VSL Sklep II Cp 851/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan na severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 627/2 k.o. ... na meji z nepremičnino parc. št. 630/3 k.o. ... zgraditi brežino z gramozno - kamnitim materialom tako, da bo naklon brežine 1:2. Zavrnilo je tudi podredne tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka zahtevala od toženca, da v prej navedenem delu nepremičnine zgradi kamnito - betonski zid, ki ga je natančneje opisala (prvi podredni zahtevek), brežino z gramozno - kamnitim materialom na v izreku opisan način (drugi podredni zahtevek) in v tretjem podrednem zahtevku opisani betonski zid. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi tožene stranke in tožeči stranki naložilo, da je dolžna odstraniti v izreku sodbe opisana del ceste v razdalji 17,24 m in kanalizacijski vod v razdalji 28,72 m; prepovedalo ji je tudi v bodoče na kakršenkoli način posegati v nepremičnino parc. št. 627/2 k.o. ... Posledično je tožečo stranko obsodilo na plačilo stroškov postopka.

2V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma eventuelnim tožbenim zahtevkom, zavrne pa nasproti tožbeni zahtevek tožene stranke, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je dokazni postopek dokazal, da je pravni prednik toženca nedopustno in protipravno posegel v nepremičnino parc. št. 630/3 k.o. ..., ko je odkopal brežino in s tem posegel v stabilnost ceste, ki poteka po nepremičnini tožeče stranke. Sodba nima razlogov, zakaj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je ugotovilo nedopusten, protipraven in nestrokoven poseg v nepremičnino tožeče stranke. Ker je to pri odločitvi zanemarilo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Irelevantna pa je obrazložitev v točki 16, saj ne opravičuje posega v lastninsko pravico tožeče stranke. Sodišče je pozabilo navesti vzrok za zamašitev jaška in nabiranje vode: vse to je posledica odstranjene sporne kanalizacije, kar je storil pravni prednik tožene stranke. Kanalizacija je bila izvedena po letu 1970, tožeča stranka je v zvezi s tem zahtevala posestno varstvo in vzpostavitev prejšnjega stanja ter bila uspešna (postopek Okrajnega sodišča v Krškem P 151/2010). Stanje kanalizacije kakršno je sedaj, je bilo vzpostavljeno po navedeni sodni odločbi. Kanalizacija je nujno potrebna, saj so nanjo priklopljeni stanovanjski blok in tri stanovanjske hiše. Jaški so se morali postaviti, da se je lahko pravilno izvedel priklop kanalizacije. Nepravilen je zaključek, da sanacija brežine ni potrebna, ker je v neposredni bližini ostanek škarpe. Gre za laično oceno prvostopenjskega sodišča, ki ni z ničemer podprta. Brežino je treba vzpostaviti v prejšnje stanje, ker je pravni prednik toženca nedopustno in protipravno posegel v tožničino nepremičnino - cesto in obcestno telo. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je spodaj postavljen zidan objekt toženca, ne opravičuje posega v njeno lastninsko pravico. Sodba ima razloge le glede nasprotnega tožbenega zahtevka, ne pa tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Gre za neenakopravno obravnavo pravdnih strank (kršitev ustavnih pravic iz 14. člena Ustave in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj sodišče po eni strani dopušča poseg tožene stranke v nepremičnino tožeče stranke, v zvezi z domnevnim posegom tožeče stranke pa nasprotnemu tožbenemu zahtevku nepravilno ugodi. Zmoten je zaključek, da se je z asfaltacijo začelo med leti 1994 -1996, sanacija ceste se je začela že v letu 1992, cesta pa je bila zgrajena že pred letom 1965 v enakem obsegu. Pravni prednik toženca sanaciji ceste ni nasprotoval, tožeče stranke same ni nikoli pozival k ustavitvi del, z dopisi, ki jih je poslal A. in inšpektoratu, pa niso bili seznanjeni. Cesta je bila v dobri veri zgrajena pred letom 1965, kar so potrdile priče. Kanalizacija pa je bila zgrajena pred letom 1970 in med letom 1986 in 1988 predana v upravljanje A. Torej je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pridobila stvarno služnostno pravico za kanalizacijo in cesto ter s tem opravičila posege v nepremičnino tožene stranke. Za priposestvovanje služnostne pravice se zahteva le dejansko izvrševanje v obdobju 20-ih let, kar je v sporni zadevi podano. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo glede priposestvovanja stvarne služnostne pravice. Tudi glede pravdnih stroškov sodba nima razlogov.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih, materialno pravo pa mora poznati in mora trditve strank subsumirati pod ustrezno pravno normo. Če so trditve strank in ponujeni dokazi pomanjkljivi, mora sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP na primeren način poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo ali dopolnijo dokazila glede relevantnih trditev. Vsako tožbo mora sodišče obravnavati z vidika vseh materialnopravnih podlag, ki pridejo v poštev glede na trditveno podlago strank.

6Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženec oziroma njegov pravni prednik z vztrajnim odkopavanjem in rednim odvažanjem zemljine praktično izravnal brežino na severozahodni strani parc. št. 627/2 z mejo s parc. št. 630/3 k.o. ..., zaradi česar se je začela erozija zemljišča ob robu ceste in obstaja nevarnost, da bo prišlo do uničenja ceste, vprašljiva je stabilnost ceste in s tem ogrožena prometna varnost ter dostop do štirih hiš, vidne pa so tudi poškodbe fekalne kanalizacije in manjše lokalne porušitve. Ker je toženec s posegi poslabšal pogoje uporabe nepremičnine - ceste, že nastaja škoda in grozi, da bo nastala še večja, če ne bo prišlo do sanacije. Iz te trditvene podlage izhaja, da naj bi pravni prednik toženca s posegi v okolje povzročil nevarnost, da bo večjemu številu oseb nastala škoda. Za primer takih posegov pravni red predvideva tožbo na podlagi 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za odstranitev škodne nevarnosti. Ker sodišče prve stopnje tožbe tožeče stranke s tega vidika ni obravnavalo, je zmotno uporabilo materialno pravo (141. člen ZPP).

7Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke tožeče stranke in tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe obravnavalo le z vidika prepovedi vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pravno varstvo na podlagi tega zakonskega določila gre le lastniku ali domnevnemu lastniku, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot predhodno vprašanje ugotavljalo lastništvo predmetnih nepremičnin. Glede na ugotovitve izvedenca geodetske stroke, ki jim je sodišče utemeljeno sledilo (mnenje je jasno in strokovno, pravdni stranki ga nista uspeli izpodbiti), poteka del javne ceste po parc. št. 627/2 k.o. ..., ki je v lasti toženca. Vendar pa je tudi toženec s posegi v brežino na določenem delu posegel v parc. št. 630/3 k.o. ..., katere lastnica je tožeča stranka. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da ob teh ugotovitvah sodišče ni imelo podlage, da je v celoti zavrnilo primarni in podredne tožbene zahtevke, ugodilo pa nasprotnemu zahtevku toženca. Za ugotovitve, da posegi toženčevega pravnega prednika v brežino ceste v delu, kjer poteka po zemljišču v lasti tožeče stranke, sanacija brežine ni potrebna zaradi ostanka škarpe in zidanega objekta toženca, v spisu ni zadostne opore. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko na podlagi fotografij v spisu samo zaključilo, da na tem delu ni nobene nevarnosti. Sicer pa obstoj nevarnosti ni predpostavka za ugoditev tožbi za prepoved vznemirjanja lastnika po 99. členu SPZ.

8V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da je priposestvovala stvarno služnostno pravico za kanalizacijo in cesto in s tem upravičila posege v nepremičnino toženca, je treba pojasniti, da javna cesta ne predstavlja služnosti. Da lahko zgradi javno cesto, mora občina pridobiti lastninsko pravico na zemljiščih, po katerih poteka cesta. Če se to ne da doseči z dogovorom, mora sprožiti razlastitveni postopek.

9Drugače je glede kanalizacijskih vodov, ki so vkopani tudi v zemljišču tožene stranke. Gre za služnost v javno korist, to je posebno obliko nepravih služnosti iz 226. člena SPZ. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 210/2014 zavzelo stališče, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere. Za materialnopravno pravilno presojo dobre vere je treba ugotoviti, kdaj so bili kanalizacijski vodi vkopani v zemljišče v lasti toženca oziroma njegovih pravnih prednikov, ali so bila pridobljena kakšna soglasja, ali morda izhaja iz konkludentnih ravnanj pravnih prednikov toženca, da soglašajo s postavitvijo kanalizacije. V zvezi s konkludentnimi ravnanji izraženo voljo pritožbeno sodišče opozarja, da mora iz ravnanj izhajati jasno izražena volja.¹ Za presojo dobrovernosti ni odločilen trenutek, ko je sedaj pokojni B. B. ugotovil poseg na svojem zemljišču, kot je to presojalo sodišče prve stopnje (gl. točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe), pač pa soglasja in ravnanja ob vkopanju kanalizacijskih vodov pa do konca priposestvovalne dobe. Če z nepremičnino z dovoljenjem lastnika gospodari kdo drug, ne lastnik, so relevantna za presojo dobrovernosti tudi njegova ravnanja in morebitna soglasja. Zato je zaključek sodišča, da mati pokojnega B. B. ni mogla dati soglasja tožeči stranki, ker ni bila lastnica parcele, zmoten.

10Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določb 355. člena ZPP pritožbi ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrača zadevo v novo sojenje. Ne more namreč na pritožbeni stopnji ugotavljati celih sklopov relevantnih dejstev, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Katera dejstva bo moralo ugotoviti, izhaja iz predhodne obrazložitve. Ker je šele s tem razveljavitvenim sklepom opravljeno materialnoprocesno vodstvo, imata stranki možnost dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da bi bilo glede na to, da sta obe pravdni stranki posegli v lastninsko pravico nasprotne stranke, edino smiselno, da razmerja uredita z medsebojnim dogovorom.

11Izrek o stroških postopka temeljni na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Gl. sodbo VSRS II Ips 173/2014.