93. člen ZPIZ-2

Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2). Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka. Določilo drugega

Pri tožnici glede na prejšnji invalidski postopek ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do spremembe invalidnosti, tako da bi bila njena delovna zmožnost v celoti izgubljena. Pri tožnici je od 17. 1. 2017 dalje zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki (v skladu s pravnomočno sodbo z dne 8. 2. 2019).

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Predlog se zavrne.

Ob dejstvu, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru II. kategorije invalidnosti, je na temelju 81. člena ZPIZ-2 mogoče tožniku prisoditi le novo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo za poln delovni čas zaradi dodatne stvarne razbremenitve pri delu, ne pa tudi nove pravice do poklicne rehabilitacije. V skladu z mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa bo odločanje o poklicni rehabilitaciji predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove medicinske dokumentacije po predhodni kompleksni obravnavi.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo.

Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila). Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.

Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je pri tožniku prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da so potrebne dodatne fizične in časovna razbremenitev pri delu, kar predstavlja spremenjeno III. kategorijo invalidnosti.

Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.

Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do spornega dne ni prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da bi bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in določenimi fizičnimi razbremenitvami.

Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ob nespremenjenem dejanskem stanju, preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so namreč lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je v praksi že zavzelo stališče, da zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa materialno pravnomočna. Z njo namreč zavarovanec ne pridobi nobenih pravic, temveč zgolj obdrži predhodno pravnomočno priznane pravice. To pa pomeni, da se s priznanjem novih pravic od pravnomočnosti zavrnilne odločbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločbe v primeru, ko do spremenjene invalidnosti pride pred pravnomočnostjo te zavrnilne odločbe, izdane ob zmotno ali pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ne posega v pravnomočnost niti v zakonski pogoj sprememb v zdravstvenem stanju ozi

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013, pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.

Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.

Predmet presoje v ponovljenem sojenju je bilo torej zgolj vprašanje, ali tožnica, pri kateri je od 18. 12. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu in je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, je pa prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, saj so potrebne dodatne fizične razbremenitve od 6. 8. 2013 dalje, izpolnjuje pogoj gostote dobe za pridobitev novih pravic. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je dopolnila 5 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe in 11 mesecev pokojninske dobe pri italijanskem ter 1 mesec in 6 dni pokojninske dobe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilen. Tožnica je do nastanka spremenjene invalidnosti dopolnila 50 let starosti, zato bi delovna leta od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka te spremenjene invalidnosti znašala 30 let. V ta leta pa se ne všteje čas od 18. 11. 2008 dalje, ko je bila uživalka nadomestila za invalidnost1 in prijavljena v evidenci brezposelnih oseb Zavoda RS za zaposlovanje, kar pomeni, da delovna leta znašajo 26 let. Za priznanje novih pravic na temelju III. kategorije invalidnosti, ki je

Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati. V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.

Pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do spremembe že ugotovljene invalidnosti, da bi se ta poslabšala, ali da bi nastal nov primer invalidnosti. Ugotovilo je, da je njegovo zdravstveno stanje ni slabše, kakor je bilo v letu 2011 in da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, da je preostala delovna zmožnost tožnika zmanjšana za manj kot 50 %, da so stvarne razbremenitve priznane z odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2011 v skladu z njegovim zdravstvenim stanjem. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Tožnica je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.