VSL sodba I Cp 1603/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po tožbi v celoti ugodi, v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da sta toženca dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti 1.199,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Toženca sta dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti 408,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da morata toženca prenehati (in se jima tudi v bodoče prepoveduje) vznemirjati lastninsko pravico tožnikov na delu zemljišča parc. št. 1, k. o. ..., po katerem poteka asfaltirana pot, z uporabo te asfaltirane poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili od javne ceste parc. št. 2, k. o. ..., do njunega zemljišča parc. št. 3, k. o. .. (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni (II. točka izreka) in. podredna zahtevka (III. točka izreka) po nasprotni tožbi na ugotovitev služnosti ter sklenilo, da vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Tožnika v pravočasni pritožbi zoper I. in IV. točko izreka navajata, da se vprašanje obstoja nujne poti ne more reševati kot predhodno vprašanje, saj je treba ugotoviti določena dejstva (potrebna povezava nepremičnine z javno cesto, določitev obsega nujne poti, določitev nadomestila). Toženca nista dokazala pravnega naslova za uporabo nujne poti (ne dogovora z lastnikom zemljišča ne sodne odločbe). Toženca sta samovoljno (brez kakršnekoli odločbe pristojnih organov) opustila rabo poti do javne ceste, ki je potekala po njunem zemljišču, ter na tej poti zasadila ciprese ter si tako povečala uporabno korist svojega zemljišča. Nujna pot ni namenjena zagotavljanju večjega ugodja sosedu. Po mnenju pritožnikov sodišče tudi ni upoštevalo pogojev za določitev nujne poti po 88. členu SPZ. Sodišče namreč ne more brez predloga tožencev določiti nujne poti. Uporaba nujne poti obremenjuje uporabo nepremičnine tožnikov, saj se je zaradi nje močno povečal promet zaradi vozil tožencev, njunih strank (ki na poti tudi parkirajo in nato obračajo na dvorišču tožnikov) ter tovornjakov. Na ta način nastaja škoda na sami poti in na živi meji ter prihaja do nevarnih prometnih situacij, saj je bila pot zgrajena le za osebne potrebe tožnikov in lastnikov štirih stanovanjskih hiš. Uveljavljata tudi nezakonito zavrnitev njunega procesnega ugovora. Pooblaščenka pritožnikov je namreč vlogo tožencev z dne 8. 1. 2015 prejela 15. 1. 2015, tj. dan po zaključku obravnave. Sodišče je napačno štelo, da je šlo za vročitev po 141. členu ZPP, na ta način pa je tožnikoma odvzelo pravico do izjavljanja glede navedb v vlogi, še posebno zato, ker toženca z navedbami in dokazi nista bila prekludirana in jih je sodišče upoštevalo v sodbi. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženca sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V tej zadevi je za odločitev ključen odgovor na vprašanje, ali lahko pravdno sodišče v postopku, ki teče zaradi tožbe glede vznemirjanja lastninske pravice (actio negatoria), sámo, v okviru reševanja predhodnega vprašanja določi/dovoli nujno pot, kar v obliki ugovora uveljavlja tožena stranka, in na tej podlagi zavrne zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice. Odgovor pritožbenega sodišča je negativen.

6Kadar sodišče samo rešuje predhodno vprašanje, lahko zgolj ugotavlja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, torej lahko odloči le o zahtevku, ki bi bil lahko predmet ugotovitvene tožbe.(1) Nujno pot določi nepravdno sodišče v posebnem postopku in glede ustanovitve nujne poti izda konstitutiven sklep. Nujna pot ni oblika zakonite služnosti (ki bi jo sodišče ob izpolnitvi pogojev le ugotovilo), ampak gre za služnost, ki nastane (šele) na podlagi pravnomočne sodne odločbe.(2) Sodišče (v nepravdnem postopku) po ugotavljanju dejstev in izpolnjenosti pogojev po 88. in 89. členu SPZ določi natančen obseg nujne poti, način njene uporabe ter višino denarnega nadomestila. Sestavni del sklepa je tudi skica o poteku nujne poti (drugi odstavek 145. člena ZNP).

