VSL sodba II Kp 22378/2012

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih spremeni tako, da se obtoženemu za kaznivo dejanje posilstva pod točko 2 izreka, po prvem odstavku 170. čl. Kazenskega zakonika-1 določi kazen 2 (dve) leti zapora, nato pa se mu ob upoštevanju drugih nespremenjenih določenih kazni po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1 izreče enotna kazen 5 (pet) let zapora.

Po drugem odstavku 105. člena se oškodovanca A. A. in B. B. s premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo.

V preostalem se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega C. C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje nasilja v družini mu je po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen dveh let zapora; za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora; za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 kazen treh let in petih mesecev zapora; za kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja (na škodo A. A.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1 kazen desetih mesecev zapora in za kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja (na škodo B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora. Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen šest let in deset mesecev zapora. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovancu A. A. priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 6.000,00 EUR, oškodovanki B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 2.000,00 EUR, s preostankom ju je napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani.

2Zoper navedeno sodbo je podala pritožbo zagovornica obtoženega C. C. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih ter odločitvi o stroških kazenskega postopka. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje; oziroma, da sodbo spremeni tako, da določi obtoženemu posamezne nižje kazni in izreče nižjo enotno kazen zapora.

Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Pravici do prevajanja se procesni udeleženec lahko odpove samo, če zna jezik, v katerem teče postopek, torej, če razume in govori slovenski jezik. Sodišče mora pred vsakim zaslišanjem stranke in druge udeležence poučiti o pravici do uporabe njihovega jezika. V zapisnik je potrebno zapisati celoten pravni pouk in izjavo stranke.

5Pritožnica zmotno zatrjuje, da je bila obtoženemu kršena pravica do uporabe svojega jezika s tem, ko je svoj (prvi) zagovor podal pred preiskovalno sodnico dne 13. 12. 2012 brez prisotnosti tolmača. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju s tega dne (list. št. 40-42) izhaja, da ga je preiskovalna sodnica, upoštevaje dejstvo, da je državljan Kosova, torej tujec, posebej poučila o pravici uporabljati svoj jezik v skladu z 8. členom ZKP in tedaj je obtoženi pojasnil, da slovensko razume in da tolmača ne zahteva ter da se pravici do prevajanja odpoveduje. Iz vsebine njegovega zagovora, ki mu je bil nato prebran na glavni obravnavi in se je tudi ob tem obtoženi odpovedal prevajanju s strani prisotnega sodnega tolmača, tudi po oceni sodišča druge stopnje izhaja, da je C. C. razumel očitke v zahtevi za preiskavo, o teh pa sam, prostovoljno, brez zagovornika, jasno izpovedal in odgovarjal na vprašanja strank. Vsebina njegovega zagovora potrjuje, kar je zapisalo sodišče prve stopnje v 19. točki sodbe, da je obtoženi - tudi po presoji sodišča druge stopnje - razumel potek zaslišanja in vsebino zahteve za preiskavo, in se povsem razumljivo in argumentirano, torej z uvidom v dogajanje in v vse očitke, zagovarjal. Če temu ne bi bilo tako, zaslišanje ne bi moglo potekati kot je, prav tako kot tudi ne zaslišanje oškodovanke B. B. dne 9. 1. 2013 (list. št. 58-62), na katerem je bil obtoženi prav tako prisoten, podajal jasne, logične, vsebinsko navezujoče se in v celoti razumljive pripombe na njeno pričanje, ne da bi sodni tolmač, tedaj prisoten zaradi oškodovanke, to posebej prevajal. Zato je sklicevanje na nerazumevanje le način (spremenjene) obrambe, po prvem zaslišanju s katerim je očitno želel opravičiti tedanje smiselno priznanje nekaterih očitkov iz obtožbe. Obtoženi sicer tudi že od leta 2007 živi v Sloveniji in je bil večino časa tu tudi zaposlen, pa je tudi zato njegovo razumevanje slovenščine toliko bolj pričakovano, vse navedeno pa potrjuje pravilnost zaključka v izpodbijani sodbi, da mu pravice v zvezi s tem niso bile kršene.

