VSK sodba II Kp 48331/2014

Pritožba zagovornika obdolžene I. D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženo I. D. za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem dostavku 211. člena KZ-1 in ji na podlagi iste zakonske določbe določilo kazen štiri mesece zapora, nakar ji je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 ter 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kazen izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 15075/2014 z dne 7. novembra 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 15075/2014 z dne 5. marca 2015, s katero je bila obdolženki izrečena enotna kazen devet mesecev zapora, v katero je bila združena tudi kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 z dne 10. marca 2014 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se obdolženki v izrečeno kazen zapora všteje čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 z dne 10. marca 2014, od 7. novembra 2014 do dne predčasnega odpusta 13. marca 2015. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP mora obdolženka povrniti oškodovancu I. M. protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 2.780,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP mora obdolženka plačati strošek kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se odmerijo v višini 6,20 EUR ter sodno takso, ki jo je odmerilo po tarifni številki 7112 ZST-1 v višini 140,00 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženkin zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se ta razveljavi, podrejeno, da se obdolženki izrečena kazen zniža ter ji omogoči alternativno prestajanje kazni ter da se obdolženka v celoti oprosti plačila stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je po pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek, da je obdolženka kriva kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 na podlagi skrbne ocene izvedenih dokazov, ki jo je opravilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP, navedlo prepričljive razloge, ki jih zagovornik s svojimi navedbami ni omajal.

Zmotno je stališče zagovornika, da je sodišče prve stopnje, ko je odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen zapora všteje čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 z dne 10. marca 2014 od 7. novembra 2014 do dne predčasnega odpusta 13. marca 2015, ravnalo v škodo obdolženke, češ da bi moralo všteti tudi obdobje pogojnega izpusta obdolženke iz zapora, to je do 7. maja 2015. Zagovornik je namreč spregledal, da v obdolženkinem primeru ni šlo za pogojni odpust obdolženke iz zapora (o tem bi odločala komisija za pogojni odpust v smislu 105. člena ZIKS-1), pač pa za predčasni odpust obsojenke o katerem odloči direktor zavoda (108. člen ZIKS-1). V obravnavani zadevi je šlo za odpust obdolženke s prestajanja zaporne kazni brez kakršnega koli dodatnega pogoja, zato ji kot prestano kazen ni mogoče vštevati časa od odpusta dalje do dneva, ko bi sicer obdolženka prestala celotno kazen zapora. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen všteje le čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 do dne predčasnega odpusta.

Sicer pa sodišče prve stopnje, kot je bilo že povedano, v dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v obravnavani zadevi, nima nikakršnih pomislekov. Pravilno je namreč ugotovilo, da ni moč slediti obdolženki, da ni zavajala oškodovanca glede svoje zmožnosti za vračilo dolga. Sodišče prve stopnje ni napravilo svojih zaključkov zgolj na podlagi dejstva, da obdolženka dolga oškodovancu ni plačala, pač pa na podlagi ugotovitve, da je obdolženka zatrjevala, da bo v kratkem prejela denar od kupnine za nepremičnino na Hrvaškem, čeprav je vedela, da je nepremičnina obremenjena z drugimi dolgovi in da ima na njej solastniški delež le do 1/6-ine. S tem ko je s prikazovanjem, da ima premoženje iz katerega bo lahko poplačala dolg, čeprav je vedela, da mu iz njega ne bo mogla poplačati ničesar, pri oškodovancu ustvarila vtis, da bo dolg lahko povrnila in se je ta prav na podlagi njenih navedb odločil, da ji bo denar posodil ter nato v njenem imenu tudi plačal občini. Znesek, ki ga je bila obdolženka dolžna, je tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženka izpolnila vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj je že takrat, ko je oškodovanca prosila za posojilo, vedela, da zneska do obljubljenega roka zaradi prezadolženosti ne bo mogla plačati.

Zagovornik obdolžene se pritožuje tudi zoper odločitev o kazni, vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je pri obdolženki odločilo za izrek zaporne kazni, ustrezno je pojasnilo v 7. točki obrazložitve tudi razloge iz katerih ni sledilo predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pri odločitvi o trajanju zaporne kazni pa je (6. točka obrazložitve) upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Kot je navedlo, olajševalnih okoliščin pravzaprav sploh ni, dejanje je bilo storjeno z obarvanim naklepom, edina olajševalna okoliščina, ki bi se lahko upoštevala v tem primeru je obveznost do otroka, ki pa je že odrasel. Glede na to, da je bila obdolženka zaradi goljufije že pravnomočno obsojena in ji je bila že izrečena kazen zapora, v obravnavanem primeru sankcija opominjevalne narave ni primerna, glede na ugotovljene okoliščine pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna določena kazen za to kaznivo dejanje v trajanju štirih mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo zakon tudi pri odločitvi o izrečeni enotni kazni enega leta zapora, zato v odločitev o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

Zagovornik tudi ne more uspeti s pritožbo glede naloženih stroškov postopka. Temeljno načelo, ki izhaja iz določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je, da je obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Kot je navedla obdolženka v tem postopku, je sicer brez zaposlitve, vendar ima poklic (je upravni tehnik), ki se preživlja s priložnostmi deli in, tudi zagovornik ne trdi, da so v tem obdobju nastopile kakšne nove okoliščine, ki bi preprečevale, da obdolženka ne bi mogla z delom pridobiti dohodka, s katerim bo lahko plačala naložene stroške postopka. Kot je razvidno iz določbe tarifne številke 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo tudi zatrjevane premoženjske razmere, saj je obdolženki sodno takso odmerilo na spodnji meji predpisane.

Glede na povedano je pritožba obdolženkinega zagovornika neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 210,00 EUR (tarifna številka 7112 in 7122 ZST-1), ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.