VSL sklep II Cp 1566/2015

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točke I., III. in IV. izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 31.819,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2012 do plačila. Postopek je ustavilo za znesek 270,03 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 149.008,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške 2.560,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata spremembo tako zavrnilnega, kot tudi ugodilnega dela sodbe oziroma razveljavitev sodbe.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, kjer ji ne priznava 8,5 % DDV ter obširno utemeljuje svoje stališče, da je bila v vsakem primeru storitev opravljena, ko je uporabnik javnosti priobčil avtorsko varovana glasbena dela. Takrat je tožeča stranka upravičena uporabniku zaračunati uporabo glasbe, hkrati pa nastane obdavčljivi dogodek in obveznost plačati DDV. Opozarja, da gre v primeru uporabe avtorsko varovanih del za specifično situacijo, ki ni povsem primerljiva z običajno dobavo blaga ali storitev. Odločitev sodišča glede zavrnitve civilne kazni je prav tako materialnopravno zmotna, obrazložitev odločitve pa pomanjkljiva in nejasna. Pri zavrnitvi tega dela zahtevka se je sodišče usmerilo le v razlog neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja, pri tem pa povsem spregledalo številne druge, pomembnejše razloge, s katerimi je tožeča stranka v postopku utemeljevala zahtevek za plačilo civilne kazni. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

4Tožena stranka v pritožbi navaja ključna pravna vprašanja, ki jih je bilo po njenem potrebno rešiti za razsojo v tej zadevi, in sicer: kaj obsega repertoar tožeče stranke, kako je varovana avtorska pravica tujih avtorjev, kdo nosi dokazno breme o uporabi avtorsko (ne)varovanih glasbenih del in uporaba 182. člena ZASP. Sodišče prve stopnje se, verjetno zato, ker je v podobnih zadevah v preteklosti že večkrat sodilo, ni ukvarjalo oziroma ni upoštevalo številnih novih, šele v tem postopku podanih pravno relevantnih navedb in dokazov tožene stranke, temveč je le prepisalo posamezne dele predhodnih sodb in jih strnilo v celoto. Posledično so odgovori na ključna pravna vprašanja ter zavzeta stališča sodišča povsem pavšalni, nepravilni in pogosto sami s seboj v nasprotju. Tožena stranka najprej izpostavlja dokaz, ki ga sodba sploh ne omenja in sicer izjavo avstrijske kolektivne avtorske organizacije AKM z dne 5. 6. 2014. Ta izjava je po mnenju tožene stranke ključnega pomena za razsojo v zadevi, zato je nerazumno, da jo je sodišče v celoti ignoriralo, ob tem pa toženi stranki celo očitalo, da od avstrijske kolektivne avtorske organizacije ni priložila nobenih dopisov oziroma potrdil. Z izjavo z dne 5. 6. 2014 AKM izrecno potrjuje, da za predvajanje tistih glasbenih del iz repertoarja Reditune, ki jih je slednja v letu 2010 predvajala po ozvočenju v trgovinah B., AKM ni pobirala nadomestil za uporabo avtorskih pravic ali drugih plačil, ker ni imela zastopniških pravic, niti jih ne pobira sedaj. Ob odsotnosti varstva tujih avtorskih del pri eni od tujih kolektivnih organizacij (AKM), je edini možen zaključek, da avtorsko delo ni varovano niti pri tožeči stranki oziroma sploh ni varovano. Ker se sodišče ni opredelilo do tega dokaza, niti do drugih relevantnih navedb tožene stranke, je s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave. Nadalje pa sodišče v sodbi ne da enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj obsega repertoar tožeče stranke. Pri tem se ni opredelilo do navedb tožene stranke o vsebini recipročnih sporazumov tožeče stranke z AKM in GEMA kljub dokaznemu predlogu tožeči stranki ni naložilo, da primeroma predloži vsaj dva recipročna sporazuma. Glede obsega repertoarja tožeče stranke je sodišče zmotno materialnopravno presodilo, kaj vse spada v njen repertoar. Ker je tožeča stranka predložila izjavo, da AKM za predvajanja glasbena dela iz repertoarja Reditune iz leta 2010 ni pobirala nadomestil za uporabo avtorskih pravic, je edini možni zaključek, da predvajanih del ni v repertoarju tožeče stranke, ker bi v nasprotnem primeru AKM na področju Avstrije zanje pobirala nadomestilo, niti v repertoarju kakšne druge kolektivne organizacije, s katero ima AKM sklenjen recipročni sporazum. Potrebno je razlikovati med varovanjem avtorske pravice, ko gre za domače in tuje avtorje. Avtorjev brez prebivališča v RS ZASP ne ščiti neposredno na podlagi zakona, temveč le na podlagi sklenjene pogodbe avtorja s tožečo stranko ali sklenjenega recipročnega sporazuma tožeče stranke s tujo kolektivno organizacijo in ne brez kakršnihkoli omejitev. Dokazno breme ne more biti na uporabniku glede vprašanja, ali je določeno delo v repertoarju, temveč na tožeči stranki, ki ima edina podatke, ali je neko delo v repertoarju. V primeru, ko glasbenega dela tujega avtorja ni navedenega v repertoarju nobene kolektivne avtorske organizacije, s katerimi ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, tudi dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni več potrebno za ugotovitev, da tožeča stranka ni upravičena upravljati z avtorskimi pravicami tega avtorja in posledično zanj tudi ne sme pobirati avtorskega honorarja. Kljub stališču, da je dokazovanje repertoarja na kolektivni organizaciji ter da je zaščitena dela in avtorje najlažje identificirati z vpogledom v repertoar kolektivne organizacije, zaradi česar toženi stranki ni potrebno dokazovati odpovedi materialnim avtorskim pravicam, je odgovoru na tožbo priložila številne izjave avtorjev predvajanih glasbenih del. V njih je jasno navedeno, da avtorji potrjujejo, da nobena kolektivna organizacija ni pooblaščena, da zahteva plačila za uporabo v izjavi navedenih glasbenih del ter da so se odpovedali materialnemu delu svojih pravic intelektualne lastnine. Zakon posebne obličnosti izjav o odpovedi materialnim avtorskim pravicam ne predpisuje. Kljub dejstvu, da je tožena stranka pravočasno predložila več izjav AKM, ji sodišče očita, da ni predložila nobenih dopisov oziroma potrdil tujih kolektivnih avtorskih organizacij, kar pomeni, da pri sprejetju odločitve ni upoštevalo pojasnil in predložnih dokazov tožene stranke. Pritožba glede preverjanja repertoarjev opozarja, da računalniška in internetna tehnologija dopušča in omogoča enostavne postopke preverbe varovanosti avtorskih del, in sicer z vpogledom v repertoarje, ki so vodeni elektronsko in jih lahko kolektivne organizacije poljubno združujejo ali razdružujejo. Preverba varovanih del z vpogledom v repertoar je ne le možna, ampak tudi edina razumna. Razsoja sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za priobčitev glasbenih del javnosti po satelitu, je prav tako nepravilna in evidentno krši zakonodajo EU. Pritožba opozarja v zvezi s tem na izvedensko mnenje izvedenca za telekomunikacije v istovrstni pravdni zadevi, sodišče pa se do predloženega izvedenskega mnenja ni izreklo in ni pojasnilo, zakaj mu odreka vsakršno verodostojnost. Pritožba zaključi, da je za obravnavani primer relevantno avstrijsko pravo in avtorji predvajanih glasbenih del ne uživajo varstva po ZASP.