7Sodišče prve stopnje je v nasprotju s temi pravili v razlogih svoje sodbe dejansko določilo nujno pot,(3) s čimer je obšlo pravila za njeno določanje. S tem ko je ob reševanju predhodnega vprašanja tožencema priznalo nujno pot, je poseglo v ustavno varovano lastninsko pravico tožnikov, ne da bi pri tem upoštevalo zakonsko določbo o nujni sočasni določitvi denarnega nadomestila za tak poseg (33. člen Ustave in tretji odstavek 89. člena SPZ). Tu se nadalje zastavi vprašanje, ali bi ta pomanjkljivost terjala razveljavitev izpodbijane sodbe z napotki pritožbenega sodišča, naj sodišče določi primerno odmeno in po izvedencu izriše skico nujne poti, če je že ugotovilo, da za obstoj nujne poti obstajajo razlogi. Odgovor je nikalen iz več razlogov. Prvič, ker o določitvi nujne poti pravdno sodišče praviloma sploh ne more odločati, ker je za to predpisan nepravdni postopek (glej 1. člen ZPP in 15. poglavje ZNP), in ker v pravdi skladno z 2. členom ZPP sodišče ne more odločati mimo postavljenih zahtevkov.(4) Drugič zato, ker bi sodišče obstoj nujne poti ugotovilo ob reševanju predhodnega vprašanja, pri čemer bi razloge za to navedlo v obrazložitvi svoje odločbe (kot je to storilo v izpodbijani sodbi) in ne v izreku, ki edini postane pravnomočen in omogoča pravno sredstvo, kar pomeni, da bi tožnikoma s tem odvzelo možnost do pritožbe, ki jima jo v 25. členu zagotavlja Ustava (odvzelo bi jima tudi siceršnje učinkovito sodno varstvo, zagotovljeno v 23. členu Ustave, saj tožnika ob odsotnosti pravnomočne sodne odločbe o ustanovitvi nujne poti ne bi mogla zahtevati spremembe ali odprave nujne poti po 90. členu SPZ v nepravdnem postopku). In tretjič zato, ker bi (pa čeprav samo z učinki za ta postopek) ugotovilo obstoj neke pravice, ki še ni nastala(5), saj odločba o tem ni bila izdana (glej 6. točko te obrazložitve). Iz teh razlogov gre za pomanjkljivosti, ki jih v ponovljenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti, zato razveljavitev sodbe ne pride v poštev.

8Pravno odločilne so navedbe pritožnikov, da v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje toženca nista imela sodne odločbe o obstoju nujne poti (niti nista začela ustreznega postopka za njeno določitev v nepravdnem postopku). Tega (niti v odgovoru na pritožbo) toženca sploh ne zanikata. Ker nujna pot ni bila določena v času odločanja o glavni stvari, in ker se, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, njenega obstoja ne more ugotoviti v okviru reševanja predhodnega vprašanja (kot to zmotno menita toženca v odgovoru na pritožbo), toženca s tem ugovorom v pravdnem postopku, ki teče na podlagi tožbe zaradi vznemirjanja lastninske pravice, ne moreta uspeti.

9Za odločitev v tej zadevi so nepomembne vse navedbe tožencev iz odgovora na tožbo glede okoliščin, zaradi katerih nista vložila predloga za ustanovitev nujne poti.(6) Nujna pot lahko nastane samo na podlagi sklepa sodišča po izvedenem nepravdnem postopku. Ker toženca s tako odločbo ne razpolagata, pot uporabljata brez pravne podlage in s tem protipravno vznemirjata lastnika poti. Toženca ne v odgovoru na tožbo ne kasneje nista prerekala trditev tožnikov, da ju protipravno vznemirjata v njuni lastninski pravic, saj pot uporabljata celo za vožnjo s tovornjaki, za kar nimata pravne podlage, kar vse izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe. Ker je tožbeni zahtevek tožencev, ki je meril na ugotovitev služnosti, pravnomočno zavrnjen v II. in III. točki izreka, z ugovorom, naj se kot predhodno vprašanje ugotovi obstoj nujne poti v njuno korist, pa ne moreta uspeti, za poseganje v lastninsko pravico tožnikov nimata pravne podlage.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

11Sprememba prvostopenjske sodbe je terjala tudi spremembo o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika sta s tožbenim zahtevkom uspela, zato sta jima toženca dolžna povrniti priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vsi stroški v tem postopku morajo biti odmerjeni skladno z ZOT(7), saj je kasneje sprejeta OT(8), na katero se v svojem stroškovniku za pravdna dejanja, opravljena po 10. 1. 2015, sklicujeta tožnika, v 20. členu določila, da se za postopke (in pravna sredstva, vložena v teh postopkih), ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOT, odvetniški stroški določajo po ZOT.

