91. člen ZPIZ-2

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar

Nobene podlage ni za to, da bi bila tožnica poleg ali namesto delne invalidske pokojnine upravičena tudi do priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru sploh ne gre za pravico, ki jo je kdajkoli pridobila, niti za pravico, ki bi izhajala iz določb ZPIZ-1 ali ZPIZ-2.