VSL sklep I Cp 2186/2015

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanih delih (v celoti v točki I. in III., v točki II. pa razen v neizpodbijanem zavrnilnem delu za 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2013 do plačila) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 54.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.000,00 EUR od 4. 7. 2008 naprej ter od 35.000,00 EUR od 20. 2. 2013 (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do višine 75.000,00 EUR s pripadki – točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki III. izreka tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.021,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Zavzemata se za ustrezno spremembo, podrejeno za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 16.000,00 EUR (v zvezi s prodajno pogodbo za sliko M. M.) in posledično v stroškovnem delu). Razlogi o nakupu slike so protislovni. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka toženi izročila sliko, po drugi strani pa, da ji ni uspelo dokazati, da ji jo je izročila oziroma da je nima več v posesti. Opira se na komisijsko pogodbo, a ne pojasni, zakaj to ne zadošča za sklep, da slike nima v posesti. Komisijska pogodba z dne 10. 7. 2008 je bila hkrati prevzemnica. Odločitev je nelogična in nerazumljiva. Iz tožbenih navedb izhaja, da toženec ni mogel slike vrniti, ker je več nima, zato tožeča stranka vtožuje vračilo kupnine. Tožena stranka je v zaslišanju sama pojasnila, da slike ni nikoli izročila tožeči stranki in je tudi ne more, ker jo je izročila tretji osebi.

4Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem in stroškovnem delu. Napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) je zaključek o obveznosti tožene stranke iz naslova posojila po posojilni pogodbi z dne 2. 6. 2008 za 19.000,00 EUR. Tožena stranka res ni prerekala potrdila o nakazilu 14.000,00 EUR. Priznala je še prejem 2.000,00 EUR v gotovini, torej skupaj 16.000,00 EUR. Ker jih ni mogla vrniti, je tožena stranka pripravila posojilno pogodbo, v katero je vnesla tudi dogovorjene 3 % mesečne obresti in zapisala, da je dejansko posodila toženi stranki 19.000,00 EUR. Tožena stranka je ves čas trdila in dokazovala, da je kot posojilo prejela le 16.000,00 EUR, kar je vrnila z nakazilom A. A. v višini 22.000,00 EUR. Tožeča stranka niti z listinami, ki jih je na poziv tožene stranke vložila v spis, ni dokazala nakazila v višini 19.000,00 EUR. Ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je sodišče prišlo do zaključka, da je tožena strank dejansko prejela navedeni znesek. Prav tako je napačna odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 plačati še 35.000,00 EUR. Ni se opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je šlo za navidezne pogodbe. Tožnik ni dokazal, da je razpolagal z zneskom 40.000,00 EUR, niti da je ta znesek toženi stranki kot posojilo nakazal. Zmotna je ocena, da je toženec posojilo v znesku 40.000,00 EUR prejel, čeprav za to ni dokazov. Pogodbo, na katero se je oprlo, je toženec omajal. Pojasnil je v kakšnih okoliščinah in zakaj jo je podpisal. Zgolj dejstvo, da je bila podpisana, ne dokazuje realiziranega posojila. Zmotno je stališče v točki 18. sodbe o tem, ali je bil dolg 35.000,00 EUR poravnan. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, da je A. A. prejela 3.600.000,00 SIT 25. 7. 2005, pred sporazumom z dne 26. 1. 2007. Po drugi strani ugotavlja, da iz dokazov ne izhaja, da je šlo za toženčev dolg. Napačno je uporabilo 215. člen ZPP o dokaznem bremenu. Potrdilo o prejemu 3.600.000,00 SIT je zmotno ocenjeno. Prezrta je izpovedba A. A., da je šlo za denar, ki ga je izročila tožencu. Neupoštevano je dejstvo, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 26. 1. 2007 ugotovili, da so dotedanje medsebojne terjatve poravnane. Prezrte so nadalje tožnikove navedbe o terjatvah do A. A. Z njim je sklenila le posojilno pogodbo z dne 29. 1. 2007 za znesek 40.000,00 EUR, ki se ga je zavezala vrniti do 29. 1. 2008. Obveznost po tej posojilni pogodbi je bila v celoti poravnana, kar je izkazano z izbrisno pobotnico z dne 13. 9. 2007. Drugih obveznosti do tožnika A. A. ni imela. Zmotna je ocena, da iz dokazov ne izhaja, da je bil dolg, ki ga je 6. 4. 2009 v višini 22.000,00 EUR plačala A. A., dejansko dolg tožene stranke. S tem nakazilom je poplačala dolg tožene stranke zaradi pritiskov tožeče stranke. Sodišče ni ocenilo listin, ki jih je predložila tožena stranka, izpovedbe tožene stranke in samih navedb tožeče stranke. Sprejeta odločitev je protispisna in pomanjkljiva, zato je ni mogoče preizkusiti. Obveznosti po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 ni, ker ta znesek ni bil nikoli posojen. Posojilo 16.000,00 EUR z obrestmi pa je tožena stranka tožeči vrnila in to v celoti tudi dokazala. Zaključek, da je sodišče o obstoju dolga sklepalo po 215. členu ZPP, je zmoten. Posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 je tožena stranka ugovarjala. Znesek ni bil nakazan, tožeča stranka ni dokazala ne nakazila ne dejstva, da je s takim zneskom razpolagala. Glede na določbe 215. člena ZPP bi moralo sodišče upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek tožeče stranke po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 zavrniti. Nasprotno je tožena stranka dokazala, da je plačala znesek 3.600.000,00 SIT in 22.000,00 EUR dne 6. 4. 2009, s čimer je v celoti vrnila posojilo 16.000,00 EUR z dne 2. 6. 2008 z obrestmi vred. Na podlagi ocene dokaznega bremena je tako nedvoumno dokazano, da so toženčeve obveznosti poravnane. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, posledično je napačno uporabljeno materialno pravo.

5Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 75.000,00 EUR z obrestmi, in sicer:

- 5.000,00 EUR – kot vračilo kupnine zaradi tožnikovega odstopa od prodajne pogodbe za 7 slik, ki naj bi jih tožeča stranka kupila pri toženi stranki,

- 16.000,00 EUR kot vračilo kupnine zaradi tožnikovega odstopa od prodajne pogodbe z dne 10. 7. 2008 za sliko M. M.,

- 35.000,00 EUR po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 (za 40.000,00 EUR) v zvezi s pogodbo o odkupu terjatev z dne 24. 1. 2012 (pobot navedenega posojila do 5.000,00 EUR z znižanjem dolga po posojilni pogodbi na 35.000,00 EUR) ter

- 19.000,00 EUR po posojilni pogodbi z dne 2. 6. 2008.

8Terjatve do toženca je dokazovala z listinami (potrdila, kupoprodajna pogodba, komisijska pogodba, posojilna pogodba, pogodba o odstopu terjatve). Sodišče je ugotovilo, da jih je toženec podpisal in na tej podlagi tožbenemu zahtevku iz naslova posojilnih pogodb ugodilo. Tožbeni zahtevek iz naslova vračila kupnine za 7 slik (5.000,00 EUR) in za sliko M. M. po prodajni pogodbi z dne 10. 7. 2008 je zavrnilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da ima slike v posesti. Odločitev o kupnini za 7 slik je pravnomočno zavrnjena, ker je tožeča stranka ne izpodbija.

9Pritožbi tožeče stranke pa je treba pritrditi, da so razlogi o prodajni pogodbi za sliko M. M. nerazumljivi, odločilna dejstva o vsebini pogodbe in obveznostih pravdnih strank v zvezi z njo pa neugotovljena.

10Dokazna ocena o tožnikovi pridobitvi lastninske pravice na sporni sliki je enostransko oprta le na zapisa kupoprodajne pogodbe in komisijske pogodbe, obeh z dne 10. 7. 2008. Zaključki, da tožeča stranka ni dokazala svoje posesti slike, pa so spričo izvedenih dokazov nerazumljivi. Kot pravilno pove pritožba, je toženec izpovedal, da je moral sliko vrniti prejšnjemu lastniku. Torej je logično, da slike ni (več) v tožnikovi posesti. Vendar je toženec hkrati tudi izpovedal (česar pa pritožba ne izpostavi), da je zato tožniku v zavarovanje posojila izročil druge starine. Ves čas postopka se je toženec namreč branil s temeljnim ugovorom, da so vse pisne listine, na katere se opira tožnik, navidezne. Kupoprodajne pogodbe so bile po njegovih trditvah podpisane le v zavarovanje posojil, ki jih je tožeča stranka posojala tožencu (slika M. M. v zavarovanje posojila z dne 2. 6. 2008) in so bile ob vračilu posojenega denarja (fizično) uničene. V posojilnih pogodbah pa so bili po toženčevih navedbah zapisani višji zneski (z vključenim obrestovanjem glavnice po oderuških – 3 % mesečnih obrestih), ki dejansko tožencu niso bili nikoli izročeni. Svoje navedbe je dokazoval s predloženimi fotografijami in listinami o drugih navideznih kupoprodajnih pogodbah (priloge B5 do B10, B12), s svojim zaslišanjem o okoliščinah in časovnem sosledju podpisanih listin; da mu vtoževani denarni zneski (razen 16.000,00 EUR) niso bili nikoli izročeni, pa s pozivom tožniku, naj predloži dokazila o izročenih posojilih in svojem premoženjskem stanju v času sklepanja vtoževanih pogodb, kar je tožnik predložil (listine v prilogah A15 do A17). Sodišče se do toženčevega ugovora navideznih poslov ni opredelilo. Dejanskega stanja in povezanosti celotnega spornega razmerja (kupoprodajne – komisijske – posojilne pogodbe) ni raziskalo in zbranega dokaznega gradiva ni celostno in popolno ocenilo. Gre za odločilna dejstva, ki vplivajo na presojo o toženčevih obveznostih po vtoževanih posojilnih pogodbah, v povezavi z njimi pa tudi na presojo o obstoju kupoprodajne pogodbe za M. sliko in obveznostih pravdnih strank v zvezi z njo.