5Obe pravdni stranki sta na pritožbi odgovorili in obe predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Med pravdnima strankama je pred prvostopenjskim sodiščem v teku oziroma je že zaključenih večje število zadev, v katerih tožeča stranka, kolektivna organizacija, pooblaščena za kolektivno uveljavljanje malih glasbenih avtorskih pravic, zahteva od tožene stranke plačilo avtorskega honorarja za uporabo glasbenih avtorskih del v njenih trgovinah in nakupovalnih centrih. V tej zadevi je sporno plačilo avtorskega honorarja za obdobje od marca do decembra 2010, ki ga tožeča stranka zahteva na podlagi 454 izdanih računov za uporabo glasbeno varovanih del v različnih poslovalnicah in trgovskih centrih v Sloveniji. Poleg avtorskega honorarja zahteva tožnica še plačilo civilne kazni v najvišjem možnem znesku (200 %), ker gre za ponavljajoče se kršitve pravic, storjene namerno oziroma vsaj iz hude malomarnosti.

8Tožena stranka nasprotuje njeni pravici do zaračunavanja avtorskega honorarja za predvajanje glasbe v trgovskih centrih, ker je v spornem obdobju v svojih poslovnih prostorih predvajala samo glasbena dela, ki jih tožeča stranka ne varuje, zato ker niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih avtorskih organizacij, njihovi avtorji tudi niso člani nobene kolektivne organizacije in so se uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic na teh delih odpovedali. To glasbo je toženi stranki preko satelita v njene poslovalnice posredovala družba Reditune iz Avstrije. Med ostalim je tožena stranka v okviru trditev, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala zgolj glasbena dela, ki so v prosti uporabi, navajala in dokazovala tudi, da se za prav ta predvajana glasbena dela iz seznama „AKM – prosto“ družbe Reditune in glasbo Musicalie ne plačuje avtorskih nadomestil niti avstrijski niti nemški niti kateri drugi nacionalni družbi za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v tujini. Vztraja, da gre v primeru predvajanja glasbe v njenih poslovalnicah za priobčitev glasbe po satelitu, kar pomeni, da bi bilo potrebno uporabiti skladno z določbo 182. člena ZASP(1) pravo države, iz katere se signali oddajajo.

