389. člen ZPIZ-2

Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2.

Za odmero pokojnine so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic.

Tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo ZPIZ-2B. Višina zneska je odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Toženec je zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2.

Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1). Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče z

Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

Tožena stranka tožnice ni opozorila, da ZPIZ-2 take pravice, kot jo je zahtevala z vlogo, ne pozna več. V primeru, da gre za nejasen zahtevek, pa bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, katero pravico tožnica uveljavlja (oziroma do katere bi lahko bila upravičena) in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev. Postopati bi morala po 7., 8. in 9. členu ZUP, ki nalagajo organom, da pri odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice.

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala. Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.

Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo. Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila us

Ker tožnik ob vložitvi zahteve ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, mu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine.

Pravico iz zavarovanja posameznik lahko uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Tožnik pravice do pokojnine v času veljave ZPIZ-1 ni pridobil, ker ni izpolnjeval pogojev za njeno priznanje.

Ob dejstvu, da je bila v predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015, je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice, odmero in izplačevanje delne pokojnine že od 24. 6. 2011 dalje, z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi stroškovno, kot neutemeljen zavrniti.

Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.

V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.

V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Te pravice namreč ne poznata niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom je bila urejena v določbah ZPIZ/92. Tožnica pa ni postala invalid po določbah ZPIZ/92, temveč je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena šele z odločbo z dne 18. 9. 2008 in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 (delna invalidska pokojnina). Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato ni utemeljen.

Tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ni bil uživalec nobene od pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po prejšnjih predpisih. Zato ob vložitvi zahteve za priznanje pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-2.

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92. ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.