11Pri navideznih pogodbah je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki zavestno in hote v pisni obliki zapišeta nekaj drugega, kot sta se dejansko dogovorili. Njuna pravno poslovna volja, izražena v zapisu pogodbe, je le navidezna, zaigrana. Obe hočeta, da posel velja le navzven, tako da pri drugih nastane zmotna predstava o njunem poslu. Hkrati se strinjata, da tak posel zanju ne velja. Navidezna pogodba med strankama nima pravnih učinkov (prvi odstavek 50. člena OZ). Če prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Za obravnavani primer to pomeni, da bi moralo sodišče že pri presoji kupoprodajne pogodbe za sliko M. M. glede na trditveno in dokazno podlago strank ne glede na zapis pogodbe najprej ugotoviti dejansko pogodbeno voljo strank in po pravilih, ki veljajo za dejansko hoteno pogodbo ugotoviti, ali iz nje izvirajo zatrjevane oziroma vtoževane obveznosti tožene stranke do tožeče stranke ali ne.

12S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja (ali določeno količino drugih nadomestnih stvari), posojilojemalec pa, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena OZ). Zakonski znak izpolnitvenega ravnanja posojilodajalca je izročitev denarja (ali stvari) posojilojemalcu. Svojo pogodbeno obveznost posojilodajalec izpolni šele, če in ko denar izroči posojilojemalcu. Od tedaj naprej nastopa kot upnik pogodbenega razmerja, ki ima pravico terjati vračilo posojenega denarja in obresti, če so izrecno dogovorjene (prvi odstavek 570. člena OZ).

13Če je zapis pogodbeno dogovorjenega posojila le navidezen, je posojilojemalec dolžan vrniti posojilodajalcu le toliko, kot je od njega dejansko prejel. V obravnavanem primeru se je toženec branil in dokazoval, da se celotno sporno razmerje nanaša le na eno posojilo – posojilo z dne 2. 6. 2008, ko je od tožeče stranke prejel (le) 16.000,00 EUR. Trdil in dokazoval je, da so vsi nadaljnji zneski v pisnih pogodbah navidezni, ker vsebujejo že pripisane (in ponovno obrestovane) oderuške (nične) 3 % pogodbene obresti. V pogodbi zapisani navidezno višji znesek posojila, kot ga posojilodajalec dejansko izroči posojilojemalcu (z razliko, ki predstavlja obresti za posojilo), je treba presojati po pravnem določilu 50. člena OZ o navidezni pogodbi. Navidezno višje posojilo med pravdnima strankama nima učinka. Glede na zakonska določila o posojilni pogodbi je posojilojemalec dolžan vrniti le tisto, kar je prejel in obresti, če so bile dogovorjene (prvi odstavek 570. člena OZ), in sicer do višine, ki je pravno dopustna (prvi odstavek 377. člena OZ).

14Zaradi napačnih materialno pravnih izhodišč, ko je sodišče prve stopnje kot pravno relevantno štelo zgolj dejstvo, da je toženec sporne posojilne (in druge) pogodbe podpisal, je ostalo dejansko stanje o vsebini pogodb, o dejansko posojenih zneskih in o neporavnanih obveznostih tožene stranke nepopolno ugotovljeno. Ugotovitev in razlogov o toženčevem ugovoru navideznosti pravnih poslov v sodbi ni. Dokazno gradivo, s katerim ga je toženec dokazoval in na kar pravilno opozarja v svoji pritožbi, je neocenjeno (časovno sosledje podpisanih pogodb, listine, s katerimi tožnik dokazuje, da je bil posojeni denar tožencu dejansko izročen, zaslišanje strank, zlasti toženca o okoliščinah in razlogih za podpis pogodb). Sodba je tako pomanjkljiva, da ni mogoč vsebinski preizkus sprejete odločitve (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

