176. člen ZASP

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife. Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Pri priobčevanju fonogramov po radiu nosi trditveno in dokazno breme glede prihodkov radijske postaje kolektivna organizacija. Priobčevalec fonogramov nosi trditveno in dokazno breme glede tega, koliko prihodkov je imel iz radijske dejavnosti.

Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve sodbe v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) je tudi SEU zapisalo: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne". Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi s sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage. Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice. dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen nadomestilo za uporabo fonograma v TV programu dopuščena revizija - avtors

Ko skupni sporazum za priobčevanje fonogramov na komercialni radijski postaji ne velja več, se za določitev višine nadomestila praviloma vseeno uporabijo njegove določbe.

ZASP jasno določa, da kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja pravice. Zakon ji daje procesno upravičenje, četudi ne uveljavlja lastnih pravic.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice ter da je dokazno breme glede tega naloženo toženi stranki – uporabniku glasbe. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, ko navaja, da je za obsežne in vsestranske trditve, da je predvajala v svojih poslovnih prostorih le avtorsko nevarovano glasbo, ponudila številne in resne dokaze, glede katerih pa se sodba sploh ni opredelila ali pa jih zavrnila z neustreznimi in deloma kontradiktornimi razlogi.

Zavod IPF kot kolektivna organizacija, kateri je Urad RS za intelektualno lastnino izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje sorodnih pravic (za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov), lahko na podlagi dovoljenja urada upravlja s temi pravicami na ozemlju Republike Slovenije. To pomeni, da lahko izstavi račun vsakemu uporabniku varovanega dela, kadar je bilo to delo uporabljeno na ozemlju Republike Slovenije, in sicer ne glede na prebivališče, državljanstvo oziroma sedež samega uporabnika. ZASP določa le dolžnost poročanja, ne pa tudi povrnitve stroškov nastalih z neizpolnjevanjem obveznosti. Zato stroški terenskega preverjanja predstavljajo le strošek poslovanja, ki ga mora tožnik pokriti iz prejetih prihodkov.

V repertoar varovanih del tožnika sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja, in sicer ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, zato ni pravilno. Materialne avtorske pravice so odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe nosi uporabnik del. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998.

182. člen ZASP ima namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčujejo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre. Dejstvo, da dela, ki jih je tožena stranka predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, še ne pomeni, da so se avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponentne avtorskega dela. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo Tarife 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon.

Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP. Repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev.

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam.

Dokazno breme, da je predvajala zgolj tako glasbo, ki je prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.

Pravilnik o javni priobčitvi glasnbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti. Dokazno breme, da so se avtorji tuje glasbe, ki jo tožena stranka predvaja v svojih poslovalnicah, odpovedali nadomestilu, je na toženi stranki, ki to zatrjuje. Dejstvo, da tuje organizacije za predvajanje glasbe nadomestila ne zahtevajo, takšnega zaključka še ne omogočajo.

Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998. Repertoar tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki – uporabnici. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela.

Repertoar tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to ali gre za domačega ali tujega avtorja. Podlaga za takšno varstvo je v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici. Tožena stranka ni zatrjevala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela, ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno.

Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona. Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.

Tožeča stranka je na podlagi samega zakona pooblaščena za kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic domačih in tujih avtorjev. Zato je dokazovanje trditve, da se je avtor odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, na uporabniku, ki se sklicuje, da uporablja avtorsko nevarovano delo. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je tako moralo odkloniti uporabo Pravilnika 2006 (exceptio illegalis).

Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. V Republiki Sloveniji je upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na kolektivno organizacijo (tožečo stranko). V repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela domačih in tujih avtorjev. Zato je uporabnik (tožena stranka) tisti, ki je dolžan dokazati, da je predvajal avtorsko nevarovana glasbena dela.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

Ker tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.