VSL sodba II Cp 772/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek glavnice in znesek, od katerega tečejo zamudne obresti „8.118,37 EUR“ nadomestita z zneskom „4.059,18“ EUR.

Prav tako se spremenijo stroški, ki jih je dolžna povrniti tožena tožeči, in sicer se znesek „134,70“ EUR nadomesti z zneskom „67,35“ EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 345,00 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico 8.118,37 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2010 dalje do plačila ter 134,70 EUR pravdnih stroškov. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, vendar le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni pa sodišče vezano na vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo posledico in tudi ne na samo posledico. Sodišče je ugotavljalo, ali je podan soprispevek tožeče stranke (neskrbno ravnanje njenih zaposlenih) in družbe E., d. d. (prenizek tehnološki most). Vendar ni ugotavljalo ali je bila vzročna zveza prekinjena. Sodišče je z razlogi v 7. točki obrazložitve prekoračilo trditveno podlago, saj je ugotovilo, da je bilo tožencu znano, da je zavarovalni primer že nastal in da pri ponovni prijavi škodnega primera ni mogel biti v dobri veri. Razlogi so tudi protispisni, saj je sodišče ugotovilo, da naj toženec ne bi niti zatrdil niti dokazoval, da bi si A. A. na železniški postaji ... ogledal poškodovani priklopnik. Te trditve je toženec podal že v pripravljalni vlogi z 20. 2. 2014 in jih dokazal z izpovedbo A. A. ter s svojo izpovedbo. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je ugotovilo, da tožnica s tožencem 24. 10. 2006 ni sklenila kasko zavarovanja za poškodovan priklopnik, saj naj bi to izhajalo iz izpovedbe A. A. A. A. pa je izpovedal, da je vozilo pregledal ter sklenil zavarovanje za nazaj. Torej od 21. 10. 2006 dalje. Sodišče zaide glede tega samo s seboj v nasprotje, saj v obrazložitvi navede, da naj bi bilo dano jamstvo po zavarovalni polici tistega dne, ko je bila polica sklenjena, to pa je 24. 10. 2006. Sodišče ni pojasnilo, če je podan soprispevek tožnice, A. A. ali družbe E., d. d. k nastanku škode. Navedlo pa je, da je bil vtoževani znesek plačan ravno na podlagi dopisa družbe E., d. d. Izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, da je zavarovalno polico sklenila gospodarska družba C., d. o. o., ki bi morala biti tožena stranka, ne pa toženec kot fizična oseba. Napačno je tudi stališče sodišča, da je vezano na kazensko obsodilno sodbo glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo ugotavljati dejansko višino in angažirati izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče je obrazložilo tudi, da naj bi vpogledalo v originalne škodne spise tožnice, čeprav niso bili predloženi in dani na vpogled.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prišlo do prekinitve vzročne zveze, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, da je bila podana prijava škodnega dogodka v imenu gospodarske družbe in bi lahko tožeča stranka uveljavljala zahtevek zoper toženo stranko le pod pogoji, ki jih določa 442. člen ZFPPIPP in posledično ZGD. Tožena stranka je delovala po navodilu B. B., popravila datum na zavarovalni polici in popravljeno zavarovalno polico poslala nazaj zavarovalnici. Primer tožene stranke je obakrat reševal B. B. Toženi stranki ni jasno, zakaj ji je B. tako svetoval, saj je imela zavarovanje že od 21. 10. 2006 dalje. Ugotovitev sodišča, da naj bi bil toženec s tem, ko je prejel dokumentacijo, seznanjen, da je bilo zavarovano poškodovano vozilo, je neobrazložena. Pritožnik se sklicuje na določilo 120. člena OZ ter na pravila o razlagi nejasnih določb. Tožeči stranki splošni pogoji niso bili znani, niti ni bila nanje opozorjena. Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo posebni dogovori. Več kot očitno je, da sta se tožeča stranka in gospodarska družba, ki jo je zastopal toženec, dogovorila, da velja zavarovalno kritje za obvezno zavarovanje za avtomobilski kasko od 21. 10. 2006 in ne od 24. 10. 2006, ko je bila pogodba sklenjena.

Tožeča stranka je že najkasneje 20. 12. 2006 vedela, da je bilo zavarovano vozilo, ki je bilo v času zavarovanja že poškodovano. Iz dopisa, ki ga je tožena stranka priložila, izhaja, da je zavarovalnica in to B. B. osebno vedela za to okoliščino, saj je na listini zapisano „zakaj je zavaroval razbito vozilo“. Zavarovalnica je za to vedela, še preden je tožena stranka ponovno vložila prijavo škodnega dogodka in preden je zavarovalnica zavarovalnino izplačala po leasingu. Predstavniki oziroma delavci tožeče stranke niso ravnali niti z najmanjšo, kaj šele s profesionalno skrbnostjo pri obravnavanju prijav. Zavarovalni agent A. A. si je vozilo ogledal sam, brez prisotnosti tožene stranke. Zastavlja se vprašanje, če si je res ogledal vozilo, in če si ga je ogledal v celoti. Če si ga ni ogledal in če si ga ni v celoti ogledal, je tožeča stranka opustila dolžno skrbnost.

