenilnega zapisnika izvršitelja izhaja, da je izvršitelj dolžnika iskal na dveh naslovih. Na prvem naslovu je bil neznan oziroma odseljen, na drugem, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, pa ni bilo nikogar doma. V rubežnem in cenilnem zapisniku je nadalje navedeno, da je izvršitelj za zavarovanje upnikove terjatve opravil rubež vozila v lasti dolžnika, navedeni pa so tudi podatki o vozilu in ocenjena vrednost vozila. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne vsebine zapisnika zaključilo, da iz zapisnika ne izhaja, da bi se vozilo nahajalo na kraju rubeža in da bi izvršitelj opravil tudi fizični rubež vozila. Ker listine v spisu ugotovitve tega ključnega dejstva ne omogočajo, saj iz zapisnika nedvoumno ne izhaja niti da je izvršitelj opravil fizični rubež vozila niti da tega ni opravil, se postavlja dvom glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o dejstvih, na katera je oprlo svojo odločitev.

S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel. Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote.

Pred razpisano javno dražbo je bil izveden dvig čolna in hramba v skladišču upnika. Šlo je torej za dejanje, povezano z izvedbo javne dražbe (ki je izvršilno dejanje). Pritožbeno sodišče se strinja z upnikom, da gre pri dvigu čolna za potreben strošek postopka, saj mora izvršitelj zainteresiranim kupcem omogočiti ustrezen ogled predmeta dražbe.

Upnik je predlog za izvršbo vložil tako za izterjavo že zapadlih zneskov preživnin kot tudi za izterjavo še nezapadlih zneskov preživnin. Za izterjavo zapadlih zneskov je bila dovoljena izvršba na dolžnikove premičnine, za izterjavo nezapadlih zneskov pa izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Ko je torej banka sodišče obvestila, da je dokončno poplačala sklep o izvršbi, ni bilo glede na predlog in sklep o izvršbi nobene podlage za sklepanje, da so bili z odtegnjenim zneskom poplačani že zapadli obroki, zato je bilo treba šteti, da gre za odtegnitev v naprej, za še nezapadle zneske. Tudi iz sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je izvršbo delno ustavilo, ni mogoče potegniti zaključka, da bi bil ta znesek namenjen poplačilu že zapadlih preživnin. Taka ugotovitev, torej da so bili z bančnimi odtegljaji poplačani že zapadli zneski preživnin, prvič izhaja šele iz sklepa z dne 8. 10. 2020, s katerim je ustavilo izvršbo na premičnine, v pravilnost take ugotovitve pa se višje sodišče na tem mestu ne spušča, saj je sklep že postal pravnomočen. Še enkrat pa je poudariti, da do izdaje tega sklepa ni bilo mogoče šteti, da so bili že zapadli zneski preži

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot je to primer v obravnavani zadevi, na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, zakon ne določa drugače, prav tako ne za premičninsko izvršbo.

Če se premičnine vpisujejo v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, se rubež opravi že z vpisom sklepa o izvršbi v ta register. V takem primeru ima izvršitelj pravico do plačila za posebne vrste rubežev, med katere sodi tudi vložitev zahteve za vpis rubeža ter prepovedi odtujitve v uradni register zastavljenih premičnin in zastavnih pravic.

Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.

Vse do dokončnega plačila upnikove terjatve je izvršitelj, ki je postavljen z odločbo sodišča, dolžan opravljati izvršilna dejanja, med katera sodi tudi prodaja že zarubljenih dolžničinih premičnih. Morebitno dogovarjanje z izvršiteljem o preklicu razpisane javne dražbe brez vednosti upnika ob pogoju, da bi dolžnica le delno poravnala upnikovo terjatev, ne odvezuje izvršitelja, da razpisanega izvršilnega dejanja ne bi opravil. Izvršitelj je s svojim poročilom izkazal opravo izvršilnega dejanja, medtem ko dolžnica s pritožbenimi navedbami in dokazi ni izkazala, da izvršilno dejanje ni bilo opravljeno.

Sama opredelitev posameznega izvršilnega dejanja v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik) še ne zadošča za upravičenost do povrnitve stroškov. Merilo upravičenosti do povračila stroškov se nanaša na smotrnost stroškov in zahtevo, da se izvršba opravi s čim manjšimi stroški. Dosledno zahtevanje in priznavanje povrnitve stroškov za prevzem vsakega posameznega plačila pa je v nasprotju z namenom izvršbe, saj povzroči naraščanje izvršilnih stroškov in se posledično obveznost zmanjšuje v manjšem obsegu, kot bi se sicer.

Tožnica je upravičena do nakazila celotne kupnine za na borzi prodane delnice in ne le do zneska, zmanjšanega za stroške posredniške provizije. Ker si je toženec brez pravne podlage zadržal del kupnine, je prekršil svojo profesionalno skrbnost, zato tožnici odgovarja za nastalo škodo oziroma zmanjšanje njenega premoženja. Zoper toženca je bil začet postopek osebnega stečaja. Z navedenim dnem je prišlo do prekinitve postopka. Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko je toženec vložil pritožbo in je že potekel tudi rok za toženčev odgovor na tožničino pritožbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo, saj s tem niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank.

Izvršba na dolžnikove nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, se opravi z rubežem in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo. Cenitev vrednostnih papirjev hkrati z rubežem opravi izvršitelj, ki opravlja rubež. V primeru nestrinjanja z opravljeno cenitvijo izvršitelja novo cenitev na zahtevo in na stroške stranke opravi sodni cenilec, ki ga izbere stranka. Izvršitelj lahko prodajo vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, izvede tudi preko pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ki ga določi sam. Stroški pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev so izvršilni stroški. Sam predlog za odlog izvršbe še ne ustvarja nobenih pravnih učinkov.

Izvršilne stroške, kamor sodijo tudi stroški izvršitelja, najprej plača upnik, zato je tudi vprašanje pravilnosti obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja najprej predmet razmerja med upnikom in izvršiteljem. Če upnik pri izvršitelju ne vloži zahteve, da o obračunu odloči sodišče, velja obračun z iztekom 8 dnevnega roka od prejema za dokončnega, dokončni obračun pa je izvršilni naslov za izterjavo stroškov zoper upnika. Zato je treba zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, vložiti pri izvršitelju in ne neposredno pri sodišču. Zahteva po plačilu varščine predstavlja diskrecijo izvršitelja, posledica neplačila varščine pa je v ustavitvi izvršbe. Zakon upniku sicer omogoča, da v primeru, če ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, pri izvršitelju vloži zahtevo, da o tem odloči sodišče. Takšno zahtevo pa mora upnik vložiti pri izvršitelju, saj ta v nasprotnem primeru ni seznanjen z upnikovo zahtevo ter sodišče obvesti o neplačilu varščine, zadevo statistično odčrta, posledica pa je ustavitev postopka. Zaradi takšnega razmerja med upnikom in izvršiteljem mora upnik zahtevo za presojo varščine vložiti pri izvršitelju.