VSRS sodba III Ips 125/2014

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 500,02 EUR njenih stroškov revizijskega postopka, v petnajstih dneh (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti).

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi tožnici nastala z izplačevanjem invalidske pokojnine ter dodatka za pomoč in postrežbo poškodovancu v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Sodišče druge stopnje pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 60/2014-9 z dne 2. 9. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravna podlaga za zahtevek tožnice določba 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ali določbi 271. in 274. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma ali so določbe ZPIZ-1 glede na določbe ZOZP lex specialis.(1)

3Na podlagi navedenega sklepa tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico; podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in priglasila stroške revizijskega odgovora.

Presoja utemeljenosti revizije

5Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da se je v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke, huje poškodoval zavarovanec tožnice, zaradi česar je pridobil pravico do invalidske pokojnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, kar je v skupnem izplačanem znesku znašalo 4.766,79 EUR.

7Tožnica je od toženke zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala z izplačevanjem invalidskih pokojnin ter dodatka za pomoč in postrežbo svojemu zavarovancu za leta 2009, 2010 in 2011. Sklicevala se je na določbe ZPIZ-1, ki naj bi predstavljale pravno podlago za njen regresni zahtevek.

8Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da določbe ZPIZ-1 dajejo pravno podlago (le) za regresni zahtevek tožnice zoper direktnega povzročitelja prometne nesreče. Na podlagi določb ZOZP pa sta zaključili, da tožnica kot posredna oškodovanka od zavarovalnice ne more uspešno terjati povračila celotne škode. Po mnenju sodišč prve in druge stopnje lahko namreč tožnica od toženke zahteva le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Ker zaradi odločanja o odškodninskih zahtevkih drugih oškodovancev v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani oškodovanci še niso bili poplačani za nastalo škodo, je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, in sicer zaradi neizpolnjevanja pogojev za izplačilo po 18. členu ZOZP.

9Med strankama spora je sporno, ali je toženka dolžna povrniti škodo iz naslova izplačane invalidske pokojnine ter dodatka za pomoč in postrežbo glede na 271. in 274. člen ZPIZ-1.

10ZPIZ-1 določa, da lahko tožnica zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca (prvi odstavek 271. člena). Odškodnina, ki jo ima tožnica v takem primeru pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih plačuje tožnica (drugi odstavek 274. člena).

11ZOZP določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člena).

12Tožnica zahteva povračilo invalidske pokojnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, do katerih je bil upravičen njen zavarovanec. Po vsebini gre za regresni zahtevek.

13Pravno podlago za odškodninske zahtevke tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zaradi česar je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis.(2) Zato ni relevanten revidentkin argument, da je ZPIZ-1 v razmerju do ZOZP kasnejši predpis, zaradi česar naj bi veljalo pravilo lex posterior derogat legi priori.

14ZOZP v 18. členu tožnici izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je obseg teh zahtevkov ožji kot po ZPIZ-1. Zahtevki tožnice zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožnica upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Zato je določeno obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, predvideno z ZOZP. Upoštevati pa je treba, da je tudi tožnica dolžna nositi del rizikov, ki so posledica nekaterih nesreč njenih zavarovancev, saj je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja (10. člen ZPIZ-1). Poleg tega je namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da se premoženje lastnika vozila ne zmanjša, če bo moral zaradi škodnega dogodka, ki pomeni zavarovalni primer, tretji osebi plačati odškodnino.(3) Socializacija rizikov namreč omogoča, da kljub nastanku zavarovalnega primera ni prizadeto niti premoženje povzročitelja prometne nezgode niti premoženje oškodovanca. Tako tožnica od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve dodatka za pomoč in postrežbo ter (celotne) izplačane invalidske pokojnine, temveč lahko zahteva le sorazmeren del prispevkov za invalidsko zavarovanje (prvi odstavek 18. člena ZOZP). Odgovornost zavarovalnice je namreč limitirana na tisto vrsto škode (in njen obseg), ki jo izrecno določa 18. člen ZOZP.

15Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožnica od odgovornostne zavarovalnice ne more uspešno zahtevati povrnitev invalidske pokojnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo izplačuje svojemu zavarovancu, pa ima pravico, da na podlagi prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, od direktnega povzročitelja nezgode. Le-ta v navedenih primerih ne more biti v privilegiranim položaju. Ker v razmerju do odgovornostne zavarovalnice izgubi pravice iz naslova avtomobilskega zavarovanja, lahko zavarovalnica od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe zahteva povrnitev tistega, kar je izplačala oškodovancu. Opisano razlikovanje tako utemeljuje možnost regresnega zahtevka zavarovalnice zoper povzročitelja prometne nezgode.(4)

16Končno ne drži revidentkino stališče o njenem „statusu“ oškodovanke po (vseh) določbah ZOZP. Poseben položaj direktne ali neposredne oškodovanke ji je namreč priznan zgolj v kontekstu 18. člena ZOZP, ki specialno ureja njen položaj v tožbah proti avtomobilskim zavarovalnicam glede izplačila ustreznih denarnih zneskov.(5) Zatorej (niti) na podlagi 20. člena ZOZP ne more uspešno uveljavljati povrnitve celotnih zneskov pokojnin in drugih dajatev, ki jih izplačuje.

17Ker v zvezi z očitkom o materialnopravno zmotni odločitvi sodišč nižjih stopenj o zavrnitvi zahtevka zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 18. člena ZOZP (zaradi uveljavljanja tožbenega zahtevka pred izpolnitvijo pogoja poplačila odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev) revizija ni bila dopuščena, se Vrhovno sodišče do tega očitka ni opredeljevalo. Enako velja za očitek nemogočega izračuna kapitaliziranega zneska glede na utemeljenost zahtevka le za sorazmeren del vplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (kot to določa prvi odstavek 18. člena ZOZP).

Odločitev o reviziji

18S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev. Ker se po obrazloženem uveljavljani revizijski razlog ni izkazal za utemeljenega, pa je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

19Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP) – II. točka izreka. Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 500,02 EUR.

20Od priznanih stroškov gredo toženki za primer zamude zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006) – II. točka izreka.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča III DoR 90/2013-9 z dne 12. 2. 2014.

Op. št. (2): Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014.

Op. št. (3): Glej Ristin, G., in ostali, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, str. 105.

Op. št. (4): Ta ureditev je skladna tudi z ureditvijo regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (glej 18. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014).

Op. št. (5): Primerjaj 8. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-116/09-6 in Up-495/09-6 z dne 20. 5. 2010.