12Priznani stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje obsegajo: sodno takso v višini 195,00 EUR, nagrado za postopek 315,90 EUR, nagrado za prvi narok (na katerem je bil izveden tudi poravnalni narok, zato se ta priglašeni strošek ne prizna posebej) 219,60 EUR, nagrado za narok 14. 1. 2015 219,60 EUR(9), 22 % DDV v znesku 166,12 EUR, materialne stroške 20,00 EUR(10) in potne stroške za pot K. – L. – K., ki jo je pooblaščenka tožnikov opravila trikrat: 63,00 EUR. Skupaj tožnikoma za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada 1.199,22 EUR.

13Tožnikoma zaradi odločitve pritožbenega sodišča pripadajo tudi pritožbeni stroški (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). V pritožbenem postopku je vrednost spornega predmeta samo vrednost spornega predmeta po osnovni tožbi in znaša 3.000,00 EUR. Sodišče je priznalo: stroške sodne takse v višini 195,00 EUR, strošek sestave pritožbe v višini 172,13 EUR(11), 22 % DDV v znesku 37,86 EUR in materialne izdatke v višini 3,67 EUR(12). Stroški odvetniškega zastopanja tako znašajo 408,66 EUR.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj: Rijavec, V., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2005, str. 121.

Op. št. (2): Primerjaj: Berden, A., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, 2004, str. 462.

Op. št. (3): V obrazložitvi je navedlo, da imata toženca pravico do nujne poti, pri tem pa sodišče ni izdalo ustrezne konstitutivne odločbe oziroma nujne poti ni določilo v izreku svoje odločbe, ki edini postane pravno zavezujoč.

Op. št. (4): Toženca zahtevka /predloga za dovolitev nujne poti nista postavila.

Op. št. (5): Povsem drugačna je situacija, ko se toženec brani z ugovorom, da je priposestvoval služnost – gre namreč za originaren način pridobitve in sodna odločba o tem je zgolj deklaratorne narave.

Op. št. (6): Toženca sta navajala, da sta po sporni poti vozila od leta 1997 do sredine leta 2013, da pot predstavlja nekategorizirano cesto, ki jo uporabljajo tudi komunalna in poštna vozila ter ostali sosedje, in da je pri izgradnji ceste sodeloval pravni prednik tožencev.

Op. št. (7): Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 – ZOdv-C.

Op. št. (8): Uradni list RS, št. 2/2015.

Op. št. (9): Tožnika sta sicer priglasila nagrado za narok, udeležbo na naroku in odsotnost iz pisarne v skupni višini 860 točk, vendar je sodišče priznalo samo stroške do višine, kot jih določa ZOT.

Op. št. (10): Priglašenih man. str. v vrednosti 16 točk sodišče ni priznalo, ker je upoštevalo že materialni strošek po ZOT.

Op. št. (11): Tožnika sta priglasila strošek sestave pritožbe v višini 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja 172,13 EUR. Sodišče v tem primeru ne more prisoditi zneska skladno z ZOT, ker bi bil ta strošek večji (upoštevajoč vrednost spora 3.000 EUR bi znašal bi 196,80 EUR), sodišče pa stranki ne more prisoditi več, kot je zahtevala.

Op. št. (12): Tožnika sta priglasila man. str. v višini 8 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja 3,67 EUR. Sodišče v tem primeru ne more prisoditi zneska skladno z ZOT, ker bi bil ta strošek večji (znašal bi največ 20 EUR), sodišče pa stranki ne more prisoditi več, kot je zahtevala.