VSRS sodba VIII Ips 264/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne dopusti spremembe oziroma razširitve tožbe in nato zavrnilo zahtevek za odpravo odločb toženke z dne 18. 10. 2013 in 19. 11. 2013 ter zahtevek, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ji prizna pravica do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

4V reviziji povzema dogodke pred izpodbijanima odločbama toženke. Pri tem navaja, da je pred brezposelnostjo prejemala delno invalidsko pokojnino, da je v prvem obdobju brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in se nato spet prijavila pri toženki, ki ji je priznala pravico do delne invalidske pokojnine. Meni da ima za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev tudi pravico do začasnega nadomestila. To nadomestilo naj bi urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v členih od 85. do 92. Izpolnjevala naj bi vse pogoje. Navaja, da 93. člen ZPIZ-2 ne pride v poštev v njenem primeru. Sodišče naj bi spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS, po kateri je tretji odstavek 66. člena prejšnjega zakona (ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Toženka naj bi napačno uporabila določbe ZPIZ-2, ker naj bi tožnica pravico do nadomestila za čakanje na delo pridobila že na podlagi ZPIZ-1.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila tožnici po odločbi toženke z dne 18. 9. 2008 priznana invalidnost III. kategorije in pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od 9. 7. 2008 dalje. Z odločbo z dne 2. 4. 2009 ji je toženka priznala pravico do delne invalidske pokojnine od 10. 10. 2008 dalje, s kasnejšo odločbo z dne 17. 12. 2012 pa je odločila, da se tožnici z 10. 12. 2012 ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, saj je bila takrat kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je v času od 11. 12. 2012 do 10. 6. 2013 prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Z izpodbijanima odločbama ji je toženka ponovno priznala delno invalidsko pokojnino od 11. 6. 2013 dalje.

8Tožnici je bila torej že po ZPIZ-1 priznana pravica do delne invalidske pokojnine, ki jo je tudi prejemala, za čas brezposelnosti in prejemanja denarnega nadomestila pa je bilo ustavljeno le izplačevanje te pokojnine. Toženka je po koncu tega obdobja, upoštevajoč tudi 389. člen ZPIZ-2, tožnici ponovno priznala delno invalidsko pokojnino, ki jo je tožnica pred tem že uživala. Ob teh ugotovitvah ni nobene podlage za to, da bi bila tožnica poleg ali namesto delne invalidske pokojnine upravičena tudi do priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru sploh ne gre za pravico, ki jo je kdajkoli pridobila, niti za pravico, ki bi izhajala iz določb ZPIZ-1 ali ZPIZ-2.

9Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe 85. do 92. člena ZPIZ-2. Pri tem tožnica tudi ne obrazloži, kako bi lahko iz teh določb izhajala njena pravica do začasnega nadomestila za čakanje na delo oziroma ustrezno zaposlitev. ZPIZ-2 v teh določbah ureja pravico do nadomestila za invalidnost oziroma pravico do delnega nadomestila in ne pravice, kot jo uveljavlja tožnica. Že sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se je po ZPIZ-2 pravica do delne invalidske pokojnine preimenovala v delno nadomestilo - saj se je v praksi po prejšnjem zakonu ta pravica zamenjevala in izenačevala z drugimi pravicami do pokojnine, čeprav je po svoji naravi nadomestilo za invalidnost.

10Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.