6Pritožbeno sodišče glede na obsežno izveden dokazni postopek nikakor ne more slediti navedbam pritožnice, da je za vse težave in neizpolnjena pričakovanja obtoženega v družini kriva oškodovanka, B. B. in da ni dokazov, da je obtoženi storil, kar mu je bilo očitano. Prav nasprotno, sodba ne temelji le na njeni izpovedbi, temveč se je ta izkazala za resnično tudi z zaslišanjem prič, ki niso le njeni sorodniki. Člani njene družine, starša in brat Č. Č., so o odnosu obtoženca do žene in siceršnji situaciji v njuni družini, po prepričanju sodišča druge stopnje, izpovedovali iskreno in med seboj skladno. Ne drži navedba pritožnice, da D. D. in E. E. v družini obtoženega nista ničesar videla, slišala ali zaznala. Tako je D. D. povedal, da je pred intervencijo policistov v maju 2012 večkrat slišal vpitje in jok, E. E. pa, da je oškodovanka v službi govorila, da jo mož tepe, da ji je tudi pokazala modrice in da je te videla na njej tudi, ko se je oškodovanka preoblačila. Povedala ji je še, da jo je obtoženi davil, o čemer sta se tudi pogovarjali, ob strani pa so ji stali tudi drugi v X, kjer je bila takrat zaposlena.

7Dejstvi, da se je oškodovanka šele po nekaj let trajajočem nasilju odločila poiskati pomoč na Centru za socialno delo X (v nadaljevanju CSD X) in da v vrtcu do tedaj, ko so zaznali modrico pri A. A., za težave v njegovi družini niso vedeli, ne omajata pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Oškodovanka se je, upoštevaje tradicionalno okolje, iz katerega sta izvirala oba z obtoženim, njeno mladost in življenjsko neizkušenost, dovolj težko o tem pogovarjala že s člani svoje primarne družine, kar izhaja tudi iz njihovih izpovedi. Da je o nasilju izpovedala tretjim osebam – izven tega kroga in takšnih družinskih vzorcev, pa je - povsem razumljivo, potrebovala še več časa in je to storila res šele, ko se je počutila življenjsko ogroženo, torej po dogodkih v letih 2012 in 2013, pri katerih se je obtoženčevo nasilje le še stopnjevalo. Da o tem drugi niso izvedeli prej, ne more, ob vseh drugih dokazih, ki so bili tekom postopka zbrani, pomeniti - kot to želi interpretirati pritožnica - da nasilja pred njenimi uradnimi prijavami nad njo in otrokoma ni bilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da izkustveno reakcija oškodovanke ni prav nič nenavadna, saj žrtve pogosto, zaradi občutka sramu in manjvrednosti, takšnih stvari ne delijo z drugimi in jih nemalokrat šele življenjsko ogrožujoče nasilje spodbudi k iskanju pomoči, ki bi jo sicer potrebovale že davno prej. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije F.F. (list. št. 272 - 277) z dne 8. 3. 2014 v delu, ko izvedenka omenja oškodovanko in njeno psihično nemoč, je bilo tako tudi v konkretnem primeru. Pritožbene navedbe o izključno njeni krivdi za težave otrok, ki so bile zaznane ob obravnavi družine s strani institucij, so tako najmanj netočne in ne odražajo resničnih razmer v družini.

8Tisto, kar sta povedali priči, vzgojiteljica G.G. s CSD X in svetovalna delavka X vrtcev, H.H., ki ju izpostavlja pritožnica, po presoji sodišča druge stopnje le še dodatno potrjuje resničnost navedb oškodovanke in potrjuje zaključke izvedenskega mnenja. Pri tako majhnih otrocih kot sta bila A. A. in B. B. v času, preden se je njuna mama prvič zaupala pristojnim organom, bi tudi vzgojiteljice težko sklepale na dogajanje v družini, saj otroka, glede na to, da sta rojena v letih 2008 in 2009, o tem še nista mogla spregovoriti, drugih informacij tam zaposleni niso imeli, na njuno stisko in razmere v domačem okolju pa tudi niso mogli sami od sebe sklepati. Obtoženčevi udarci pa lahko tudi niso puščali sledi, kar pa ne pomeni, da jih ni bilo in da so bili zato kaj manj škodljivi za njun razvoj. Teza pritožnice, da podatek oškodovanke, da je stanje brez obtoženčevega nasilja v vmesnem obdobju trajalo dva meseca, pomeni, da nasilja sploh ni bilo, sicer te vzdržnosti ne bi zmogel, pa sodišče druge stopnje zavrača kot docela neprimerno, saj nasilno vedenje pri obtoženem ni bilo bolezenskega značaja in tudi ni imelo narave odvisnosti, da bi se pri tem obtoženi ne zmogel nadzorovati.