9ZASP za javno priobčitev neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic (147. člen). Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic, kolektivna organizacija pa male pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (drugi in tretji odstavek 151. člena ZASP). V Republiki Sloveniji je tožeča stranka kolektivna organizacija, ki upravlja z malimi avtorskimi pravicami na glasbenih delih in ki lahko da uporabniku dovoljenje za uporabo del iz repertoarja varovanih del (skladno s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP uživa zakonski monopol). Glede repertoarja varovanih del kolektivne organizacije ZASP v prvem odstavku 146. člena določa le, da kolektivne organizacije na podlagi zakona v svojem imenu in za račun avtorjev dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe. ZASP izrecno ne določa, da repertoar kolektivne organizacije zajema ves svetovni repertoar. O svetovnem repertoarju govori le Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del.(2)

10Po enotnem stališču novejše sodne prakse tega sodišča v istovrstnih zadevah sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena neodrska glasbena dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Podlaga za enako obravnavanje tujih in domačih avtorjev je v določbi 176. člena ZASP, ob upoštevanju mednarodnih sporazumov in dejanske vzajemnosti. Med avtorskopravno nevarovana glasbena dela pa poleg tistih, ki jih kot izjemo določa ZASP,(3) sodijo tudi dela avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.(4) Pri dokazovanju odpovedi uveljavljanja materialnih pravic se je sodna praksa postavila na stališče, da je na uporabniku, torej toženi stranki dokazno breme, da je predvajala avtorskopravno nevarovano glasbo, ker so se avtorji materialnim avtorskim pravicam odpovedali.(5) Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno in skladno z gornjimi stališči ugotovilo, da se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice ter da je dokazno breme glede tega naloženo toženi stranki – uporabniku glasbe. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, ko navaja, da je za obsežne in vsestranske trditve, da je predvajala v svojih poslovnih prostorih le avtorsko nevarovano glasbo, ponudila številne in resne dokaze, glede katerih pa se sodba sploh ni opredelila ali pa jih zavrnila z neustreznimi in deloma kontradiktornimi razlogi. Tako se je tožena stranka v dokaz teh trditev sklicevala na izjavo avstrijske kolektivne avtorske organizacije AKM z dne 5. 6. 2014, naslovljeno na toženo stranko, v katerem potrjuje, da za predvajanje repertoarja Reditune v letu 2010 ni pobirala nadomestil za uporabo avtorskih pravic ali drugih plačil niti od tožene stranke, niti od Reditune, ker ni imela zastopniških pravic. Prvostopenjsko sodišče se do tega dokaza ni opredelilo, niti do drugih, po vsebini podobnih potrdil avstrijske avtorske organizacije (dopis družbi Reditune z dne 5. 9. 2013). Tudi če je prvostopenjsko sodišče štelo, da navedeni dokazi niso primerni za dokazovanje odpovedi uveljavljanju avtorskih pravic, bi se moralo v tej smeri glede listin opredeliti. Tako pa sodišče v nadaljevanju zgolj ugotavlja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da uporabniki avtorskega honorarja za sporna avtorska dela v Avstriji in Nemčiji ne plačujejo, ker v tej smeri ni predložila nobenih dokazil.

11Tožena stranka je poleg tega predložila večje število izjav avtorjev, iz katerih izhaja, da so se odpovedali materialnim avtorskim pravicam ter da njihovih del ni mogoče najti v nobenem repertoarju katerekoli avtorske organizacije. Dokazno vrednost teh potrdil o odpovedi materialnim avtorskim pravicam pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zgolj zato, ker tožena stranka ni predložila izjav vseh avtorjev iz seznama predvajanih glasbenih del in ker izjave avtorjev niso ustrezne (overjene). Pritožba ima prav, da za dokazovanje trditev o odpovedi materialnim avtorskim pravicam ni predpisana posebna obličnost izjav, pa tudi, da so izjave po vsebini ustrezne in se je do njih sodišče dolžno vsebinsko opredeliti v okviru dokazne ocene, sprejete na podlagi 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje njene dokaze prezrlo, ali pa se do njih neutemeljeno ni vsebinsko opredelilo. Na drugi strani pa je v sodbi razlogovalo o nekaterih drugih dokazih, na katere se pravdni stranki sploh nista sklicevali in jih nista priložili (npr. o Pravni ekspertizi z nazivom Kolektivne organizacije naročnika Trgovinske zbornice Slovenije). Pritožbeno sodišče mora pritrditi tudi graji tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče v ožji obrazložitvi sodbe le prepisovalo posamezne dele že izdanih prvostopenjskih sodb (npr. P 181/2011 Okrožnega sodišča v Ljubljani) in jih (bolj ali manj neprimerno) strnilo v celoto. Pri tem so v obravnavani zadevi ne le prezrte trditve in dokazi, ki v predhodnih zadevah niso bili izpostavljeni oziroma predloženi, pač pa so listine tudi drugače oštevilčene in je sklicevanje nanje v tej zadevi nepravilno. Na drugi strani je treba opozoriti, da je sodba po nepotrebnem obširna zaradi odvečnega naštevanja in povzemanja podatkov o vseh 454 računih.

