86. člen ZPIZ-2

Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja. Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, sta izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti pravilno odpravljeni.

Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Tožnico bi bilo mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le, če pri njej ne bi bilo preostale delazmožnosti, ker več ne bi bila zmožna za nobeno organizirano pridobitno delo. Ker takšen zdravstveni dejanski stan ni izkazan, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen. Glede na preostalo delazmožnost je na podlagi 1. odst. 82. člena ZPIZ-2 tožnici zakonito priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 19. 11. 2020 dalje.

V zadevi zagotovo ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti le zaradi posledic poškodbe pri delu. Ker je tožnica v II. tč. izreka prvostopenjske sodbe že pravnomočno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni ter ima priznane ustrezne pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti, ostaja pritožba zoper VII. točko izreka o zavrnjeni razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, neuspešna. Ugotavljanje zatrjevane popolne nezmožnosti za pridobitno delo bo zaradi morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja po končanem predsodnem postopku z dnem 28. 5. 2020, lahko le predmet kontrolnega pregleda meseca novembra 2023, določenega v III. tč. izpodbijane sodbe.

ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G. Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.

Vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.

Pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev.

Osebe, ki so invalidsko upokojene, glede na določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji nimajo statusa zavarovanca iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temveč imajo status upokojenca. V tem primeru tudi če je tožnik v Republiki Avstriji vključen v sistem obveznega zavarovanja kot upokojenec na podlagi 8. člena avstrijskega Zakona o splošnem socialnem zavarovanju, kot to v pritožbi navaja tožnik, to nikakor ne pomeni, da je navedeni status izenačen s statusom zavarovanca upoštevaje določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje. V tem primeru pa se je bil dolžan v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker se tožnik v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidnosti ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od po

Nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti so tožnici priznane s sodbo z dne 9. 5. 2018. Z navedeno sodno odločbo, ki je pravnomočna z dnem 21. 6. 2018, je tožnica še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar z novo pravico do dela na drugem delu s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 1. 5. 2016 dalje. O višini in izplačevanju delnega nadomestila je odločal toženi zavod. Z odločbo z dne 18. 9. 2018, ki je predmet tega sodno socialnega spora je delno nadomestilo odmeril v višini 421,08 EUR mesečno in izrekel, da se izplačuje od 21. 6. 2018 dalje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izplačevanje delnega nadomestila od 21. 6. 2018 dalje in ne od 24. 5. 2017, kot neutemeljeno vztraja tožnica, zakonito.

Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični.

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje n

Ker tožnica ni sodila v varovano kategorijo delavcev in ni uživala posebnega varstva, ji ne glede na pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovnega razloga, ni mogoče očitati opustitve varstva pravic in opustitev šteti kot podajo soglasja k prenehanju delovnega razmerja. Dodatno, ker ZPIZ-2 ne določa posebnega pogoja po uveljavitvi sodnega varstva zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri ugotavljanju pogojev za priznanje delnega nadomestila, ni mogoče šteti, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi ali volji oziroma sporazumno. To pa pomeni, da skladno z določbo 86. člena ZPIZ-2 tudi niso izpolnjeni pogoji za znižanje delnega nadomestila za 30 %, kot je to storil toženec.

Ker se je lahko tožnici delno nadomestilo izplačevalo za čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je izpolnjevala obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, je pri izplačanem znesku za mesec junij 2017 glede na to, da se je 1. 6. 2017 v skladu s preostalo delovno zmožnostjo zaposlila prišlo do preplačila. Zaradi obstoja dejanskega stanu iz 194. člena ZPIZ-2 je prejeti znese dolžna vrniti toženi stranki.

Delno nadomestilo se invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

Ker tožena stranka tožnici kot invalidu ni mogla zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu, bi ji morala izplačevati plačo za polni delovni čas oziroma ustrezno nadomestilo plače za polni delovni čas (tudi za bolniški stalež). Tožena stranka bi z ustreznimi pravnimi sredstvi morala poskrbeti za refundacijo plačanih nadomestil v polnem znesku, v nobenem primeru pa ni imela pravice tožnici za štiri ure dnevno v spornem obdobju obračunavati letni dopust oziroma višek ur zaradi opravljenih nadur v preteklih obdobjih. Po ustaljeni sodni praksi se za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP ne štejejo potni stroški za pooblaščenca, če si stranka izbere odvetnika izven sedeža sodišča, saj bi bili stroški lahko manjši, če bi pooblaščenec poskrbel za udeležbo substituta na obravnavi v drugem kraju.