10. člen ZPIZ-1

Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.

Z odločbo tožene stranke je bilo že pravnomočno odločeno o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu, zato je potrebno tožbo tožnika v tem delu zavreči. Za vložitev tožbe obstaja procesna predpostavka, kakor je določeno v 63. členu ZDSS-1, ki določa, da je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki vročen v zakonitem roku. V predmetni zadevi ta procesna predpostavka ni bila izpolnjena, tožba ni bila sklepčna, zato je potrebno tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da naj sodišče ugotovi, koliko mu je dolžna toženka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženki, zavreči.

Tožnik za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni verjetno izkazal, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Pri tem je treba upoštevati, da je dolžnik (tožena stranka) pravna oseba javnega prava (ZPIZ Slovenije), njena osnovna naloga pa je, da kot nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja skrbi za izpolnjevanje obveznosti in uveljavljanje pravic zavarovancev. Glede na obseg sredstev, ki jih upravlja, ni nobene nevarnosti, da tožnikova terjatev, če obstoji, ne bi bila izplačana.

Tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja je bil utemeljeno zavrnjen zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije, saj je tožnik tožbo vložil zoper Republiko Slovenijo (in ne zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije).

Za spor v zvezi s tožnikovo dolžnostjo vrnitve preveč izplačane družinske pokojnine predstavlja spor o prenehanju pravice do družinske pokojnine predhodno vprašanje. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga toženca, da naj postopek vrnitve preplačila prekine, niti se ni odločilo, da bo samo rešilo predhodno vprašanje, niti ni postopkov združilo v skupno obravnavanje, sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti.

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). Nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je po 10. členu ZPIZ-1 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (3. odstavek 12. člena ZZVZZ). V obravnavani zadevi ne gre za spor med nosilcem socialnega zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevkov, temveč gre za spor med delavcem in delodajalcem. Takšen spor, kljub temu da gre za spor o plačilu prispevkov, ne izhaja iz zavarovalnega, pač pa iz delovnega razmerja.

V sporu o pravici do predčasne pokojnine ni podlage za izdajo bodisi ugoditvene bodisi zavrnilne zamudne sodbe, saj gre v tem primeru za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.