12Ker se sodišče ni vsebinsko opredelilo do vseh dokazov tožene stranke, je utemeljen njen pritožbeni očitek, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ob tem poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Načelo enakega varstva pravic se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Stranka ima pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Obveznost sodišča pa je, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, pri čemer mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.(6) Do izvedenih dokazov pa se mora opredeliti.

13Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke glede odločitve o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo civilne kazni. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka navedla prepričljive argumente za neplačilo spornega dela avtorskega honorarja, predvsem v delu, ki se nanaša na tarifo 2006 ter da zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja ni mogoče izreči civilne kazni. Tožnica je zahtevala povišanje nadomestila za uporabo avtorskih del za 200 % na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP, po katerem lahko upravičenec zahteva plačilo do 200 % povečanega nadomestila za uporabo avtorskih del v primeru, če je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pa mora sodišče skladno z določbo četrtega odstavka 168. člena ZASP upoštevati vse okoliščine primera, zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Tožnica je v tožbi in pripravljalni vlogi navedla številne razloge, ki po njenem utemeljujejo plačilo civilne kazni v najvišjem znesku. Med očitki toženi stranki, da je kršila ZASP namerno ali vsaj iz hude malomarnosti, je tudi ta, ki se nanaša na uporabo tarife, in sicer, da kljub ustaljeni sodni praksi glede uporabe tarife, tožnica avtorskega honorarja ni plačala niti po stari tarifi iz leta 1998. Pritožba tožnice ima prav, da so v sodbi prezrte vse njene trditve o izpolnjenih pogojih za civilno kazen in brez konkretne utemeljitve sprejeti le argumenti tožene stranke. S tem je bila ponovno zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero tožnica utemeljeno opozarja, hkrati pa zaradi pomanjkljive in nerazumljive obrazložitve tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Iz navedenih razlogov je treba ugoditi obema pritožbama in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi odprave procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da sklicevanje na sodno prakso v istovrstnih zadevah med pravdnima strankama in povzemanje obrazložitve sodb v že pravnomočnih zadevah, v konkretni pravdni zadevi ne zadošča v tistem delu, v katerem sta pravdni stranki ponudili drugačno oziroma razširjeno trditveno ponudbo ter drugačne dokaze, kot v ostalih zadevah. Opozoriti je treba, da je predvsem tožena stranka razširila trditveno in dokazno podlago, ne samo v tistem delu, ki se nanaša na dokazovanje odpovedi uveljavljanja materialnih pravic in primernosti dokazov, pač pa tudi glede možnosti preverjanja avtorskih del v repertoarjih tožeče stranke in sestrskih kolektivnih organizacij ob uporabi tožeči stranki dostopne tehnologije,(7) glede legitimacije tožeče stranke za varstvo vse svetovne glasbe in glede trditve o izključno satelitskem oddajanju glasbe v trgovskih centrih. V ponovljenem postopku je treba poleg odprave zgoraj izpostavljenih kršitev postopka odločitev utemeljiti v vseh smereh, na katere opozarjata pritožbi.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 29/98, enako tudi pozneje objavljeni pravilnik iz leta 2006.

Op. št. (3): Ljudska glasba na podlagi 3. točke prvega odstavka 9. člena, glasbena dela avtorjev, ko je že preteklo 70 let od njihove smrti iz 59. člena ter še neobjavljena glasbena avtorska dela.

Op. št. (4): Največkrat citirana odločba VSL II Cp 3402/2011, ki so ji sledile številne druge odločbe VSL in v katerih je poudarjeno, da se avtor uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove.

Op. št. (5): Odločbe VSL II Cp 3402/2011, II Cp 2010/2012, II Cp 1718/2013, II Cp 2658/2012, II Cp 1126/2012 in številne druge.

Op. št. (6): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar J. Zobca k 339. členu.

Op. št. (7): Več o tem E. Drobež, Kako dokazati odpoved uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, pravna praksa – 2012, št. 34 in J. Žurej, Avtorsko pravo – odprta razmišljanja in pomisleki, Pravna praksa – 2012, št. 43.