Datum na drugi prijavi je bil popravljen na neroden in na očitno viden način, v vsem ostalem pa je prijava v celoti identična s prvo prijavo. B. B. je dolgoleten delavec tožeče stranke in strokovnjak in bi moral opaziti neskladnosti ter predlagati zavrnitev zahtevka. Tudi priča D. D. je ob zaslišanju v kazenski zadevi izrecno povedal, da sprememba datuma na prijavah takoj pade v oči ter se gre v takih primerih v preverjanje datuma nastanka škode, da se razjasni, kdaj je do škode prišlo. Čas med zavrnitvijo prijave 27. 12. 2006 ter med drugo prijavo škodnega dogodka, najkasneje 8. 1. 2007, je kratek. V tako kratkem času predstavnik zavarovalnice, ki je sodeloval pri zavrnitvi in pri odločitvi o zahtevku, na prvi zahtevek ni mogel pozabiti. Poškodba v obeh škodnih spisih je identična, kar dodatno utrjuje zaključek, da je predstavnik zavarovalnice vedel za vse okoliščine prijave škodnega dogodka.

Predstavniki tožeče stranke so jasno izpovedali, da je bila podlaga za izplačilo zavarovalnine oziroma odškodnine dopis E., d. d., s katerim tožena stranka nima ničesar. Na ta način pa je bila tudi prekinjena vzročna zveza.

3Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Meni, da bi sodišče sicer moralo zahtevek zavrniti, ob sedanji odločitvi pa odmeriti stroške po uspehu, saj je tožeča stranka uspela le s 75 % zahtevka. Glede zavrnitve predloga za povrnitev separatnih stroškov, pa navaja, da je pooblaščenec tožene stranke na ta narok pristopil, sodišče in tožnica pa sta vedela, da priče ne bo. Zato bi lahko sodišče narok preklicalo in bi stroški pooblaščenca tožene stranke za pristop na narok izostali.

4Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo škode, ki jo je povzročil toženec s svojim protipravnim ravnanjem tako, da je ob ponovni prijavi škodnega primera iz zavarovalnega kaska popravil datum škodnega dogodka in tožečo stranko zavestno zavedel, da je prišlo do škode v času kritja zavarovalne police. S tem je povzročil, da je tožeča stranka iz zavarovanja avtomobilskega kaska izplačala lastniku polpriklopnika H., d. o. o., zavarovalnino v znesku 8.118,37 EUR. Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da so dejstva, ki utemeljujejo toženčevo protipravno povzročitev škode tožeči stranki, ista kot tista, na katerih temelji pravnomočna sodba, s katero je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje goljufije. Kot taka dejstva je štelo:

- ob prvi prijavi škode je toženec navedel datum škodnega dogodka 23. 10. 2006;

- po zavrnitvi zahtevka zaradi sklenitve zavarovanja 24. 10. 2006 je podal novo prijavo škodnega primera s popravljenim datumom škodnega dogodka na 26. 10. 2006;

- ponovna prijava škodnega primera je bila podana z namenom izplačila zavarovalnine po polici, ki je veljala od 24. 10. 2006, toženec pa je vedel, da lastnik polpriklopnika ni upravičen do odškodnine, ker se je zgodil škodni dogodek 23. 10. 2006;

- tožnica je na podlagi toženčeve ponovne prijave škodnega primera lastniku polpriklopnika izplačala 8.118,37 EUR.

7Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da toženec v tem pravdnem postopku ne more ugovarjati temelju odškodninskega zahtevka, pasivni legitimaciji in da osnova za izplačilo odškodnine ni bila prijava škodnega primera, ampak listina, ki jo je poslala tovarna E., d. d., kjer je zapisano, da je do škodnega dogodka prišlo 26. 10. 2006. Ugovore tožene stranke o soprispevku tožeče stranke in družbe E., d. d. je sodišče zavrnilo.

8Toženec je že v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi, trdil, da je do škode prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke same. Popravo datuma škodnega dogodka naj bi mu svetoval delavec tožeče stranke B. B. Pred tem pa nek drug delavec tožeče stranke ni opravil pregleda vozila tako, kot bi ga moral. Zavaroval je že poškodovano vozilo. Trdi torej, da je tožeča stranka sklenila tako pogodbeno razmerje, ki je lahko zanjo škodljivo ter da je tožena stranka ravnala po navodilih tožeče stranke tako, da je tožeča stranka „oškodovala samo sebe“.

9Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

10Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka sklenila s tožencem polico za avtomobilsko zavarovanje 24. 10. 2006.(1) Do škodnega dogodka je prišlo 23. 10. 2006. Toženec je v prvi prijavi škodnega dogodka navedel, da se je škodni primer zgodil 23. 10. 2006. Po zavrnitvi zahtevka za izplačilo zavarovalnine je podal novo, drugo prijavo škodnega primera, v kateri je navedel, da se je škodni dogodek zgodil 26. 10. 2006. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da tožeča stranka s toženo ni sklenila zavarovanja za poškodovan polpriklopnik, ker naj bi tako izhajalo iz izpovedbe A. A. Poleg tega je ugotovilo še, da tožena stranka ni trdila niti dokazovala, da bi si A. A. ogledal poškodovan polpriklopnik. Takih zaključkov prvostopenjskega sodišča ni mogoče sprejeti. Ob ugotovitvi, da je do škodnega dogodka prišlo dan pred sklenitvijo kasko zavarovanja, ni mogoč zaključek, da vozilo ob sklenitvi zavarovanja ni bilo poškodovano oziroma, da tožena stranka ni sklenila zavarovanja za poškodovano vozilo. Tožena stranka v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 2. 2014 in se v spisu nahaja na list. št. 62 do 63, navaja, da si je 24. 10. 2006 zavarovalni agent A. A., vozilo ogledal sam brez prisotnosti tožene stranke. Toženec je nato prišel v pisarno k A. A., kjer sta sklenila zavarovalno polico. Zastavlja se vprašanje, če si je A. A. vozilo res ogledal in če ga je ogledal skrbno. To dejstvo je toženec tudi dokazoval z izpovedbo A. A. ter svojo izpovedbo. Navedeno neujemanje tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi.

11Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistveno kršitev določb postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora sodišče razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred prvostopenjskim sodiščem in zato ponovno zaslišalo toženca ter priče A. A., B. B. in D. D. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ob upoštevanju datuma nastanka škodnega dogodka (23. 10.) in datuma sklenitve zavarovalne police (24. 10.), nemogoč drugačen zaključek, kot da je bilo zavarovano že poškodovano vozilo. Priča A. A. je izpovedal, da si je vozilo ogledal, saj si vedno ogleda vsa vozila. Vozilo je bilo ob ogledu celo (nepoškodovano). Izpovedal je, da je preveril številko šasije vozila ter številko šasije priklopnika. Na vprašanje, kako je možno, da je bilo vozilo poškodovano 23. 10., ogled je bil opravljen 24. 10., on pa trdi, da je bilo vozilo nepoškodovano, ni znal odgovoriti. Pritožbeno sodišče izpovedi priče v delu, ko je trdila, da vozilo ob ogledu ni bilo poškodovano, ni verjelo. Sodišče zato zaključuje, da je tožeča stranka zavarovala že poškodovano vozilo.

12Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji trdila (in tudi v pritožbenem postopku), da jo je predstavnik tožeče stranke B. B. poklical ter ji svetoval, naj popravi datum škodnega dogodka, zato je toženec to tudi storil. Tožeča stranka takim trditvam nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zaslišalo pričo B. B. in toženca. B. B. je zanikal, da bi toženca poklical in mu svetoval tako ravnanje, Pojasnil je, da bi to predstavljalo zavarovalniško goljufijo. Sodišče je oba tudi soočilo, vendar sta vztrajala vsak pri svoji izpovedi. Sodišče je ob neposrednem zaznavanju med zaslišanjem opazilo, da je B. B. med soočenjem zardel. Na vprašanje, zakaj je tako zardel, je ta sodišču pojasnil, da je do tega prišlo zaradi razburjenja, saj ga moti, da ga tožena stranka nečesa bremeni in o njem daje neresnične izjave ter ga bremeni za goljufijo. Sodišče je s pojasnilom prepričal in je tako obrazložitev sprejelo. Pritožbeno sodišče je zato verjelo prizadeti izpovedi B. B., da toženca ni poklical in mu svetoval, naj popravi prijavo.

13Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pritožbeno sodišče napravilo zaključek, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem soprispevala k nastanku škode, njen soprispevek pa je sodišče odmerilo na eno polovico. Tožeča stranka je nedvomno zavarovala že poškodovano vozilo, pri čemer je ogled opravila bodisi površno, bodisi ga sploh ni opravila, v vsakem primeru pa ni ravnala tako in s tako skrbnostjo, kot bi morala ravnati. Tožena stranka pa je tista, ki je po zavrnitvi zahtevka ob ponovni prijavi popravila datum škodnega dogodka in tožečo stranko zavedla, da je do škodnega dogodka prišlo po sklenitvi zavarovalne pogodbe. Tožena stranka je bila tudi pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije. Sodišče je upoštevalo tudi, da je imel toženec več zavarovalnih polic za več vozil in več prikolic (primerjaj izpovedbo toženca na zapisniku z 10. 9. 2015) in je bil zato vešč prijave škodnih dogodkov. Pritožbeno sodišče mu tudi ne sledi, da ni bil seznanjen s splošnimi pogoji in je menil, da zavarovanje velja od 21. 10. dalje.

14Ostale pritožbene navedbe so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene. Že prvostopenjsko sodišče ni sledilo trditvam toženca o soprispevku s strani tovarne E., d. d., ker naj bi bil prenizek tehnološki most, v katerega je trčil voznik toženca, in trditvam o prekinitvi vzročne zveze. Do škode pri tožeči stranki je prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženca ob soprispevku delavcev tožeče stranke. Vzročna zveza med toženčevim protipravnim ravnanjem in povzročeno škodo ni bila prekinjena ne zaradi dopisa E., d. d. tožeči stranki, ne zaradi zatrjevanega prenizko zgrajenega mostu. Ta bi lahko sopovzročil (le) škodo na vozilu, ne pa neutemeljenega plačila. Dopis E., d. d. pa, tudi, če je vplival na plačilo tožeče stranke, ni prekinil vzročne zveze, saj je tožeča stranka plačala zaradi toženčeve prijave škodnega dogodka.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, in sicer zaslišanja prič in ni postavilo izvedenca cestno prometne in avtomobilske stroke,(2) ki ju je predlagala tožena stranka. Pritožnik konkretizirano ne navede v zvezi s katerimi odločilnimi dejstvi bi moralo sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem prič in kaj je posledica neizvedbe, zato je pritožba v tem delu nesubstancirana. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, zakaj ni zaslišalo prič in ni angažiralo izvedencev (predzadnji in zadnji stavek točke 3 obrazložitve). Zatrjevana kršitev zato ni podana. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, vendar pri tem ne more poseči v strankino pravico do izjave.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da sodišče ni moglo vpogledati v originalne škodne spise, saj ti niso bili predloženi. V spisu se nahajata kopiji škodnih spisov št. 41-41-2007-000273 (B12) in št. 41-41-2006-010587 (B13). Sodišče je obe kopiji tudi vpogledalo, kar je razvidno iz dokaznega sklepa na list. št. 88. V obrazložitvi sodbe je očitno pomotoma zapisalo, da je vpogledalo original škodnih spisov, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

17Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morala biti tožena stranka gospodarska družba C., d. o. o. tožeča pa bi lahko uveljavljalo zahtevek zoper toženo stranko le pod pogoji določil ZFPPIPP in ZGD. Škodo je povzročil toženec s svojim protipravnim ravnanjem (ob ugotovljenem soprispevku tožeče stranke) in ne gospodarska družba.

18Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki izpodbija zavrnitev povračila stroškov na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP. Citirano določilo nalaga povrnitev stroškov stranki, ki je stroške povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, ne glede na izid pravde. Narok 21. 11. 2014 se ni opravil zato, ker priča na narok ni pristopila, tožena stranka pa je vztrajala na neposrednem zaslišanju te priče. Ker do preložitve naroka ni prišlo po krivdi ali zaradi razlogov na strani tožeče stranke, tudi ni razlogov za to, da bi bila dolžna povrniti stroške pristopa na narok toženi stranki.

19Sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe s stroškovno posledico (358. člen ZPP). Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, ji je dolžna tožeča stranka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (154., 155 in 165. člen ZPP). Stroške sestavljajo stroški nagrade za postopek, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve in stroški DDV. Podrobneje so razvidni iz stroškovnika v spisu.

-------------

Op. št. (1): Zavarovalno kritje za avtomobilski kasko je začelo teči 24. uro tistega dne, ki je naveden v polici kot začetek zavarovanja (23. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska na A/3), torej 24. 10. 2006 in ne 21. 10. 2006, ko je začelo veljati obvezno zavarovanje. Zavarovalec je ob sklenitvi zavarovanja prejel Splošne pogoje, kar je potrdil s svojim podpisom (Polica za avtomobilsko zavarovanje na A/4), zato sodišče ne sledi trditvam toženca, da s pogoji ni bil seznanjen.

Op. št. (2): V opisu kaznivega dejanja goljufije toženca v izreku kazenske obsodilne sodbe je določena tudi višina premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala, zato je bilo sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju višine škode vezano na kazensko sodbo (primerjaj A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 142)