182. člen ZASP

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice ter da je dokazno breme glede tega naloženo toženi stranki – uporabniku glasbe. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, ko navaja, da je za obsežne in vsestranske trditve, da je predvajala v svojih poslovnih prostorih le avtorsko nevarovano glasbo, ponudila številne in resne dokaze, glede katerih pa se sodba sploh ni opredelila ali pa jih zavrnila z neustreznimi in deloma kontradiktornimi razlogi.

V repertoar varovanih del tožnika sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja, in sicer ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, zato ni pravilno. Materialne avtorske pravice so odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe nosi uporabnik del. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998.

182. člen ZASP ima namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčujejo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre. Dejstvo, da dela, ki jih je tožena stranka predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, še ne pomeni, da so se avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponentne avtorskega dela. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo Tarife 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon.

Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP. Repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev.

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam.

Glede na ureditev obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic RS je dokazno breme na toženi stranki, ki ni dokazala, da so se avtorji skladb, predvajanih v poslovalnicah tožene stranke, odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic.

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam.

Tožena stranka je tista, ki je dolžna izkazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala.

Pravilnik o javni priobčitvi glasnbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti. Dokazno breme, da so se avtorji tuje glasbe, ki jo tožena stranka predvaja v svojih poslovalnicah, odpovedali nadomestilu, je na toženi stranki, ki to zatrjuje. Dejstvo, da tuje organizacije za predvajanje glasbe nadomestila ne zahtevajo, takšnega zaključka še ne omogočajo.

Tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela, ampak je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov tožeča stranka varuje, zato se plačilu avtorskega honorarja tožena stranka kljub številnim ugovorom in nasprotnim trditvam ne more izogniti. Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam.

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil.

Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998. Repertoar tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki – uporabnici. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela.

Tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Drži sicer pritožbena trditev tožene stranke, da je dokazovala, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij. Vendar, tudi če bi bilo to dejstvo izkazano, to ne dokazuje, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali.

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil.

V Sloveniji je upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na tožečo stranko. V njen repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Če določeno delo ni predmet varstva avstrijske ali nemške avtorske organizacije, še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, glede katerega se je njegov avtor odpovedal materialnim avtorskim pravicam oziroma, da gre za delo, ki v slovenskem pravnem sistemu ni avtorsko varovano.

Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona. Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.

Tožeča stranka je na podlagi samega zakona pooblaščena za kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic domačih in tujih avtorjev. Zato je dokazovanje trditve, da se je avtor odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, na uporabniku, ki se sklicuje, da uporablja avtorsko nevarovano delo. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je tako moralo odkloniti uporabo Pravilnika 2006 (exceptio illegalis).

Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. V Republiki Sloveniji je upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na kolektivno organizacijo (tožečo stranko). V repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela domačih in tujih avtorjev. Zato je uporabnik (tožena stranka) tisti, ki je dolžan dokazati, da je predvajal avtorsko nevarovana glasbena dela.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

Ker tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.