85. člen ZPIZ-2

ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.

Za presojo zadeve je ključna pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, ki mu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.

Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Ali je vzrok invalidnosti bolezen ali pa poškodba zunaj dela, na izračun nadomestila za invalidnost nima vpliva. Glede na 47. člen ZPIZ-2 bi na odmero nadomestila vplivalo le, če bi bil vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu. Za odmero nadomestila ni ključen datum začetka dela na drugem delovnem mestu, temveč datum nastanka invalidnosti.

Delodajalec tožnika vse do izdaje odločbe z dne 24. 5. 2021 ni premestil na drugo delo. Iz navedene odločbe povsem jasno izhaja, da se delovno mesto, na katerega je razporejen, prilagodi šele s 1. 6. 2021. V tem primeru izpovedbe tožnikovih sodelavcev ne morejo nadomestiti izdane odločbe delodajalca. Če je bila ta odločba nepravilna oziroma nezakonita, bi moral tožnik zoper njo sprožiti ustrezne postopke.

Pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja delodajalec. Šele ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni.

Škoda (prenehanje prejemanja nadomestila za invalidnost oz. vrnitev preplačila) ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke (nerazporeditvijo tožnika na novo ustrezno delovno mesto), temveč v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ZPIZ, ki je pravico do nadomestila za invalidnost ukinil, čeprav bi jo do razporeditve po novi odločbi še vedno moral priznavati na podlagi prejšnje razporeditve.

Pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost je vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca oziroma z dnem realizirane pravice do premestitve. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost niso izpolnjeni.

Nestrinjanje s stališčem sodišča, da pisna izjava samozaposlenega o pričetku opravljanja s. p. dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko učinkuje le za naprej, čeprav je dajatev v predsodnem postopku priznana za nazaj, ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožnikovo pravno naziranje glede učinkovanja pisne izjave nosilca dejavnosti s. p. tudi za nazaj, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila. Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2.

Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.

Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar

Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-2. O vzroku nastanka invalidnosti je bilo že pravnomočno odločeno, zato v postopku odmere nadomestila ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali gre pri tožniku za invalidnost zgolj kot posledico poklicne bolezni, ali pa gre za kombiniran vzrok invalidnosti.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ob odpravi nepravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb toženca o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, priznanje nadomestila, izrecno uveljavljal od 1. 6. 2016 dalje. Ker mu je sodišče prve stopnje pravico do nadomestila za invalidnost, ki mu jo je ob pravilni uporabi materialnega prava edino mogoče priznati, priznalo že od 1. 1. 2013 dalje, mu je prisodilo več, kot je uveljavljal, saj mu je nadomestilo priznalo za daljše obdobje od vtoževanega. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.

Tožbeni zahtevek za I. kategorijo invalidnosti vključuje tudi zahtevek za razvrstitev v II. oz. III. kategorijo invalidnosti.