9Iz enakih razlogov kot zgoraj, pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da dejstvo, da oškodovanka ni poiskala zdravniške pomoči oziroma zdravniku povedala o nasilju nad njo, ne pomeni, da obtoženi z njo ni ravnal na način kot je to podrobno in obširno opisovala tekom celotnega postopka. Logično je, da dokler ni iskala pomoči zunaj družine, o tem tudi ni želela spregovoriti z zdravnikom, saj bi to takoj pomenilo njegovo posredovanje takšnih informacij policiji, česar takrat, tudi zaradi strahu pred njim, pač še ni bila pripravljena storiti. Da je obtoženi že v času pred prvo prijavo 2. 5. 2012 bil nasilen tako do nje kot do otrok, pa so prepričljivo izpovedali tudi njeni bližnji in ne drži, da o tem dokazov ni in da so očitki sodbe pavšalni, kot to izpostavlja pritožnica. Ocena, da je oškodovanka sprožila postopke zaradi osebnih interesov, kot to zaključuje pritožnica, pa v ugotovitvah dokaznega postopka zagotovo nima opore, saj v situaciji, v kateri se je materialno in predvsem psihično znašla zaradi obtoženčevega ravnanja, ni najti veliko pozitivnega in je takšno videnje lahko le subjektivnega značaja, brez dejanske podlage v izpeljanem kazenskem postopku.

10Sodišče prve stopnje je dokaze, ki so ga privedli do sprejete odločitve, natančno presodilo in zaključke primerno utemeljilo. Takšni dokazni oceni se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Zato zavrača tudi pritožničine navedbe, da oškodovanka obtoženemu ni bila podrejena, saj vsi dokazi izpričujejo prav nasprotno.

11Pri „spravljanju v podrejen položaj“ gre za dejansko vprašanje, pri katerem sodišče na podlagi okoliščin primera ugotavlja, ali je izpolnjen pravni standard – podrejen položaj v skupnosti, ki predstavlja prepovedano posledico kaznivega dejanja nasilja v družini. Spravljanje v podrejen položaj ne pomeni zgolj ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilja v družini, temveč gre za objektivni pogoj kaznivosti, vezan na izvršitvena ravnanja, ki so alternativno našteta v zakonu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Kp 1/2011 z dne 22. 3. 2011). Besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ v zakonskih opisih kaznivih dejanj nasilje v družini in nasilništvo ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve (na primer med sošolci, sodelavci, v družini), ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009). Da so izpolnjeni znaki tega kaznivega dejanja, mora iti za neko trajnejše ravnanje storilca, ki pri nasilju v družini oz. v širše pojmovani družinski skupnosti poruši normalne družinske odnose, ni pa izključeno, da bi tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 imelo enake posledice za družinske člane oziroma druge osebe, s katerimi storilec živi v drugi trajnejši skupnosti, vendar pa je to odvisno od presoje vsakega konkretnega primera posebej (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Kp 16/2011 z dne 8. 3. 2012).

12Obtoženi sam je v zagovoru povedal, da šteje ženino obnašanje za katastrofalno, pri tem pa izpostavil, da je pripeljala svojo družbo v stanovanje, da je kadila, da ni želela spati z njim, da ji je dajal mesečno 100,00 EUR in da se je vse spremenilo, ko je pridobila z zaposlitvijo tudi ekonomsko svobodo. Vse našteto in pritožbene navedbe, da se tudi ni strinjal s tem, da se je je dogovarjala s prijatelji po telefonu in na Facebooku, po prepričanju sodišča druge stopnje že samo po sebi kaže na to, kakšen je bil njen položaj v partnerstvu ter odraža oškodovankino neenakopravnost. Res je, da izhajata oba iz drugačnega, bistveno bolj patriarhalnega kulturnega okolja, kar zagotovo ne more (k čemur sicer težijo pritožbene navedbe), opravičiti neprimernega vedenja obtoženega. Oškodovankini sorodniki so tudi v tem delu potrdili njeno pričanje in v zvezi s tem opisovali njen strah, o njem je izpovedala tudi G.G. iz CSD X, kjer so stanje ocenili z visoko stopnjo ogroženosti tako oškodovanke kot tudi obeh otrok. Tudi kriminalistka I.I. je povedala, da oškodovanka prav zato, ker se je obtoženca bala, ni prej o nasilju obvestila policije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podrejenost še dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je ves čas odhajala k svojim domačim, tam občasno tudi prespala in bila krajši čas nastanjena tudi v Kriznem centru, kamor zagotovo ne bi odšla, če stanje doma ne bi bilo nevzdržno. To, da njeni starši in brat niso preprečevali njene vrnitve k obtožencu pa - upoštevaje njihove tradicionalne družinske navade - še ne pomeni, da oškodovanka ni bila žrtev njegovega nasilja. Nenazadnje je tudi izvedenka v svojem izvedenskem mnenju z dne 8. 3. 2014 ugotovila, da je bila zaradi ravnanja obtoženega oškodovanka zelo travmatizirana in da je tudi ona, tako kot otroka, potrebne strokovne pomoči. Zato zatrjevanje pritožnice, da je dejansko oškodovanko udaril brat Č. Č. in ne obtoženi, češ da vsi moški v družini lahko kažejo nadvlado nad žensko pri njih doma, upoštevaje vse zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ne more šteti za prepričljivo. Dinamiko odnosov med družinskimi člani je po presoji sodišča prve stopnje prvostopenjsko sodišče ocenilo pravilno in se o tem jasno opredelilo tudi v razlogih izpodbijane sodbe.

13Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivim navedbam oškodovanke, je pravilno štelo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Obtoženi je tudi sam posredno to potrdil v svojem zagovoru, ko je izrazil nesprejemanje njenega zavračanja spolnih odnosov na način, kot bi mu to pripadalo, ne glede na njeno željo. Pri tovrstnih kaznivih dejanjih, dodaja sodišče druge stopnje, zelo redko obstaja razen pričanja žrtev še kak drug dokaz, saj gre za najintimnejše dogajanje med dvema, o katerem bi težko lahko pričali kakšni drugi materialni ali nematerialni dokazi, še posebej, če se to zgodi v družini in ne med neznancema in je razkritje lahko še bolj boleče, saj prizadene tudi druge družinske člane.

14Tudi kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja pritožbeno sodišče šteje za dokazani. To izhaja tako iz pričanja oškodovanke, sorodnikov, kot tudi predstavnic CSD X, X vrtcev in izvedenke klinično psihološke stroke, ki nikakor ne potrjujejo pritožničinega zatrjevanja, da nasilja nad otrokoma nihče ni zaznal in da o tem tudi ni zadostnih dokazov. Da je bila obtoženemu izrečena prepoved približanja, je le ena od okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje v sodbi navaja v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve krivde, ne pa kot dokaz, da je storil dejanji na škodo obeh mladoletnih otrok, pri čemer se v 24. točki sodbe opira tudi na druge dokaze, ki prav tako prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Tako predvsem iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, kako hude posledice so že zdaj močno izražene pri čustvovanju in vedenju sina A. A., prav tako, čeprav v manjšem obsegu, kako se to kaže na čustvenem področju pri hčerki B. B. Pritožbenega zatrjevanja, da je na to, kar je ugotovila izvedenka, ko je obravnavala A. A., vplivala prisotnost oškodovanke pri pregledu, pa pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj je splošno znano, da tako majhen otrok potrebuje ob sebi varno osebo, saj v nasprotnem primeru, zaradi negotovosti in nesproščenosti pred tujo osebo, pregled ne more uspeti.

15Pritožnici pa je moč pritrditi v delu, glede nestrinjanja z določeno višino kazni za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Iz izpovedbe oškodovanke izhaja, da je takšno uporabo sile nad njo s strani obtoženega štela bolj kot ne za še eno od oblik nasilja, ki ga je nad njo kontinuirano izvajal, in posledic takšnega njegovega ravnanja pri njej po presoji sodišča druge stopnje ni ovrednotiti kot bistveno drugačnih ali hujših od posledic fizičnega in psihičnega nasilja, ki sodi v sklop kaznivega dejanja nasilja v družini. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je obtožencu za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 določilo kazen zapora v višini dveh let in mu nato po pravilih o steku izreklo enotno kazen petih let zapora.