15V zvezi z dejansko posojenim zneskom, ki ga je toženec priznaval (16.000,00 EUR), se je branil z ugovorom izpolnitve obveznosti. Zatrjeval ter z listinami o nakazilih ter z zaslišanjem priče A. A. je dokazoval, da je svojo obveznost v celoti poravnal z njenim nakazilom z dne 6. 4. 2009 (22.000,00 EUR). Sodišče je ocenilo, da je priča z navedenim dokazilom poravnala svoj dolg do tožeče stranke. Enako je ocenilo za dolg 40.000,00 EUR, ki ga je tožniku kot svojega priznala priča v notarskem zapisu z dne 29. 1. 2007 (razlogi v točki 18. in 19. sodbe). Oprlo se je na 215. člen ZPP in toženčev ugovor zavrnilo, češ da na podlagi listin, ki jih je podpisala A. A., ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je poravnavala toženčeve obveznosti.

16Tudi v tem delu je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da je sodba (spet zaradi zmotnih izhodišč, da velja le zapis pogodbe, ne da bi pri tem ugotavljalo pravo pogodbeno voljo strank), zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepopolno ocenilo zbrano dokazno gradivo.

17Zmotno je štelo, da je izpovedba A. A. nerelevantna. Tudi z njo je toženec dokazoval, da je posojilo odplačal. Priča pa je povedala, da ni imela svojih obveznosti do tožnika, da je s podpisom potrjeni prejeti denar izročila tožencu, kateremu je bil namenjen, in pojasnila, zakaj je podpisala potrdilo z dne 25. 7. 2005 (za 3.600.000,00 SIT) in notarski zapis z dne 29. 1. 2007. Najmanj kar je, bi moralo sodišče oceniti njeno izpovedbo in povedati, ali ji (upoštevaje ostale dokaze – izpovedbi pravdnih strank in druge listine v spisu) verjame ali ne. Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, je sodba tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na pravilo 215. člena ZPP pa je najmanj preuranjeno. Pravilo o materialnem dokaznem bremenu se uporabi šele, če po celoviti dokazni oceni, kot jo nalaga 8. člen ZPP (vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj), ni mogoče zanesljivo ugotoviti kakšnega pravno relevantnega dejstva. Ponujene in izvedene dokaze pa je treba pred tem oceniti in ugotoviti, ali so z njimi stranke uspele dokazati svoje trditve in ugovore o pravno relevantnih dejstvih.

18Na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v izpodbijanih delih razveljavilo sodbo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (torej vse, razen za zavrnjeni znesek 5.000,00 EUR iz naslova kupnin za 7 slik, česar tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija). Glede na naravo ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ne more samo odpravljati pomanjkljivosti v sodbi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niti samo prvič ugotavljati pravno relevantnih dejstev, saj bi bila pravdnima strankama sicer odvzeta pravica do pritožbe.

19V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje celovito in popolno obravnava ugovora tožene stranke o nenastali pravici (navideznost vtoževanih pogodb) in o ugasli pravici (izpolnitev obveznosti). Ugotoviti bo moralo dejansko vsebino spornega razmerja med strankama; za kakšne zneske in kdaj so bila med njima sklenjene posojilne pogodbe; kakšne zneske in kdaj jih je tožeča stranka izročila toženi kot posojilo; ali, kdaj in na kakšen način jih je toženec vrnil oziroma ali iz naslova posojil tožeči stranki še kaj dolguje in koliko. Pri presoji ugovora izpolnitve obveznosti bo moralo upoštevati tudi splošna pravila o izpolnitvi obveznosti iz 271. člena OZ. Če bo ugotovilo, da je A. A. z nakazilom 22.000,00 EUR res plačala toženčev dolg, kot trdi in dokazuje toženec, bo moralo šteti, da je toženčeva obveznost v tem obsegu izpolnjena. Obveznost namreč lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. V tem primeru v razmerju med prvotnim upnikom in dolžnikom preneha dolžnikova obveznost izpolnitve terjatve upniku in upnikova pravica terjati dolžnika za plačilo že izpolnjene obveznosti.

20O tožbenem zahtevku bo moralo torej ponovno odločiti po celoviti dokazni oceni zbranega dokaznega gradiva in ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev. Svojo odločitev naj pojasni z jasnimi in popolnimi razlogi.

21Ponovno bo moralo odločiti še o pravdnih stroških, ki bodo vključevali tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999