16Pritožbeno sodišče pa se ne more strinjati s stališčem zagovornice, da so vse druge določene kazni, ki jih je sodišče prve stopnje določilo obtoženemu, pretirane in nesorazmerno visoke ter neskladne s siceršnjo sodno prakso. Pri tem najprej opozarja, da v kazenskem pravu velja načelo individualizacije. Tako pavšalnega navajanja „sodne prakse“, pri čemer ta niti ni predstavljena s strani pritožnikov, ni mogoče preizkusiti, pa tudi, če bi bile posamične zadeve izpostavljene, se vsaka od njih po pravni in dejanski plati od obravnavanega primera razlikuje in tako ne morejo biti primerljive in upoštevane. Sodišče prve stopnje se je do vseh okoliščin, ki jih je dolžno upoštevati po splošnih pravilih o odmeri kazni in jih kot takšne določa 49. člen KZ-1, v zadostni meri opredelilo in svojo odločitev v 20. točki sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

17Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je obtoženemu utemeljeno izreči kazen zapora, saj okoliščine storjenih kaznivih dejanj ne opravičujejo izreka opominjevalne sankcije. Obtoženi sedaj resda nima več stikov z oškodovanci, a je to v odnosu do mladoletnih otrok in upoštevaje dejstvo, da tudi ne prispeva za njuno preživljanje, prej moč šteti za obteževalno, ne pa olajševalno okoliščino. Da je oškodovanka sama prispevala k ravnanju obtoženega, so takšne pritožbene trditve, ki niso z ničemer izkazane. Tako obtoženi kot oškodovanka izhajata iz enakega socialnega in kulturnega okolja, ki je resda nekoliko konzervativnejše od slovenskega, vendar pa je tudi tam takšno ravnanje nedvomno inkriminirano. Ustrezno je bila, kot to izhaja iz 27. točke izpodbijane sodbe, ovrednotena teža kaznivih dejanj (razen kot navedeno zgoraj pri kaznivem dejanju posilstva), obtoženčeva krivda ter druge relevantne okoliščine, ni pa bila, in v tem delu se je strinjati z zagovornico obtoženega, v dovoljšnji meri upoštevana obtoženčeva dosedanja nekaznovanost, zaradi česar mu je pritožbeno sodišče temu ustrezno, ob upoštevanju spremenjene določene kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 170. člena KZ-1, izreklo nižjo enotno kazen zapora.

18Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami zakona o kazenskem postopku. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca sodišče odloča po določbah od 100. do 111. člena ZKP ter z uporabo zakonov s področja civilnega materialnega prava. Po 101. členu ZKP lahko poda predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi, kar pomeni, da mora biti predlog vsebinsko enak tožbenemu zahtevku. Da bi kazensko sodišče lahko odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, je upravičenec dolžan navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva ter svoj zahtevek čimbolj natančno določiti in zanj predložiti dokaze, kar vse je pooblaščenec mladoletnih oškodovancev tudi storil.

19V skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, če se s tem kazenski postopek ne bi preveč zavlekel. V skladu z drugim odstavkom istega člena se premoženjskopravni zahtevek lahko nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega pravnega posla. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012 presodilo, da je odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), kljub temu da teče v skupnem postopku, glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. Pojem škode je v civilnem materialnem pravu opredeljen v določbi 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po navedeni določbi se za škodo šteje zmanjšanje premoženja (navadna škoda), kakor tudi izgubljeni dobiček in nepremoženjska škoda. Glede na takšno opredelitev pojma škode ni v skladu z določbo 100. člena ZKP tako ni nobene ovire, da sodišče v okviru premoženjskopravnega zahtevka oškodovancem ne bi priznalo tudi odškodnine za nepremoženjsko škodo, če se le s tem ne bi preveč zavlekel kazenski postopek. Vendar pa je pri odločanju o tem potrebno, da tudi kazensko sodišče o tem presodi po pravilih civilnega postopka. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 3048/2010 z dne 25. 10. 2012). Razlika med pooblastili sodišča v kazenskem postopku in pooblastili sodišča v civilnem postopku je le v tem, da se v kazenskem postopku odloča o premoženjskopravnem zahtevku le meritorno (sodišče ga prizna deloma ali v celoti) a še to le, če izda obsodilno sodbo, v nobenem primeru pa nima pooblastil za zavrnitev zahtevka (kakor velja to za pravdo). Ker tem postavkam sodišče prve stopnje ni zadostilo in ni specificiralo, v katerem delu je zahtevkoma ugodilo oziroma kakšni so razlogi za zavrnitev v preostalem delu, in kaj vse je pri tej odločitvi upoštevalo, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, kot to upravičeno trdi pritožnica. Zato je pritožbeno sodišče odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih spremenilo tako, da je oba mladoletna oškodovanca s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pot pravde.

20Pritožbeno sodišče pri preizkusu, opravljenem po uradni dolžnosti, v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, zato je v preostalem delu pritožbo zagovornice obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21Z odločbo pritožbenega postopka je bilo deloma odločeno v korist obtoženega C. C., zaradi česar obtoženemu sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).